Kako dobro zna slovenska kemijska industrija prepoznati potencial v iskalcih zaposlitve?
Pred več kot 10 leti sem se vpisal na diplomski študij kemije na FKKT v Ljubljani. K odločitvi so veliko pripomogli uspehi na kemijskih tekmovanjih, ki sem se jih udeleževal že v osnovni šoli in seveda učiteljice/profesorice, ki so bile pripravljene žrtvovati ogromno časa za priprave. Druga utež so bile obljube o hitri zaposlitvi, saj naj bi kemikov v Sloveniji primanjkovalo. Pa jih res? Naj vam razkrijem, kakšne so moje izkušnje pri iskanju zaposlitve kot kemik v Sloveniji.
Ko smo v tretjem letniku morali izbirati smer, za katero se bomo specializirali, sem izbral fizikalno kemijo in biokemijo, saj sem želel izziv, ogromno pa je bilo tudi povezav z molekularnimi sistemi v živih bitjih, kar me je že od nekdaj fasciniralo. Odločitve ne obžalujem, saj sem pridobil ogromno znanja, diplomo zaključil z odliko (Prešernovo nagrado UL FKKT), kasneje pa svoje raziskave nadaljeval v sklopu doktorskega študija Kemijske znanosti pod mentorstvom prof. dr. Jurij Laha.
Žal časovna stiska in kompleksnost samih opazovanih sistemov nista omogočila, da bi tekom doktorskega študija objavili več kot en članek, so pa rezultati obetali ogromno. Kasneje se je izkazalo, da so bila moja predvidevanja upravičena, saj so bili deli mojih raziskav objavljeni v zelo uglednih revijah (npr. JBC, Angewandte Chemie), naše raziskave pa so bile tudi postavljene na seznam 10 najodličnejših raziskovalnih dosežkov UL leta 2017.
Žal mi ves ta potencial in pridobljeno teoretično ter praktično znanje ni koristilo popolnoma nič, ko sem po zaključku doktorskega študija kar leto in pol iskal zaposlitev iz področja kemije/farmacije. Ciljal sem podjetja, ki bi jim lahko s svojim znanjem koristil, in ne kar povprek. Na večino poslanih ponudb za delo sploh nisem dobil odgovora, niti ko sem poklical in prosil, če lahko zadevo pogledajo. V tej gmoti negativnih izkušenj, bi izpostavil dve s farmacevtskima delodajalcema iz Slovenije, ki se ju zelo rado označuje za ugledna. Podjetje A me na razgovor sploh ni povabilo, čeprav sem skoraj popolnoma ustrezal njihovim željam. Čeprav me je avtomatiziran odgovor obvestil, da sem v njihovi bazi in me bodo kontaktirali, iz tega seveda ni bilo nič. Podjetje B me je enostavno “pozabilo” obvestiti o poteku izbora, me po mailu povabilo na drugi del, kasneje pa je spet sledil komunikacijski mrk. Nisem bil izbran, tudi njihove obljube o tem, da iščejo mesto zame so se izkazale kot popolna laž.
Ker v tujino nisem želel, sem se odločil za plan B in zdaj že več kot dve leti uspešno izdelujem spletne strani. Težko bi se odločil bolje, saj mi je delo v užitek, me pa vseeno rahlo jezi, da sem toliko časa vložil v pridobivanje znanja, ki ga v življenju nikoli več ne bom uporabil (no, razen pri reševanju križank :P).
Vsem davkoplačevalcem, ki ste financirali moj študij, se iskreno opravičujem, saj vem, da znanstveni članki ne prinesejo nazaj denarja, ki je bil potrošen, vsem tistim, ki me niste jemali resno, pa pošiljam pozdravčke z najdaljšim prstom moje roke.