Ocena igre Doom III

Leta 1993 so pri ID Software izdali prvi Doom (Poguba), prvoosebno streljačino, ki je žanr t.i. FPS-jev (first person shooters) izstrelila med zvezde. Seveda, Wolfenstein 3D je bil eden izmed najbolj znanih začetnikov tega žanra, a ga je ljudstvu resnično približal šele Doom. Imel je mnogo lepšo grafiko, odlično zasnovo stopenj, peklenske pošasti in seveda večigralski način. Tudi Doom II, ki je izšel leta 1994 je bil hit, deset let kasneje pa smo dobili težko pričakovan Doom 3 (ali Doom III, če nadaljujemo rimsko številčenje iz dvojice). Če je bil preskok med Doom in Doom II minimalen (oba sta izgrajena na pogonu id Tech 1), pa je bil med Doom II in Doom 3 astronomski. Pravijo, da v tretje gre rado, ali je ID Software torej uspelo?

Igranje in zgodba

Zgodba Doom 3 se odvija leta 2145 na Marsu, kjer mega korporacija Union Aerospace Corporation izvaja različne raziskave daleč stran od Zemeljskih regulacij. Njihovo raziskovanje sega vse od razvoja naprednega orožja, arheoloških izkopavanj in raziskav na področju teleportacije. Kot vse podobne raziskave z dvomljivim moralnim zaledjem, se tudi ti eksperimenti izrodijo in znanstveniki nevede odprejo portal do pekla. Zgodba je precej zanimiva in se dobro stopnjuje. Odkrivate jo skozi e-pošto, ki jo pobirate iz okoli ležečih dlančnikov ali prejmete iz terminalov, skozi zvočne in video posnetke in seveda vmesne sekvence.

V nasprotju z prejšnjima Pogubama pa igra ni le prvoosebna streljačina, temveč gre pravzaprav za streljačino z elementi preživetvene grozljivščine (t.i. survival horror). Sliši se super, saj zgodba z demoni kar kliče po tem, da jo nekdo spremeni v grozljivščino, težava je le v tem, da je izvedba tega milo rečeno katastrofalna. Predstavljajte si grozljivko polno klišejev, kjer po parih minutah veš, da bo te bo neprestano bombardirala s šok momenti. No, sedaj tistih 90 minut pomnožite z osem, toliko namreč traja Doom 3 na normalni težavnosti.

Tekom igranja se pogosto ugašajo luči, iz senc in izza dveri skačejo pošasti, stvari eksplodirajo, pokajo in sikajo, ko najmanj pričakuješ, skriptiranih dogodkov je na tone itd. In tega je toliko, da se ti že po eni uri igranja povsem priskuti. Kakšna škoda in stran vržen potencial! Če bi s srhljivimi trenutki delali bolj previdno, bi to bila neverjetna igra, tako pa pravzaprav komaj čakaš, da je je konec. Precej učinkovito zdravilo proti temu je igranje v intervalih. Urico ali največ dve na dan, pa je igranje precej manj naporno. Vsakršno maratonsko udejstvovanje močno odsvetujem!

Raznovrstnost sovražnikov je spoštovanja vredna. Sovragi se razprostirajo od pretežno neškodljivih zombijev pa do impresivnih Hellknightov in vsak ima svojo vrsto napada, za njih pokončanje pa potrebujete pravilen pristop. Škoda le, da niso nasprotniki hitrejši, saj je prva polovica igre na težavnosti Marine, milo rečeno, čisti dolgčas. Orožij je veliko, kar je seveda plus, ampak streliva, zdravstvenih paketov in ščitov je pa toliko, da boste imeli le izjemoma življenje in ščit pod 50 % vrednosti. Ne bi se rad bahal, ampak med igranjem prve polovice nisem niti enkrat umrl pod roko sovražnika. Niti enkrat, povrhu pa sem imel tako življenje kot ščit večino časa na vsaj 80 % polne vrednosti (oglejte si posnetke zaslona). Izkušenim igralcem streljačin priporočam, da igrajo na Veteran, ker se bodo drugače dolgočasili. Druga polovica igre pa je povsem drugačna, saj se tempo močno poveča. Manj je strašljivih trenutkov, več pa trdovratnih sovragov in ta del je čista poezija, škoda le, da so tako močno poenostavili prvi del.

Igranje je drugače precej linearno. Na kupe je zaprtih vrat za katere potrebujete kode ali dovoljenja, oboje poberete v obliki PDA-jev ali kartic, ki ležijo naokoli. Nekaj je neočitnih nadaljevanj, kar je plus, ostalo pa lahko vidite že na kilometer daleč. Tisti, ki radi raziskujejo bodo našli na tone skrivnosti, ki so jih pri ID-ju prikladno poskrili na manj dostopne kotičke ali pa so zvito prikrili dostopne kode. Škoda le, da te shrambe vsebujejo le pakete s prvo pomočjo, ščit in strelivo, saj je tega že tako ali tako preveč. Bolj bi bil vesel, če bi našel kakšne PDA-je, ki bi dodatno razkrili zgodbo.

Grafična podoba in zvok

Grafična podoba je tisto, kar je naredilo Doom 3 za legendo. Ok, priznam, teksture so ogabno motne in močno skazijo igro, ampak na srečo obstajajo paketi tekstur, ki to odpravijo (glejte med povezave). Bistvo igre je fantastično osvetljevanje in metanje senc za katera lahko rečem le O. M. G.!!! Čeprav je od predstavitve igre minilo že desetletje, je igra še vedno prava paša za oči. Takrat ko je igra izšla, je bila kar zajeten zalogaj za marsikatero strojno opremo in še danes zna ob vklopljenem glajenju robov na kolena spraviti kakšno šibkejšo grafično kartico. Pohvalne so številne podrobnosti in animacije, ki jih igra prikazuje. Tako nekatera orožja prikazujejo število nabojev kar na orožju vgrajenem prikazu, ob streljanju in ponovnem polnjenju orožja se prikazuje celoten proces, odličen pa je tudi povratni udarec orožij, še posebej šibrenice. Zelo zanimiv je tudi premik pogleda, ko v vas skoči kaka pošast ali ko vas začne hrustati Pinky Demon.

Čeprav je grafični pogon nadmočen, pa je fizikalni pogon po drugi strani zelo šibak. Tu pa tam lahko premakneš kak zaboj ali pa predmete, ki jih lahko pobiraš, večino drugih stvari pa je povsem statičnih in se ne premaknejo niti če vanje izstrelite raketo.

Zvočna podlaga je zelo solidna in močno prispeva k grozljivemu vzdušju. Šepetanje, kriki in mračna glasba, močno popestrijo igranje, pohvale vredni pa so tudi govorci na zvočnih diskih.

Hrošči

Igra se v okolju Windows na procesorjih, ki imajo vklopljen HyperThreading (torej Intelovi procesorji), izjemno slabo obnese. Število sličic na sekundo se več kot razpolovi, kar pomeni, da se igra zna zatikati. Priporočam, da pred igranjem v BIOS-u izklopite HyperThreading ali pa igrate na Linuxu, kjer teh težav ni :).

Uspelo mi je tudi odkriti tale dva hrošča, ki imata veze s fizikalnim pogonom:

Zaključek

Doom 3 je srhljiva klavščina z odlično zgodbo in fantastičnim osvetljevanjem, ki jo povsem uniči pretiravanje s klišejskimi grozljivimi dogodki. Moti izjemna lahkost prvega dela na težavnosti Marine, za kar pa se odkupi v drugem delu. Trajanje igre je sicer le 12 ur, ampak obstaja tudi kar nekaj modifikacij, ki vam brezplačno dodajo še kar nekaj ur igranja. Priporočam vam, da kupite izvirni Doom 3 in ne BFG Edition!. Slednji je namreč izjemno svetel in še bolj lahek, kar je ogromen korak nazaj.

Hitre tipke

Shift
šprint
Y
približaj pogled
F5
hitro shrani
F9
hitro naloži
F
preklopi svetilko
Tabulator
prikaži PDA

Sistemske zahteve

Minimalne

Operacijski sistem
Windows 2000/XP
Procesor
Pentium 4 1.5 GHz ali Athlon XP 1500+
Grafična kartica
grafična kartica z 64 MB pomnilnika, ki je 100 % združljiva z DirectX 9.0b, Radeon 8500 oz. Geforce 3/Ti ali novejša
Pomnilnik RAM
384 MB
Prostor na disku
2.2 GB + 400 MB za swap
Ostalo
DirectX 9.0b

Preigrano na

Operacijski sistem
Windows 7 SP1 64-bit
Procesor
Intel i3 2120 3.3 GHz
Grafična kartica
AMD Radeon HD 7750 1 GB
Pomnilnik RAM
4 GB

Povezave


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: