Embalaža naš vsakdan
Dejstvo je, da se količina smeti na prebivalca iz leta v leto povečuje. V tem prispevku ne bom razpredal o tem koliko smeti povprečen prebivalec na leto porabi in o tem kako odlagališča bremenijo naravo, ampak o embalaži.
Embalažo ima skoraj vsak izdelek. Ponavadi preprečuje hrani, da se pokvari, ohrani stvari cele ali pa služi le kot okras. Vsekakor ima svojo uporabno vrednost, ampak težava je v tem, da se s tem močno pretirava.
Priljubljen skeč v risankah in komedijah je, da se v ogromni škatli v kateri je še več škatel skriva majceno darilce. Nič bolje ni v resničnem življenju. Nekatere stvari so dobesedno zabubljene v številne ovoje in škatle. Čemu? Naštejmo nekaj primerov.
Žvečilni gumiji v palčkah Wrigleys
Ne vidim nobene prednosti teh žvečilnih pred tistimi v dražejih. Vsaka izmed paličic je namreč zavita v folijo in še v papirnati ovitek. Kakšno razmetavanje:
Grafitne mine za svinčnik Rotring
Strašansko pretiravanje z embalažo. V škatlici širine in debeline 2 cm x 7mm je namreč vsega 12 min premera 0,5mm. Preprost izračun pove, da bi jih vanjo spravili preko 150!
Slaščice Raffaelo
Sladka pregreha se običajno nahaja v veliki kartonasti škatlici, kjer so trojice kroglic zavite v folijo in se poleg tega nahajajo še v papirnatem podstavku. Mogoče lepo na pogled, vendar strašansko potratno.
Tule se bom ustavil, ker bi lahko našteval še na tisoče podobnih primerov. Prva težava embalaže je ta, da proizvodnja zahteva določene surovine. Trenutno pomanjkanja še ni, se bo pa verjetno glede na hitro rast proizvodnje pričelo. Druga težava pa je seveda kam embalažo odvreči.
Ja, v smeti. Težava je v tem, da se marsikateri tip embalaže razgradi šele po več deset letih. Si predstavljate kako breme predstavlja to za okolje? Kaj bomo v prihodnosti, ko bodo smetišča prenasičena z odpadki? Jih razgrajevali?
Ali ne bi bilo pametneje na to pomisliti že prej?
Komentarji obiskovalcev19 komentarjev, dodajte svojega
prineseš iz trgovine dve vrečki hrane.
Ko jo spraviš po omarah, odneseš eno vrečko odpadne embalaže v kontejner!
Tko to je, ja!
Zakaj katastrofa, z ločenim zbiranjem odpadkov se večino embalaže da reciklirat. Doma naprimer trije ne pridelamo več kot 1/4 najmanjšega možnega zabojnika “puhastih” odpadkov na mesec, ki gredo direktno na deponijo. Se pa nabere kar nekaj gajb embalaže, ki gre večinoma v rumene zabojnike: plastenke, vrečnata embalaža, jogurtovi lončki, razna kartonasta in papirna embalaža,…
Danes niti niso problem, da je toliko odpadne embalaže, problem so ljudje, ki jih recikliranje ne zanima in vse mečejo v en koš. Z ločenim zbiranjem odpadkov se lahko po mojem mnenju količino gospodinjskih odpadkov, namenjenih direktno na deponijo, zmanjša za ene 70%. Samo ločevat je treba začet. Mogoče tako, da se plastenke neha metat v klasične koše za smeti…
zgornje tri stvari bi se pa verjetno dalo popolnoma reciklirati. Prej je problem v majhnosti embalaže, torej se trenutno to še ne izplača.
No, po navadi obstaja logična razlaga za velikost embalaže. Za rotringovo embalažo je po mojem ta, da ne bi bila več praktična, če bi bila manjša. Potem za Raffaelo podstavke bi bila ta, da se kokos strašno drobi, če primeš kroglico kar v roko. In gre se tudi za dizajn, na oko lepe stvari se boljše prodajajo.
Je pa res, da je tu in tam kaj res popolnoma po nepotrebnem zapakirano, morda kakšen kuli v plastični embalaži, revije zapakirane v vrečke in še marsikaj.
Sprašujem se samo to, zakaj se vse manj stvari pakira v papirnate ovoje, potem zakaj se uporabljajo plastenke namesto steklenic, zakaj se v Sloveniji ne uporabljajo povratne plastenke kot v Avstriji ali Nemčiji? Potem se vprašajmo tudi, zakaj nismo več tako kreativni pri večkratni uporabi embalaže kot naše babice, ki so znale prazno škatlo od margarine uporabiti za 1000 stvari.
Z ločenim zbiranjem in recikliranjem rešimo ogromno problemov, seveda je pa vprašanje, koliko ljudi res sortira smeti – glede na to, da za to nismo niti grajani niti pohvaljeni.
In še ena ideja mi je prišla na pamet, koliko hrane konča v smeteh – suh bel kruh je čisto dober za drobtine ali pa ga za zajtrk nalomimo v mleko… hitro se bi našel kdo, ki bi rekel, zakaj bi doma delali drobtine, če so pa v trgovini tako poceni.
Andrej, strinjam se s tabo. Treba bi bilo dodati, da vsi samo govorimo, kako bi bilo treba kaj spremeniti, da bi lahko čez 50 in več let na tem planetu še živeli, naredi pa malokdo kaj.
Poleg tega, kar je našteval Simon, bi dodal še tradicijo. Žvečilni so od nekdaj bili tako zaviti in tradicija narekuje to. Čeprav bo enkrat potrebno tudi s tradicijo opraviti, v dobro naših naslednikov pa tudi nas.
Jaka: ja, ločeno zbiranje odpadkov, ampak pomisli: v kolikšni meri se pa to sploh reciklira v Sloveniji? Ker če se potem vrže na deponijo, le na drugi kup, je to brezveze.
Simon: tisto z Raffaelom je bila dobra razlaga, glede rotringa se pa ne strinjam. Obstaja namreč druga firma min (mislim da Staedler), ki v precej manjšo škatlico spravijo enako število 12 min pa embalaža ni nič manj praktična.
Glede povratnih plastenk se strinjam. Na Cockti recimo piše povratna naknada (0,5kn) za Hrvate, za nas pa nič. Zakaj lahko Hrvati plastenko vrnejo mi pa ne?
Embalažo, ki se še da uporabiti pri nas striktno porabimo. Recimo jogurtni lončki so idealni za shranjevanje paštet, kakih zmrznjenih zelenjav ali skute. V škatlo za margarino lahko daš orehove drobtine, borovnice itd. Problem je edino v tem, da embalaža sčasoma razpada in vprašanje je koliko teh delcev se adsorbira v hrano.
Uh, hrana v smeteh … to je pa katastrofa. Dobro da si me spomnil, morda kmalu sledi prispevek na to temo :)
persson: dobro si povedal. Res se samo govori, naredi pa nič. Že zdavnaj, ko sem bil še mlajši, so v raznoraznih risankah poudarjali vrednost recikliranja. Pa mislim, da tisto skoraj ni vplivalo na večino otrok. Če vidiš starše kako veselo mečejo v skupen smetnjak boš pa ja naredil kot oni in ne tista neumna TV figura.
Odpadki zbrani v posodah za ločeno zbiranje odpadkov se ne mečejo na klasične deponije. V zbirnih centrih se zadeve sortirajo ter prodajo kot surovine. Ne bom trdil, da je povsod tako, lahko da kje mečejo vse na en kup. Nič ni idealno in vedno se najdejo izjeme.
Mi pa sploh ni jasno zakaj takšno razmišljanje. Zakaj bi uvajali ločeno zbiranje, financirali nabavo kontejnerjev in dodatne odvoze, določali lokacije “otokov”, da nato nabrane stvari mečejo na en kup. Nimajo drugega dela in preveč denarja?
Že včeraj je en na s-t enako razlagal. Temu jaz pravim nabijanje brez argumentov. Naj se pokaže s primeri kako se meče vse na en kup in nato govori. Ne pa zavajat ljudi z neresničnimi izjavami.
In kako je v resnici, vsaj v Ljubljani: klik
Kam gre zbrana embalaža?
Vse ločeno zbrane frakcije skladno s pogodbo prevzame Slopak, družba za ravnanje z odpadno embalažo. Iz plastične embalaže se izdelujejo ohišja za kemične svinčnike in vžigalnike, različne cevi, tlakovci, vrečke, preproge, spalne vreče, avtomobilski deli in čopiči …
Iz votle embalaže za tekoča živila (mleko, sok ipd.), ki je sestavljena iz kartona, polietilena in aluminijeve folije, s postopkom termičnega stiskanja izdelujejo tudi posebne plošče Tectan, ki se uporabljajo v pohištveni industriji.
Sem postal malo preveč občutljiv kar se tiče smeti in ločenega zbiranja odpadkov. Pomembna zadeva v današnji družbi, katere pomembnosti se še preveč ljudi ne zaveda… kar ni nič posebnega, glede na to, kako je današnja družba individualno koristniško naravnana.
Ali ne bi bilo bolje odpraviti vzrok za več odpadkov kot pa odpravljati posledice? In ja, ravno zaradi tistega posta sem se vprašal kako je res s tem.
Dejstvo je, da je količina odpadkov velik problem. Mislim, da bi marsikje lahko zmanjšali količino embalaže, ker res ni nujno, da je kakšen artikel ovit v tri različne ovoje. Res je, da embalaža pritegne, vendar se zagotovo da narediti okolju in očem prijazno embalažo. Če bi kupovali stvari, ki jih dejansko rabimo, bi jih kupili z razlogom in ne zato, ker ima lepo embalažo…vendar se pogosto dogaja, da kupimo nekaj česar ne rabimo oz. ne nameravamo kupiti. Embalaža pa je še vedno potrebna, zato je smiselno, da se odpadke ločeno zbira in se reciklira. Doma že dolgo ločeno zbiramo plastenke, pločevinke, konzerve, papir in potem to damo v kontejnarje, ki so temu namenjeni. Ja, res je…nekaterim pa se to zdi prevelik napor….
Tako kot je Mala napisala. Danes se marsikaj kupi tudi zaradi embalaže in to proizvajalci točno vedo. To pa dela kapitalizem in konkurenca. Lahko bi bilo manj embalaže, recimo da bi bila drugačna, samo posledično bi bil proizvajalec lahko na slabšem.
Več odpadne embalaže je pa tudi zato, ker kupujemo več izdelkov kot včasih, povratna embalaža se pa danes, z izjemo določene steklovine, ekonomsko ne izplača.
Torej je količina odpadne embalaže posledica trenutnega načina življenja in povečane potrošnje.
Se mi količina embalaže ne zdi tak problem. Bolj pomembno je, da je je čimvečji del v “kroženju”, en del kot surovina, kar se pa doseže edino le z ločenim zbiranjem in recikliranjem. Ne pa da se kopiči in izpada iz tega kroga.
Ja, pereče vprašanje, ki me muči je zakaj se povratna embalaža ne splača? V čem je trik? Je za firmo res ceneje kupiti novo embalažo kot pa predelati staro?
Kaj se ne splača. Prave volje ter spodbude s strani države NI! Jaz bi recimo kupil hibridni avto, če bi država nanj precej zmanjšala davek.
Pri nas še pločevink ne sprejemajo nazaj. Hrvati to počnejo že nekaj let. In mi toliko o naši Evropi…
Povratna embalaža pomeni, da se jo vrača v trgovino. To pa pomeni dodatne stroške in potreben prostor v trgovini, katerega večinoma ni.
Je za firmo res ceneje kupiti novo embalažo kot pa predelati staro?
Ja, ceneje je kupit novo embalažo, ki jo lahko naredijo iz zbrane odpadne, kot pa zbirat njihovo, jo pošiljat nazaj v tovarne in ponovno pripravljat za uporabo. Preveč logističnih stroškov, stroškov prevoza,… se ne splača.
Hrvati sprejemajo plastenke in to nazaj z določenim razlogom. Da se reducira količina smeti in pospeši ločeno zbiranje odpadkov. Se mi zdi, da to celo država subvencionira. Pol kune na flašo je kar konkretna cena. Imajo pa trgovine težave s skladiščenjem te embalaže, saj jo je potrebno hranit ločeno od stvari za prodajo, prostora pa večinoma ni.
Pri nas pločevinke sodijo v posode za embalažo, rumene barve, ki se nato reciklirajo spet nazaj v pločevinke. Torej, naša Evropa?
Bi pa izpostavil en velik problem. Ljudje so mnogo premalo informirani o ločenem zbiranju odpadkov in o tem kaj sodi kam. Saj so pošiljali neke zgibanke okrog, samo so bile po mojem mnenju premalo obsežne.
Ja, pobude in informiranosti res ni. Če prav pomislim, sem včasih res v škripcih kam naj kaj vržem, saj ne vem točno, kam (v kateri kontejner) kak tip embalaže spada.
Sem se spomnil, zakaj so mi bili včasih wrigleysi bolj všeč od oribitov… ravno zaradi tega srebrnega ovoja. Če si ga shranil, si lahko žvečilni potem zavil v ta papirček in potem vrgel v koš oz. pepelnik. Dobra stran tega je, da se ne kam prilepi. Samo ne vem, ali je to res namen papirčka, ali so se samo nekateri ljudje tega spomnili.
Morda bi še koga vprašal, če že ravno govorimo o tem – kako je z razgradljivostjo žvečilnih?
Hm, to mi pa ni znano zakaj bi bili v ovojih. Glede razgradljivosti je zanimiv tale link: http://www.grist.org/adv…/umbra-gum/index.html
Najverjetneje se razgradijo v tolikšnem času kot kake vrečke ali podobne umetne substance. Par desetletjih torej.
Mimogrede… danes sem v City Magazinu prebral, da se razgradi nekje po 100 letih.
Huh, no torej celo stoletje. Zanimivo je vedeti takšne podatke…
Lep pozdrav!Mene pa samo zanima če kdo ve kam moram odpeljat povratno embalažo( flaše pa plastenke) v Hrvaško? V katero skladišče?Pa če je s tem kaj problemov na carini?