Ocena igre Black Mesa

Pred več kot petnajst leti sem se ob slinjenju nad posnetki zaslona še neizdane igre Half-Life 2 sanjal, kako noro bi bilo, če bi Valve predelal Half-Life za pogon Source. Slednje se je dejansko zgodilo, a predelava imenovana Half-Life: Source je bila razočaranje, saj z izjemo lepše vode, boljše fizike in na papirju tehnične superiornosti, ni prinesla vizualne revolucije. Razočarani ljubitelji so zato nekaj let kasneje začeli delati na lastni različici igre, ki je nosila ime Black Mesa: Source in je tekla kot modifikacija za HL2.

Black Mesa: Source je bila v razvoju 7 let in je bila izdana leta 2012 (glejte povezave za prenos), manjkal je le Xen. Na predlog Valva so se leta 2013 razvijalci odločili, da bodo modifikacijo predelali na novo (komercialno) različico pogona Source in jo izdali kot polnokrvno plačljivo igro. Leta 2015 smo lahko tako Black Meso uzrli na Steamu kot Early Access naslov, kar pet let pa je trajalo, da je Crowbar Collective igro izpilil, dodal Xen in izdal končno različico. Sam sem bil eden izmed zgodnjih kupcev, a ker si nisem želel pokvariti igralne izkušnje, sem vsa ta leta potrpežljivo čakal in dočakal! :) Ali je igra izpolnila moja pričakovanja, pa si lahko preberete v sledeči oceni.

Igranje in zgodba

Čeprav zgodba v grobem ne odstopa od izvirnika, se mi vseeno zdi prav, da vam osvežim spomin :). Igrate Gordona Freemana, teoretičnega fizika, ki je zaposlen v orjaškem raziskovalnem kompleksu Black Mesa nekje v puščavi Nove Mehike. Po precej dolgi vožnji z vlakcem, ki vas popelje skozi kompleks do delovnega mesta, se preoblečete v zaščitno obleko (H.E.V) in napotite do laboratorija, v katerem bi morali izvesti rutinsko analizo nenavadnega materiala. Med eksperimentom pa gre nekaj hudo narobe: sproži se resonančna kaskada, ki razdeja laboratorije in odpre portal v drugo dimenzijo imenovano Xen. Skozi meddimenzijska vrata se prikradejo raznovrstne pošasti in začnejo napadati znanstvenike, vaša cilja pa postaneta preživeti in se prebiti na površje. Zgodba je zelo zanimiva in se sproti odkriva skozi pogovore, ki jih imate z znanstveniki, pri tem pa je potrebno pohvaliti razvijalce, da so informacije, ki jih podajajo NPC-ji, močno razširili.

Pot do odrešitve pa je vse prej kot pa enostavna, saj Gordona pri tem ovirajo uničeni deli poslopij, radioaktivne in biološke nevarnosti, težka mašinerija in kompleksni varnostni sistem, ki je programiran, da večino živih bitij pretvori v trupla. Ker v kompleksu vlada kaos, marsikatero dvigalo ne dela, zato morate poiskati alternativno pot, pri čemer je marsikje prisotna kakšna razvejitev, ki razbije linearnost. Kar nekaj je tudi poplavljenih delov, ki jih morate bodisi izsušiti s črpanjem, bodisi se potopiti v globine in upati, da se ne utopite ali da vas ne kaj požre. V nekaterih primerih boste morali nagrmaditi škatle in ubrati višjo pot, spet drugje boste morali s previdnim skakanjem preiti v globino.

Poleg tipke za interakcijo z gumbi, ki aktivirajo dele mašinerije, in NPC-ji, ki vam sledijo ter odklenejo vrata, ima Black Mesa tudi možnost dvigovanja stvari. Če smo v izvirniku lahko strogo določene predmete zgolj potiskali sem ter tja, jih lahko tukaj Freeman dviguje in poljubno prenaša, Crowbar Collective pa je za koriščenje te mehanike izdelal tudi zanimive uganke, ki popestrijo igralno izkušnjo. Sposobnost prijemanja pa nimate zgolj vi, ampak jo posedujejo tudi nekateri nasprotniki, ki lahko prijete predmete zalučajo v vas in tako pridobijo sposobnost napada od daleč.

Nabor nasprotnikov se ne razlikuje dosti bistveno od tistih, ki jih najdemo v izvirniku. Headcrabi napadajo ljudi in jih spreminjajo v zombije brez svobodne volje; vitičnjaki se prilepijo na strop in v dolge lovke lovijo nepreviden plen; neke vrste trinogi psi vas napadajo z zvočnimi valovi; hobotničasti plazilci nad vas pljuvajo strupene izbljuvke, Vortigaunti vas cvrejo z elektriko; v vodi prežijo orjaške ribe. Kot da vse to ne bi bilo dovolj pa se nekje na sredini igre nad vas spravijo še vojaki z mitraljezi in šibrenicami, ki vas znajo izza zaklona izbezati tudi z metom granate. Ker gre zgolj za izboljšano različico vojakov Combine iz HL2, žal ne dosegajo spretnosti marincev iz Half-Life 1, kar pa še ne pomeni, da niso nevarni nasprotnik. Čisto proti koncu popotovanja po Black Mesi pa se nad vas spravijo še nindže, ki pa jih je malo, njihove spretnosti pa so izjemno oskubljene.

Orožja za borbo proti tej pestri paleti sovragov so identična kot v izvirniku, a imajo modificirane parametre kot so škoda, doseg, razpršitev in število nabojev, spremenjene pa so tudi lokacije, kjer jih prvič poberete. Spremembe se meni osebno niso zdele potrebne, a ker zavoljo njih ni trpela igralnost, jih ne jemljem kot minus. Poleg ikonične lomilke, so na voljo pištola in revolver, mitraljez in šibrenica, samostrel, pestra paleta eksplozivov in raketomet, ki ga najdete izjemno pozno. Klasičen nabor orožij dopolnijo tista bolj eksotične vrste, med katerimi najdete dvoje vrst energijskih pokalic, nezemeljski izstreljevalnik os ter agresivne bolhe. Večina orožij ima na voljo tudi sekundarni način delovanja, ki lahko kritično situacijo obrne vam v prid.

Treba je priznati, da sem do prehoda skozi teleporter v kompleksu Lambda kar užival, potem pa sem prispel na Xen.

Pri Crowbar Collective so se odločili, da bodo Xen popolnoma predelali, saj jih ta v izvirnem Half-Life ni navdušil. Čeprav se z njimi delno strinjam, se mi zdi, da so se reševanja težav rešili na popolnoma napačen način. Tri stopnje s šefovsko bitko, ki so v izvirniku zasedale okrog petnajst odstotkov igralnega časa, so namreč razvlekli na preko tretjino. Čeprav so uporabili nekaj zanimivih prijemov in ugank, pa se mehanike preveč ponavljajo in postanejo dolgočasne. Močno trpi tudi sama igralna dinamika: preveč je tudi tekanja naokoli, boj pa je popolnoma neuravnotežen: večino časa se praskate po riti, če se smem tako izraziti, potem pa se v eni minuti nad vas spravi absurdna količina sovragov in vam od nje teče švic :). Vrste sovražnikov so glede na izvirnik razširjene z novimi oz. modificiranimi obstoječimi, niso pa dovolj izstopajoči, da bi bili omembe vredni. Če je bilo v Xenu izvirnika večinoma kristalno jasno, kako napredovati, pa sem se v Black Mesi kar nekajkrat zmedel in popolnoma izgubil. Na srečo je vsaj zalog dovolj: najdete jih v teleportirajočih se zabojih, kar nekaj stvari pa si lahko obnovite s pomočjo zdravilnih bazenov in energijskih kristalov.

Grafična podoba in zvok

Igra teče na razvejitvi pogona Source, ki je bila močno posodobljena leta 2013 in teče tudi na Linuxu ter Mac OS X-u. Zaradi naprednih senčilnikov, večinoma dobrega osvetljevanja in večinoma dovolj ostrih tekstur izgleda igra izjemno všečno. Še posebej sapo jemajoča je podoba uvodne stopnje Xena, a je tukaj treba poudariti, da število sličic na sekundo izjemno trpi v zunanjih območjih. V zemeljskih stopnjah je takih predelov relativno malo, Xen pa je večinoma odprt (in povrhu tega še slabo optimiziran), zato se noro zatika. Slednje zna biti še posebej dramatično v šefovskih bitkah, ko sta moja grafična in procesor namesto običajnih 120+ sličic na sekundo iz igre iztisnila komaj kaj več kot pa 40 FPS! Fizikalni pogon je vzorno uporabljen in na njem temeljijo tudi nekatere uganke: še posebej izstopajo manipulacije z vodo in vodno gladino in efekti ob uničenju stekla.

Zvočni del, v katerega spadajo govorci in glasbena podlaga, si zasluži precejšnjo hvalo. Govor se sliši izjemno profesionalno, govorci pa so poskušali ujeti način izgovorjave iz izvirnika, kar jim je odlično uspelo, zato bo nepozorno uho težko našlo bistvene razlike. Glasba je izjemno udarna in se vklaplja ob primernih trenutkih ter močno popestri igralno izkušnjo.

Hrošči

Zaključek

Black Mesa je odlična vizualna in zvočna predelava igre Half-Life, ki se dobro drži strukturiranosti izvirnika in ga nadgradi z novimi vsebinami. Zaradi razširjenih sekcij, alternativnih poti in novih mehanik, je daljša od izvirnika (okrog 17 ur), dober vtis pa močno pokvari dolgočasen Xen, nekaj pa je tudi nepotrebno rezane vsebine. Čeprav je optimizacija igre v notranjih mapah zelo dobra, pa so zunanje popolnoma druga zgodba, saj zahtevajo izjemno močno strojno opremo.

Hitre tipke

E
pritisni gumb, odpri vrata, interagiraj z NPC-jem
Q
preklopi na prehodno orožje
F
vklopi svetilko
F6
hitro shrani
F7
hitro naloži

Sistemske zahteve

Minimalne

Operacijski sistem
Windows 7/Vista ali novejši
Procesor
Dvojedrni procesor z 2.6 GHz
Grafična kartica
Grafična kartica z 2 GB pomnilnika
Pomnilnik RAM
6 GB
Prostor na disku
20 GB

Priporočene

Operacijski sistem
Windows 7 ali novejši
Procesor
Štirijedrni procesor z 3.2 GHz
Grafična kartica
Grafična kartica s 4 GB pomnilnika
Pomnilnik RAM
8 GB
Prostor na disku
20 GB

Preigrano na

Operacijski sistem
Windows 10 64-bit
Procesor
AMD Ryzen 1500X 3.5 GHz
Grafična kartica
AMD Radeon RX 460 2 GB
Pomnilnik RAM
16 GB

Povezave


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: