V ponedeljek zvečer (nekaj minut pred polnočjo), sva se s spremljevalko z vlakom odpeljala iz Ljubljane proti Münchnu. Uspelo nama je najti kupe, kjer nama je delal družbo uglajen starejši moški, ki je na poti bil že večkrat. Že takoj na začetku se je zapletlo. V kupe so namreč prišli neki Nizozemci (ali morda Danci) in pričeli težiti, da so ga rezervirali oni. Ahm. Mi trije slovenski potniki smo se delali Francoze (lol :) in se nismo pustili pregnati. Tako so se trije izmed njih usedli poleg nas, ostali pa v sosednji kupe. Neprestano so jamrali glede tega, da so rezervirali (približno sem jih razumel, saj tu pa tam poslušam Nizozemski radio, nemško pa tudi znam), a se mi trije nismo menili zanje.

Po par postajah se je sosednji kupe očitno sprostil in so se pobrali. Hvalabogu. Vsi trije smo se oddahnili in se namenili spat. Nekje v Avstriji se nam je pridružil en Avstrijec in nato smo poskušali zaspati naprej. Komaj sem zaspal so že trkali na vrata. Vstopila sta dva nemška policista (imela sta policijsko značko) v civilu (moški in ženska) ter zahtevala osebne dokumente. Spet problemi.

Očitno sem se jim zdel sumljiv, zato je policist dal mojo osebno spremljevalki da jo preveri. Bilo je napeto, nisem bil pozoren na vse kar je govorila v radio, ampak bebljala je o nekem Rolandu (hm). Policist je že segal po pištoli, jaz pa sem se duhovno pripravljal na pobeg, ko mu je izročila kartico in rekla, da je vse OK. No, še sreča! To pa ni bilo vse. Našemu avstrijskemu sopotniku je namreč potni list pretekel in ni imel še novega. Imel je sicer nek kup papirjev, a sta bila policista vseeno nepopustljiva. Par minut so se še prerekali, nato pa sta mu pogledala skozi prste. Odšla sta in spet smo lahko zaspali.

Ob šestih zjutraj sva končno prispela. Najprej sva se napotila do hostla, ki sva ga predhodno rezervirala. Euro Youth Hostel se nahaja le nekaj minut hoje od železniške postaje. Ura je bila zelo zgodnja, zato sva se po prijavi udobno namestila na oblazinjene sedeže, ki so v sobi, ki je namenjena srečevanju gostov. Na skrivaj sva zajtrkovala, saj nisva bila prepričana, če je to dovoljeno. Končno sva se ob osmih lahko prijavila in oddala del prtljage. Vse je potekalo v štirih jezikih, medtem ko sem jaz tolkel nemščino, je moja spremljevalka angleščino, nato pa sva še ugotovila, da je receptionistka iz Hrvaške (ona je govorila hrvaško, midva slovensko. Lol :). Po osmi uri sva se odpravila na ogled glavnih Munchenskih znamenitosti.

Ogled mesta sva začela na Neuhauserstrasse in Kaufingerstrasse, kjer sva si ogledala cerkev sv. Mihaela, stolnico južne Bavarske Frauenkirche oz. Marijino cerkev, ki naju je presunila s svojo velikostjo. Pot sva nadaljeval proti Marienplatz-u, ki je srce Munchna. Na tem trgu stoji Neues Rathaus (Nova mestna hiša) z znamenitim Glockehspielom (igra zvonov), ki prikazuje prizore iz munchenske zgodovine. Ogledala sva si še Hofgarten, središče katerega je Dianatempel. Iz parka sva prišel na Odeonplatz, kjer stojita Feldherrnhalle, to je spomneik bavarski vojski, in Teatinska cerkev, ki je posvečena sv. Kajetanu. Od tam sva po občutku zavila na Theatinerstrasse in pot nadaljevala po Weinstrasse ter se tako točno ob enajstih, ko vsak dan začne igrati Glockenspil, znašla pred Neues Rathaus. Sreča pa taka :)

Potem sva se počasi odpravila proti hostlu, saj sva bila po neprespani noči in dolgi hoji že precej utrujena. Do enih sva morala še počakati, da sva si lahko končno privoščila nujno potreben popoldanski spanec. Postelje niso bile pospravljene, saj je čistilka očitno pozabila na najino sobo – bila je na hodniku, vendar je nato skrivnostno izginila. Pritožila sva se na recepciji in prosila, če lahko zamenjajo posteljnino. Obljubili so, da bodo to storili, vendar ni bilo nobenega od nikjer. Ulegla sva se kar na nepospravljene postelje, saj je bila potreba po spanju prehuda.

Potem ko sva si opomogla, sva se ponovno pritožila na recepciji. Tokrat je bila zamenjana postava in še enkrat so nama obljubili, da bodo pospravili, poleg tega pa sva dobila zastonj kupona za kavo :D (tega so se držali). Nato sva se odpravila na Neuhauserstrasse in Kaufingerstrasse, kjer sva zavila še v kakšno trgovino. Ponudba pa ni nič drugačna kot v Ljubljani… na teh ulicah se namreč nahaja kar 5 H&M-ov, 2 NewYorker-ja, Zara… Seveda ne bi mogel brez, da bi zavil v računalniško trgovino in sem bil nad videnim hkrati presenečen in hkrati razočaran. Cene določenih artiklov so namreč do pičice enake našim. Upal sem da najdem poceni grafično kartico, vendar sem opazil, da stane enako, če ne še več kot pri nas. Povsem drugačna je situacija glede iger. Medtem ko so za nas namenjene igre (BestSeller, Exclusive itd.) povsem brez dodatkov, v Nemčiji dobijo poleg tiskana navodila, poleg tega pa so še pošteno cenejše. Grrrr!

Lakoto sva si potešila v Burger Kingu, ki je napram McDonaldsu neprimerno boljši. Medtem ko ti mizerni burger iz McDonaldsa nikakor ne more potešiti lakote, te tile burgerji iz Burger Kinga dodobra nasitijo. Velikost Burger Kingovih hamburgerjev je namreč približno 3x McDonaldsovih.

Nato sva se odpravila v Aldi, ki je definitivno derivat Hoferja in tam sem nabavil računalniško revijo s 175 stranmi za 1€. Bila je verzija brez priloženega CD/DVD medija. Ustrezna cena z CD/DVD medijem je bila 2,70€ in 3,70€. Noro!

Okoli osme ure sva se vrnila v hostel, kjer sem spil eno pivo, nemško verzijo Radlerja in se počasi odpravila spat.

Drugi dan je bil navrsti ogled tehničnega muzeja Deutsches Museum. Muzej je res ogromen in en dan je vsekakor premalo za ogled vsega. Cena za študente je smešno nizka. Samo 3€ za ogleda orjaškega števila eksponatov. Najbolj so naju navdušili rekunstrukcija rudnika, eksperimenti iz kemije (eksperimenti postavljeni za steklom, sprožiš jih s pritiskom na gumb!), fizika, letala, mikroračunalniki… V večini primerov so bili razpostavljeni gumbi, ki so ti omogočali, da predstavitev narediš še bolj interaktivnejšo.

Seveda sva ob tej priložnosti koristila tudi WC, ki je bil na srečo brezplačen. V Nemčiji je namreč večina WC-jev plačljivih, ob izhodu sedi čistilka/čistilec in pobira denar. Če je to obvezno, ne vem, a vsekakor vsi, ki sem jih opazoval dajejo denar na krožnik. Na njem so imeli zanimiv WC papir, bil je recikliran.

Ob izhodu se mi je zgodila smešen pripetljaj. Ravno sem šel iz WCja, ko je vanj hotel vstopiti nek možakar. Na hitro me je ošinil in očitno mislil, da sem ženska (khm, očitno grda ženska :D ). Začudeno je vzkliknil in stopil korak nazaj, da bi pogledal na znak, kakšen WC to je. Ob pogledu na tablo in ponovnem pogledu name je očitno spoznal, da se je osramotil in izpustil še en vzklik ter pospešeno vstopil na WC.

Ob petih, ko muzej zaprejo, sva šla še v muzejsko trgovino s spominki, kjer bi lahko zapravila veliko denarja, ker imajo tu res nore stvari. Prav nisem mogel verjeti kaj vse imajo. Tukaj sva zapravila celo uro, vendar nisva kupila ničesar :).

Ob odhodu nazaj proti hostelu, sva opazila zanimiv plakat. Seveda, tudi v Nemčiji se bližajo volitve, saj sva na vsakem koraku videval plakate strank in politikov. Očitno pa je nemška kampanja še bolj svinjska kot naša :)

Čas je bil za večerjo, nato pa sva se odpravila še v kino. To je dobra odločitev, če si zelo utrujen, te zebe in se nimaš kam dati – dve uri si na toplem in sediš na udobnih sedežih, poleg tega pa je še WC zastonj. Spet sva se izkazala kot študenta in dobila študentske karte. Za sedeže sploh ni bilo izbire, ampak so nama kar preddoločili sedeže. Odločila sva se film Stiefbruder (Step brothers), ki ni bil težak za razumet, saj je zgodba zelo banalna.

Dvorana je bila skoraj prazna, vendar je vanjo kmalu prišlo še kakih 20 srednješolk. Bila sva zgrožena, saj sva mislila, da bodo nonstop čvekale, se hihitale in podobno. Vendar tega sploh ni bilo. Sicer so vsi v kinu nonstop žrli popcorn, vendar so bili izredno kulturni. Po končanem filmu, se je odprl smešen prizor, saj so bili sedeži s smetmi dobesedno nastlani. Kot bi na sedežih sedeli prašiči. Popcorn je v plasteh prekrival tla, nihče se ni potrudil, da bi pospravil za sabo. No, saj ni mogel kam, saj v dvorani ni bilo košev za smeti. Hotel sem slikati prizor, vendar raje nisem, saj so v dvorani bili še ljudje.

Nato sva šel do hostla, kjer sva imel nahrbtnik, nato pa na železniško postajo. Vlak je odpeljal petnajst minut pred polnočjo, ob šestih zjutraj pa sva bila ponovno v Ljubljani. Tokrat brez policijskih kontrol. Ker sva bila v kupeju sama, sva spala vsak na svojih treh sedežih.

Kaj naj še dodam. München je vsekakor zanimivo mesto. Veliko se da videti, polno je znamenitosti, ki privabljajo turiste. Vsekakor ne smete biti presenečeni nad velikim številom Turkov v tem mestu. Prisegel bi, da sva jih srečevala vsaj 33%, 33% je bilo Nemcev ostalih 34% pa turistov :D

Ne smete biti tudi presenečeni, če vas ne bodo razumeli, če boste govorili nemško. Najbolj smešno je, da sem v hostelu vprašal v čisti nemščini: “Können sie mir bitte sagen wo hier die Toilette ist?” pa je ena izmed receptionistk le začudeno rekla “Was?”. Očitno se dialekt boljše razume kot knjižna nemščina. O tem koliko nemščine razumejo Turki v trgovinah pa niti ne bi. Saj v Burger Kingu sploh nisem bil prepričan v katerem jeziku je prodajalec govoril z mano :D

Za več slik pa si oglejte galerijo:

Slik je malo, saj nisem profesionalni fotograf, poleg tega pa precej boljše najdete na spletu.

Komentarji obiskovalcev6 komentarjev, dodajte svojega

Dodajte komentar

Objavi komentar

Δ