Slovenske narodne pesmi: stran 3

Jaz pa vrtec bom kopala

Jaz pa vrtec bom kopala,
vanj’ga drobne rož’ce s’jala,
vmes pa nagelj, rožmarin,
da bom golj’fala fante z njim.


Kaj boš, rev’ca, ti golj’fala,
nisi lepa, nisi zala,
grem skoz mesta in vasi,
povsod o lepše kot s’ pa ti.


Fantič moj po polju hodi,
zelen klobuk postrani nosi,
jaz pa sama tabernam,
pa druge fante rada imam.


V mestih so dekleta take,
da imajo rinčke zlate,
da se svet’jo kakor luč,
da fantom ni pretemna noč.

Jaz sem en vinski brat

Jaz sem en vinski brat,
pijem ga zmerom rad,
pil sem ga, še ga bom pil,
dokler bom živ.


Kadar pa umrl bom,
vinca več pil ne bom,
den’te me v črn grob, liter na grob!


Kdor bo tam mimo šel,
vsak bo dejal tako:
»Ta je bil vinski brat,
pil ga je rad!«


Žena bo mimo šla,
milo se jokala:
»Vstani, moj ljubi mož,
pil ga še boš!«

Je bela cesta uglajena

Je bela cesta uglajena,
skoz celo vas napravljena,
po njej pa grejo fantje mi,
oj mladi fantje vsi.


Po beli cesti hodijo,
vesele pesmi pojejo,
od doma se poslavljajo,
na vojsko pojdejo.

Jutri bo v Celovcu s’menj

Lani sem možila se,
letos me že griva,
imam moža hudega,
je hujši kot kopriva.


Koprivo slana pomori,
men’ moža ne more,
vedno za pečjo sedi,
še mraz ga ne premore.


Jutri bo v Celovcu s’menj,
tja ga bom peljala,
tam ga bom zatavšala,
al’ ga bom prodala.


Prav poceni ga ne dam,
sem ga težko dobila.
Rajši ga domov peljam,
še bolj ga bom ljubila.


Žgančkov mu bom skuhala,
z ocvirki zabelila,
ko bo tiste dol pobral,
še mlekca bom dolila.

Kadar boš na rajžo šel

Kadar boš na rajžo šel,
pridi mi povedat,
da ti bom pomagala,
punkeljček zavezat.


Punkeljček vezala bom,
milo se jokala bom,
ker te ne bodo videle
več moje oči.


Kadar boš nazaj prišel,
pridi mi povedat,
da ti bom pomagala,
punkeljček razvezat.


Punkeljček razvezala bom,
sladko se smejala bom,
ker te bodo videle
spet moje oči.

Kaj pa ti piskaš

Kaj pa ti piskaš,
kaj pa ti vriskaš,
mladi pastirček,
svojim ovcam?


»Kaj bi ne vriskal,
kaj bi ne piskal,
zato piščalko
svojo imam!


Meni ovčice
so tovar’šice,
večje jaz sreče
tu ne poznam.


Čreda se pase,
radostne glase
ptice v grmovju
mi žvrgole!«

Kam bova vandrala vandrovček moj

Kam bova vandrala, vandrovček moj,
vandrovček, vandrovček, vandrovček moj?


Čez dolin‘čice, pa čez planin’čice,
ljub’ca moja, pojd’ z menoj!


Kje bova ostajala, vandrovček moj,
vandrovček, vandrovček, vandrovček moj?


V oštarinici, pa v mesarinici,
ljub‘ca moja, pojd’ z menoj.


Kaj bova večerjala, vandrovček moj,
vandrovček, vandrovček, vandrovček moj?


Malo pratice, pa mal’ solatice,
ljub’ca moja, pojd’ z menoj.


Kje bova spala, vandrovček moj,
vandrovček, vandrovček, vandrovček moj?


Gor na štalici, na mehki slamici,
ljub’ca moja, pojd’ z menoj.


S čim se bova odela, oj, vandrovček moj,
vandrovček, vandrovček, vandrovček moj?


Ti mene s kikl’co, jaz tebe s suknjico,
ljub’ca moja, pojd’ z menoj.

Kdor noče žaba bit’

Kdor noče žaba bit’,
ta mora vince pit’,
ker žabice so vse
na vodo vajene.
Oj, vince, vince,
vince rumeno, ha ha,
oj, vince, vince,
oj, vince rumeno.


Kdor hoče Janez bit’,
ta mora vince pit’,
ker Janezi so vsi
na vince vajeni.
Oj, vince ...


Kdor ima glavobol,
naj pije alkohol,
kdor bledih pa je lic,
naj pije ga po žlic’!
Oj, vince ...


Kdor hoče biti mlad,
ta pije naj muškat,
kdor noče bit’ bolan,
ta pije naj teran.
Oj, vince ...


Kdor hoče biti mož,
ta pije naj refoš’,
ker moški so prav vsi
na vince vajeni.
Oj, vince ...


Opomba: namesto »žaba« lahko vstavite poljubne poklice, imena in stvari.

Kje so moje rožice

Kje so moje rožice,
pisane in bele,
moj’ga srca ljubice,
žlahtno so cvetele.
Ah, pomlad je šla od nas,
vzela jih je zima, mraz.


Kje so moje ptičice,
kam so zdaj zletele?
Oh, nedolžne pevčice,
kak so žvrgolele!
Zanke b’le nastavljene,
ptičke so se ujele vse.


Kje je tista deklica,
v vrtu je sedela,
lepa kakor rožica,
pesmice je pela.
Hitro, hitro mine čas,
mine tudi lep obraz.


Kje je fantič zdaj vesel,
ki je to prepeval,
da bi še enkrat zapel,
kratek čas nam delal.
Hitro, hitro mine čas,
ah, ne bo ga več pri nas.

Kmetič veselo na svetu živi

Kmetič veselo na svetu živi.
Na polje gre orati,
gre svoje žito s’jati,
korajžno, veselo na svetu živi!


Fantič veselo na svetu živi.
Kosico si nabrusi,
na travnik’ jo poskusi,
korajžno, veselo na svetu živi!


Dekle veselo na svetu živi.
Srpiček si nabrusi,
na njiv’ci ga poskusi,
korajžno, veselo na svetu živi!


Starček veselo na svetu živi.
Na pa’co se opira,
prot’ nebu se ozira,
korajžno, veselo na svetu živi.

Ko b’ sodov ne b’lo

Ko b’ sodov ne b’lo,
bi tud’ čepov ne b’lo,
in vince bi teklo
’z majol’ke samo.


Pa čepek, ha, ha,
odbiti se da,
in vince v majol’ko
v potokih curlja.


Nalijmo si ga,
izpijmo do dna,
saj vince je sladko,
in zdravje nam da.


Oj, vinček, hoj, hoj,
bod’ dober z menoj!
Nikar me ne vrzi
pod mizo nocoj!

Ko pridem jaz k tebi ponoč’

Ko pridem jaz k tebi ponoč’
na okno potrkam gredoč,
potem se pa dol naslonim,
pri tebi prav sladko zaspim.


Ko zjutraj se jaz prebudim,
prav žalostno se držim,
ker moram od ljubice preč,
ne bom je videl več.


Me stisne na srce strastno,
na usta poljubi gorko:
Oh, ljubi moj, ljubi, zakaj,
me boš zapustil zdaj?


Saj veš, da brez tebe na svet’
ne bodem mogla živet’.
Če tebe, moj ljubi, zgubim,
kaj potlej naj sama storim?

Kol’kor kapljic, tol’ko let

Kol’kor kapljic, tol’ko let,
Bog nam daj na svet’ živet’!
Živijo, oj živijo, oj živijo na svet’!


Naj bo stara al’ pa mlada,
vsaka ima fanta rada.
Živijo, oj živijo, oj živijo na svet’!


Kdor čemerno se drži,
ta za našo družbo ni!
Živijo, oj živijo, oj živijo na svet’!

Lan’ sem ji kupil

Lan’ sem ji kupil cukra, kafeta,
letos pa b’ rada že cel’ga teleta.
Jav, jav, kje bom jemal,


kje bom jemal, da bom ženi dajal.

Lan’ sem kupil ženi copate,
letos pa hoče čeveljčke zlate.
Jav ...


Lan’ sem ji kupil ruto volneno,
letos pa hoče imet zofo zeleno.
Jav ...


Lan’ sem ji kupil srajco pleteno,
letos pa hoče krilo svileno.
Jav ...


Lan je rekla: »Kaj bi pa jedel?«
Letos pa vpije: »Tristo medvedov!«
Jav ...


Lani je rekla: »To je vse naše!«
Letos pa poje: »To je vse moje.«
Jav ...


Večkrat se krega, goni me stran,
ker ne zaslužim tudi postran.
Jav ...


Revež, si revež, ljubi možiček,
ako je zrastel ženi rožiček.
Jav, jav, kaj bi še d’jal.

Le dol se usedi, kaj boš stal

Le dol se usedi, kaj boš stal,
kaj boš stoje slovo jemal,
hojladrijadrija, hojladrom,
hojladrijadrija, drom.


Slovo se mora sede jemat’
pa na lice pušeljc dat’,
hojladrijadrija ...


Če se usedem, pa zaspim
in še zajtrk zamudim,
hojladrijadrija ...


Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo,
hojladrijadrija ...

Le predi, dekle, predi

Le predi, dekle, predi,
prav lepo nit naredi,
da se ne bo krotičila
in tud’ ne tkalca trgala,
dr dr dr dr dr dr


Poštena je predica
in stara je resnica,
da tisto dekle kaj velja,
ki obleko vso domačo ima,
dr dr...


Le predi prav vesela,
boš lepe pesmi pela,
kolovrat pojde rad okrog,
bo tekla lepše nit od rok,
dr dr ...


Boš tanko nit storila,
da ne bi pozabila,
kako življenje nežno je,
ki kakor nit pretrga se,
dr dr...

Lenčica mlada čredo je pasla

Lenčica mlada čredo je pasla
zraven sosedova detelj’ je rasla,
spanec posili ji trudne oči,
čreda v sosedovo detelj’ zbeži.


Mimo pa pride sosed ta mlajši,
Lenčici pravi in govori:
»Ti si popasla detelj’ mojo,
jaz ti pa vzamem čredo za njo.«


Lenčica mlada, dol pokleknila,
mlad’ga soseda prav milo prosila:
»Pusti mi pusti čredo mojo,
ona je združena vedno z menoj.«


»Čredo ti vzamem, tebe pa zraven,
ti boš postala preljuba mi žena,
ti boš postala preljuba mi žena,
jaz pa postal bom preljubi tvoj mož.«


»Kaj bojo meni mamica rekli,
oni ne morejo sami živeti,
oni že štejejo prek šestdeset let,
oni ne mor’jo brez mene živet.«


»Mam’co boš ti s seboj pripeljala
ona bo v spodnji izbici spala,
midva pa v zgornji kamrici
čisto za naju pripravljeni.«

Lepo je pomlad’ na svet’

Lepo je pomlad’ na svet’,
začno ptičice pet’,
začno ptičice pet’,
in travnik zelenet’.


Lepo je polet’ na svet’,
začno žanjice pet’,
začno žanjice pet’,
pšenica rumenet’.


Lepo je v jesen’ na svet’,
začno že črički pet’,
začno že črički pet’,
gozdiček pa zoret’.


Lepo je pozim’ na svet’,
začno predice pet’,
začno predice pet’,
kolovrate vrtet’.

Lepo mi poje črni kos, oj črni kos

Lepo mi poje črni kos,
oj črni kos!
Tam v zelenem bukovju,
oj bukovju!
Prišla sta pa jagra dva,
oj jagra dva!
Da bi kosa streljala,
oj streljala!
Kos je bil teh špasov sit,
oj špasov sit!
Pojta, jagra, se solit,
frr v bukovje!

Lepše rože jo pa ni

Lepše rože jo pa ni,
kot je ta vinska trta,
pozimi spi, spomlad’ cveti,
jesen’ se grozdje trga.


Tud’ druge rožice cveto,
nobena ne tak’ krasno,
en čas cveti, se posuši,
pa minejo brez sadja.


Na hribčku je zasajena,
od sonca obsijana,
od kmetiča obdelana,
od Jezusa dar’vana.


Oj bratje, zdaj poskus’mo ga,
kako je obrodila,
Bog daj, da bi še zanaprej
obilen sad rodila.


Nobene svete maše ni,
da bi ne b’la dar’vana,
nobene dobre volje ni,
da bi ne b’la spošt’vana.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: