Slovenske narodne pesmi: stran 2

En hribček bom kupil

En hribček bom kupil, bom trte sadil.
Prijat’le bom vabil, še sam ga bom pil.


Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.


Tam gori za hramom en trsek stoji,
je z grozdjem obložen, da komaj drži.


Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.


Že čriček prepeva, ne more več spat,
v trgatev veleva, spet pojdemo brat.


Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.


Konjički škrebljajo, ker vozjo težko,
ker vince peljajo, k’ je močno sladko.


Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.


Prelepo rumeno kak čisto zlato,
le pijmo pošteno to žlahtno blago!


Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.

En starček je živel

En starček je živel
tam v vinskih gorah.
Prav pridno je držal
kozarček v rokah.


Pred smrtjo še enkrat
je kupico vzel,
zahvalil se bogu,
tako je zapel:


»Oče nebeški, glej,
še en kozarček zdej,
hvalo bom vekomaj,
vekomaj pel.«

Ena kupica

Ena kupica zrel’ga vinčeca
je po mizi gor in dol špancirala,
le popijmo ga,
le zaužijmo ga,
na zdravje naš’ga (Janeza)!


Toti noče piti,
no dobre volje biti,
piti, piti, piti,
no dobre volje biti.


Prešmentani pijanec,
kaj še ’z tebe bo,
če se poboljšal ti ne boš?

Ena ptička priletela

Ena ptička priletela,
ena drobna ptičica,
in je prav lepo zapela,
mi srce utolažila.


In tako mi je zapela
in tako povedala,
da ljubezen je bolezen,
k’ se ozdraviti ne da.


Morje suho preje postane,
sonce preje ostrmi,
kot ljubezen prava ugasne,
kadar enkrat zagori.

Eno rož’co ljubim

Eno rož’co ljubim, v mojem srcu spi,
koder grem, me spremlja, meni se smeji.
Dom njen pri otrocih in pri delu je,
Ljuba zadovoljnost, rož’ci je ime.


V križih in težavah roko ji podam,
na poteh življenja jo za varha imam.
Bogatin skopuško spravlja skup blage
men’je zadovoljnost ljubša kot zlato.


V sobi mi kraljevi zib’ka tekla ni,
vendar sonce sveti v moji hišici.
Vam kjer mir prebiva, vse prav mirno spi,
naj si bo na slam’ci, al’ na pernici.

Fantje po polj gredo

Fantje po polj gredo,
vriskajo in pojo,
jaz pa piščalko imam,
vriskat ne znam.


Včasih je luštno blo,
zdaj pa ni več tako,
včasih smo vince pil,
zdaj pa vodo.


Včasih me rada ima,
včasih pa godrnja,
včasih pa, kjer me vid,
prav: Le še prid!

Fantje se zbirajo

Fantje se zbirajo
iz kranjske dežele,
dekleta se jokajo,
kaj b’jo začele?


Nič se ne jokajte,
saj greste z nami,
ve boste kuhale,
mi pa streljali.


Lepšega zrna ni,
kot je pšenica,
lepš’ga dekleta ni,
kot je Kranjica.


Imel sem ljubico,
pa sem jo zgubil,
srečen bo tisti fant,
ki jo bo dobil.


Imel sem ptičico,
pa m’ je zletela,
srečna bo vejica,
kjer se bo usela.


Vej’ca je suha b’la,
pa se je’ zlomila,
ptička je kunštna b’la,
pa je zletela.

Glej, glej kak mimo gre

Glej, glej, kak mimo gre,
še ne pogleda me,
še ne pogleda me,
zavber dekle.


Štumfke ima prav plave,
zlate oringeljce,
zlate oringeljce,
zavber dekle.


Rdeča je prav lepo,
stopa tud’ fajn drobno,
fantov zadost’ ima,
pa se golj’fa.


Prav’jo, bogata bo;
pojdimo klicat jo!
Ko bi denar ne bil,
bi ne maral za njo.


Ona ima tavžente,
jaz pa imam varžete,
da jih bom noter d’jal,
pa za vince dajal.

Gozdarjeva hči

V gozdu tam, kjer srnica se pase,
kjer hišica gozdarjeva stoji.
V njej dekle, kot roža sredi jase
je lepa Lizika gozdarja hči.


V nedeljskem jutru dragi pride v svate,
V hišici presrečna sta oba.
Ko vrne se gozdar z zelene hoste
ljubimca lovca divjega spozna.


Ljubezen premosti naj vse ovire,
odkrito fant prizna: »Jaz ljubim jo.«
Divjadi v gozdu več ne bom preganjal
in gozd mi pravljična dežela bo.

Gozdič je že zelen

Gozdič je že zelen,
travnik je razcveten,
ptički pod nebom
veselo pojo.


Ptički, jaz vprašam vas,
al’ bo že kmal’ pomlad,
al’ bo že skoraj zelena pomlad?


»Pomlad že prišla bo,
k’ tebe na svet’ ne bo,
k’ te bodo d’jali,
v to črno zemljo.«

Hribčki, ponižajte se

Hribčki, ponižajte se!
Dolin’ce, povišajte se!
Da se bo vid’lo to ravno polje,
da bom vid’la, kje fantič moj gre.


Oblački, razkadite se!
Meglice, razpršite se!
Da se bo vid’lo to jasno nebo,
da bom vidla, kje fantič moj bo.


Litri, napolnite se,
kozarci, izpraznite se,
da se bo vid’lo kozarcu do dna,
da bom vid’la, kak fantič pit’ zna.

Imam tri ljubice

Imam tri ljubice,
vse tri so zavbrne,
vse tri so zavbrne,
vse tri bogate.
Tuljé. tuljé, tuljom ...


Ena ima rinčico,
druga koravde,
tretja ima jankico,
drobno na favde.


Jaz se pa ženil bom,
kaj m’ je početi?
K’tero teh ljubic treh
hočem si vzeti?


Vzel bom pa le eno,
tisto ta mlajši,
ta najbolj ljubi me,
’mam jo najrajši.

Iz trte gre v grozdje

Iz trte gre v grozdje,
divin, divundi grozdje,
grozdi, grozdu, divin, divun,
oj grozdje, živijo!


Iz grozdja gre v brento,
divin, divundi brento,
brenti, brentu, divin, divun,
oj brenta, živijo!


Iz brente gre v prešo,
divin, divundi prešo,
preši, prešu, divin, divun,
oj preša, živijo!


Iz preše gre v sodčke,
divin, divundi sodčke,
sodčki, sodčku, divin, divun,
oj sodčki, živijo!


Iz sodčka gre v litre,
divin, divundi litre,
litri, litru, divin, divun,
oj litri, živijo!


Iz litra gre v glažke,
divin, divundi glažke,
glažki, glažku, divin, divun,
oj glažki, živijo!


Iz glažka gre v p’jančke,
divin, divundi p’jančke,
p’jančki, p’jančku, divin, divun,
oj p’jančki, živijo!

Jager gre na jago

Jager gre na jago
u to globoko drago,
hoj-li! hoj-lo!
oj, zajček dober bo!


Medved’ so ga dobili,
so ga na tla pobili,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo!


So zajci se smejali,
k’ so jagra pokop’vali,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo!


Lisica je plesala,
k’ je jagra pokop’vala,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo!


Medved se je tresel,
k’ je križ pred jagrom nesel,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo!


Volk je pa zatulil,
ker je pogreb zamudil,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo.


Žerjavi in jerebi
so bili pri pogrebi,
hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo.


Prišle so drobne ptice,
so nesle dušo v vice.
Hoj-li! hoj-lo!
zdaj jagra več ne bo!

Jager pa jaga

Jager pa jaga,
kaj mi pomaga,
ptička nasprot’ leti,
ustrelil jo bom.


Ptička zavpila:
»Kaj sem ti strila,
saj sem prepevala
cele noči.«


Ptička zletela,
v javor se usela,
hladna je senčica
javorjeva.


Ptička zletela,
na okence sela:
»Vstani, ne bod’ zaspan,
saj je že dan.«

Janez najtamlajši

Janez* najtamlajši
pije ga najrajši,
mi pa ponavadi
pijemo ga radi.
Živijo, živijo, Slovenca,
živijo, Slovenca, živijo!
Le pij, le pij, le pij,
le pij, le pij, le pij,
le pij, le pij, le pij,
le pij, le pij,
pa drugega nalij


*Namesto Janeza se lahko uporabi druga imena.


’mamo še lisjaka,
žej’n je kakor spaka,
če mu ne damo piti,
če kure pomoriti.
Živijo ...


Jože naj pokaže,
kako se grlo maže,
če je vince pravo,
daje moč nam zdravo.
Živijo ...


Sestrica predraga,
vsem si ljuba, draga.
Vrsta te zadela,
pij, da boš vesela!
Živijo ...


Drugim sem zapela,
nase pozabila,
men’ zdaj natočite,
zdravja mi želite!
Živijo ...


Dokler smo še mladi,
smo veseli radi,
kadar starost dojde,
pa veselje projde.
Živijo ...


Striček naš debeli,
vam zdaj bomo peli.
Za glažek primite,
pit’ se ne branite.
Živijo ...


Franček, stara kljuka,
pit’ se ga ne upa.
Čaka na povelje,
spolnit’ naše želje.
Živijo ...


Tam je še en suhec,
mrzel ma trebuhec,
vince te bo grelo,
pij ga prav debelo!
Živijo ...


Sestrica ta druga,
ljubljena sodruga,
teb’ zdaj natočimo,
srečo ti želimo.
Živijo ...


Sestrica ta treka,
raj’ bi pila mleka,
pa to vince zdravo
ti ne pojde v glavo.
Živijo ...


Vsakemu zapeti,
nimam kje ujeti,
cele tovar’šije
zdravje naj se pije.
Živijo ...


Zdaj pa še to zadn’o,
kakor je navadno,
čast Bogu recimo
in se zahvalimo!
Živijo ...

Jaz ’mam pa konj’ča belega

Jaz ’mam pa konj’ča belega,
drevi pa v vas pojezdim ga,
tri tralala lalala tralala...


čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike,
tri tralala lalala tralala...


Konjič pred durmi prištaklja,
ljub’ca po štengah pricaplja,
tri tralala lalala tralala...


Konjiča je dala v štalico,
mene pa v svetlo kamrico,
tri tralala lalala tralala...


Konj’ču je dala šop sena,
meni pa poljubčka dva,
tri tralala lalala tralala...

Jaz in poliček se rada imava

Jaz in poliček se rada imava,
če se sovraži in tepe ves svet.
Midva se rada za mizo podava,
trto častiva in začneva pet.
Vince je sladko, teče prav gladko,
mladim in starim nam daje pomoč.


Drugi paradi dekleta imajo,
delo pustijo ležati na stran.
Žene jim dobre besede ne dajo,
milo zdihujejo noč ino dan.
Vinec dol teče, nič me ne peče,
v žalosti da nam korajžo in trošt.


Če me še take bridkosti težijo,
žalost, bolezen in hudo vremé,
če me prijat’li trpeti pustijo,
vinca popijem, pozabim na vse.
Vinca popijem, spet si nalijem,
glažek naj čaka, da pijem drugoč.


Vinca tak dolgo ne morem pustiti,
dokler še gibati, dihati znam.
Kadar mi začne za dušo zvoniti,
več ne bom želel odpirati hram.
V jamo me d’jali in zakopali,
vince pa pili potem bodo drug’.


Mrtvi ne pijejo vode, ne vina,
truplo počiva, al’ duša živi.
Da bi le gledali božjega sina,
enkrat po smrti tudi še mi.
Da bi veseli vekomaj peli,
tamkaj po smrti se vid’li drugoč.

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
gor na gornje Štajersko.


Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.


S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.


Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.


Mal’ počakaj, mal’ ponehaj,
da se vreme sprevedri.


Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.


Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Jaz pa sem si nekaj zmislil

Jaz pa sem si nekaj zmislil
in naredil bom ta špas,
in naredil, in naredil,
in naredil bom ta špas.


Drev, ko bodo mam’ca spali,
jaz pa pojdem ljub’ci v vas,
jaz pa pojdem, jaz pa pojdem,
jaz pa pojdem ljub’ci v vas.


Prav narahlo bom potrkal,
da se mam’ca ne zbude,
da se mam’ca, da se mam’ca,
da se mam’ca ne zbude.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: