Slovenske narodne pesmi: stran 7

Sneg za to leto slovo je že vzel

Sneg za to leto slovo je že vzel,
shranil je starček
svoj čamar vesel,
zeb’ca zapela,
s parne zletela:
»Nis’ me še, mrazek ti, vzel!«


Slišiš po gaju prepevati tam?
Ptički veseli spet prišli so k nam;
kak žvrgolijo,
tebe budijo:
»Lepa nedolžnost, le vstan’!«


Tamkaj po polju, po njivah povsod
zgodaj prepeva škrjančekov rod;
kvišk’ se podaja,
lepo obhaja
sonca veselega god.


Češnja vsa bela na griču stoji,
gleda na breskev, ki v vrtu cveti.
Vse razcvetelo
in omladelo
teb’ se nasproti smeji.


Mnogo veselja
res pomlad nam da,
urno pa nas do poletja pelja,
leto brž mine,
jesen tud’ izgine,
zima nam roko poda.


Tak bo minila tud’ tvoja mladost,
se spremenila življenja sladkost;
vse bo minilo,
vse se stemnilo,
prišla bo smrtna bridkost.

So ptičice zbrane

So ptičice zbrane,
v planin’co lete,
tam dol’ na Dolenjskem
je zdravje moje.


Le zbud’ se, ustani,
ti mrzli Gorenj’c,
boš videl,
kaj dela Dolenj’c.


Poseka, oklesti,
pripravlja si les,
ga v butaro veže,
ravna si ga vmes,
na voz ga naklada,
živin’ca pelja,
a njemu pa srček igra.

Stara mati kara me (Svarilo)

Stara mati kara me:
»Hčerka, hčerka mila,
slabo sem te, žali bog,
slabo izredila!


Kjer so fantje, kjer je ples,
tja zahajaš rada,
božja služba, božji hram -
to ti ne dopada.


Le sosedovo poglej,
ta v izgled ti bodi,
pridno ona dan na dan
k božji službi hodi.


Kot zamaknjena kleči
doli v prvem stoli,
na oltar ti vpre oči
in pobožno moli.«


Skrbna mati dan na dan
svoj pouk ponavlja
ter mi hčer sosedovo
za izgled postavlja.


Jaz pa se smehljam, ker vem,
da soseda mlada
mladega cerkovnika
gleda srčno rada.

Še en krajcarček ’mam

Še, še en krajcarček ’mam,
še, še en krajcarček ’mam,
en krajcarček ’mam,
da ga furmanu dam,
da me v mesto pelja,
kjer je ljub’ca moja.


Še, še en krajcarček ’mam,
še, še en krajcarček ’mam,
še, še en krajcarček ’mam,
da ga mamici dam,
da mi kamro odpre
od ljub’ce moje.


Še, še en krajcarček ’mam,
še, še en krajcarček ’mam,
še, še en krajcarček ’mam,
da ga ljubici dam,
da mi srček odpre
in me ljubit’ začne.

Še kiklico prodala bom

Še kiklico prodala bom,
za sladko vince dala bom.
Ne grem domov, ne grem domov,
sem žejna premočno.


Še čeveljčke prodala bom,
za sladko vince dala bom.
Ne grem domov, ne grem domov,
sem žejna premočno.


Še fantiča prodala bom,
za sladko vince dala bom.
Ne grem domov, ne grem domov,
sem žejna premočno.

Škrjanček poje, žvrgoli

Škrjanček poje, žvrgoli,
se bel’ga dneva veseli,
škrjanček poje beli dan,
pozdravlja hrib in plan.


Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, kmetič, gor budi:
»Le vstani in pa pojd’ kosit,
ker se že dela svit.«


Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, kmetič, gor budi:
»Le vstani in pa pojd’ orat,
ker čas je žito s’jat.«


Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, dekle, gor budi:
»Le vzemi srp pa pojdi žet,
ker žito zrelo je.«

Štirje fantje špilajo

Štirje fantje špilajo, špilajo, špilajo,
za eno mlado kelnar’co,
kelnar’co juhej!


Prvič karte vržejo, vržejo, vržejo,
dobil jo je en mlad fantič,
mlad fantič juhej!


Drugič karte vržejo, vržejo, vržejo,
dobil jo je en star cigan,
star cigan juhej!


Prej si b’la županova, županova, županova,
zdaj boš pa ciganova,
ciganova juhej!


Prej si nosila litrčke, litrčke, litrčke,
zdaj boš nosila punklčke,
punklčke juhej!


Prej si z d’narci cvenkala,
zdaj boš na citre brenkala,
brenkala juhej!

Tam dol na ravnem polju

Tam dol’ na ravnem polju,
stoji, stoji en beli grad,
tam dol na ravnem polju
stoji en beli grad.


Pod gradom pa špancira
en zavber, zavber fantič mlad,
Pod gradom pa špancira
en zavber fantič mlad.


Skoz okno doli gleda
ena zavber zavber deklica,
skoz okno doli gleda
ena zavber deklica.


Oj, fantič pridi k meni,
saj sama, sama sem doma,
oj, fantič pridi k meni,
saj sama sem doma.


Jaz bi že prišel k tebi,
pa se, pa se bojim zaspat,
jaz bi že prišel k tebi,
pa se bojim zaspat.


Nič se ne boj zaspati,
saj imam, saj imam petelinčke tri,
nič se ne boj zaspati,
saj imam petelinčke tri.


Ta prvi mi zapoje,
ko je ur’ca, ur’ca polnoči,
ta prvi mi zapoje,
ko je ur’ca polnoči.


Ta drugi mi zapoje,
ko je ur’ca, ur’ca dve al’ tri,
ta drugi mi zapoje,
k ur’ca dve al’ tri.


Ta tretji mi zapoje,
ko se dela, dela beli dan,
ta tretji mi zapoje,
ko se dela beli dan.


Petelinčki so zapeli,
a fantič, fantič je zaspal,
petelinčki so zapeli,
a fantič je zaspal.


Jaz grem od ljub’ce svoje
ves truden, truden in zaspan,
jaz grem od ljub’ce svoje
ves truden in zaspan.


Prekleta ta ljubezen,
oj, kam, oj, kam me ta pelja,
prekleta ta ljubezen,
oj kam me ta pelja.

Tam kjer murke cveto (ponarodela) - Avsenik

Tam kjer murke cveto,
tam kjer ptički pojo
v lepi dragi.


Tam kjer encijan plav
ves prešerno bahav
nežno vabi.


V to dolino zeleno
me vleče tako kot v nobeno.
V njej avrikelj prijazno
pozdravlja me s srajčko rumeno.


A vrh strme pečine
grad Kamen obuja spomine.
Spomni Pegama se,
se smehlja in si misli vse mine.


Ti dolina zelena,
s krvjo prepojena predraga,
te vedno bom ljubil,
nikoli pozabil ne bom.

Tam, kjer teče bistra Zilja

Tam, kjer teče bistra Zilja,
se po dolinah lepo zliva,
kjer mi zibka tekla je
tega kraja jaz pozabim ne.


Slovenska mat’ me je rodila,
na svojih prsih me dojila,
slovenske pesmi pevala,
ko dete me je zibala.


Holadija dija dija holadrom,
holadija dija dija holadrom,
holadija dija dija holadrom,
holadija holadrom.

Teče mi, teče vodica

Teče mi, teče vodica
tamkaj od mosta zidanega,
tam se je dekle umivala,
milo se jokala.


»Kaj pa je tebi, ljubica,
da si tak močno žalostna?
Tebi se že na očeh pozna,
da si se jokala.«


»Nisem jokala, šele se bom,
kadar boš ti na vojsko šel,
iz tega kraja v en drugi kraj,
ne bo te več nazaj.«

Temna noč se je storila

Temna noč se je storila,
sanjalo je že oko.
Pesmica me je zbudila,
mladi fantje jo pojo.
Pesmica ...


Mladi fantje le zapojte,
le zapojte na ves glas.
Nič strahu nič se ne bojte,
zdaj je vaš najlepši čas.
Nič strahu ...


Tudi jaz sem enkrat peval,
tudi jaz sem bil vesel.
Oh, da bi še enkrat mogel!
To bi srečen bil vesel.
Oh, da ....


Temna noč se je storila,
sanjalo je že oko.
Pesmica me je zbudila,
mladi fantje jo pojo.
Pesmica ...

To sladko, zlato vince

To sladko, zlato vince,
je zbralo bratce nas,
veselo si zapojrno
zdravice zdaj naglas!
Kozarce si nalijmo,
naljimo do vrha,
do dna ga vsi popijmo,
ha, ha, do dna, do dna!


Slovenski zemlji prvi
kozarec ta veljaj,
in zvesto ji služiti
prisezimo sedaj!
Kozarce si nalijmo,
naljimo do vrha,
do dna ga vsi popijmo,
ha, ha, do dna, do dna!


Zdaj trčimo še sebi,
živi naj vse nas bog!
Kot sonce žarko vince,
glej, glej prijafljev krog!
Kozarce si nalijmo,
naljimo do vrha,
do dna ga vsi popijmo,
ha, ha, do dna, do dna!

Tr’zinka

Tr’zinka, Tr’zinka,
Tr’zinka zgodaj vstala,
na svoj’ga ljub’ga čakala.


Po gonku, po gonku
po gonku je hodila,
na svoj’ga ljub’ga čakala.


Na ravfank, na ravfank,
na ravfank se je vsedla,
na svojga ljub’ga čakala.


Vso črno, vso črno,
vso črno rit je imela,
na svoj’ga ljub’ga čakala.

Tri ptičice, tri ptičice

Tri ptičice, tri ptičice
so morje obletele.
Prva nosi, prva nosi
klasek od pšenice.


Da b’ ga, bog daj,
da b’ ga, bog daj,
v naše polje dela!


Ona ga je, ona ga je
v naše polje dela,
naše polje, naše polje
jako obrodilo.


Tri ptičice, tri ptičice,
so morje obletele.
Druga nosi, druga nosi
jagodo od grozda.


Da b’ jo, bog daj,
da b’ jo, bog daj,
v našo goro dela!


Ona jo je, ona jo je
v našo goro dela.
Naša gora, naša gora
jako obrodila.


Tri ptičice, tri ptičice
so morje obletele,
tretja nosi, tretja nosi
zdravje in veselje.


Da b’ ga, bog daj,
da b’ ga, bog daj,
v naše selo dela!


Ona ga je, ona ga je
v naše selo dela,
naše selo, naše selo
zdravo in veselo.

Tukaj leže roke in noge

Tukaj leže
roke in noge
ino pa rebra
rajnc’ga Martina Kebra.
Dul, dul, dul,
dul, dul, dul,
sladko vino bučensko.
Dul, dul, dul,
dul, dul, dul,
sladko vino bučensko.


Pil ga je rad,
kadil je tud’ rad
ino pa ljubil,
sam’, če je pril’ko dubil.
Dul, dul, dul...


’Z jame Mart’n
ne pride več v’n,
šel je v nebesa,
kar tako, brez
vsac’ga slovesa.
Dul, dul, dul ...


Sam Bog mu dej
ta sveti rej
in sveta Katra,
naj se v vicah
preveč ne matra!
Dul, dul, dul ...

V dolin’ci prijetni je ljubi moj dom

V dolin’ci prijetni je ljubi moj dom,
nikoli od njega podal se ne bom,
pod lipo domačo najrajši sedim,
v domačem veselju najslaje živim.


Tra la la la la la.
Tra la la la la la.
Tra la tra la tra la la la la la.
V domačem veselju
najslaje živim.


Le išči si sreče,
prijatelj, drugje,
li misliš dobiti
na tujem jo kje?


Je marsikdo hodil
po svetu več let,
povrnil domov
se nazadnje je spet.
Tra la la ...


Glej, rož’ce domače
najlepše cveto,
in ptički domači
najslaje pojo,
doma le se kaže
miloba srca,
ljubezen, zvestoba
le biva doma.
Tra la la...


Doma preživeti
si dneve želim,
umreti se tudi
doma ne bojim,
v domači gomili
se spava sladko,
mi bratci, sestrice
rahljajo zemljo.
Tra la la...

V dolini tihi

V dolini tihi je vasica mala,
v večernem mraku vse že mirno spava,
le eno okno še odprto je,
na njem slonelo žalostno dekle.


Vse že spava samo mesec sveti,
tja na oknu otožnemu dekleti
in jo sprašuje zakaj da še ne spi,
zakaj tak grenke solze briše si.


Slavček pel je pel je pesem svojo,
jaz tajila sem ljubezen mojo,
al’ on odšel je odšel je daleč proč,
zapel zavriskal je v tiho noč.

Včasih je luštno b’lo

Včasih je luštno b’lo,
zdaj pa ni več tako.
Včasih smo vince pil’,
zdaj pa vodo.


Mica Kovačeva
pila, nič plačala,
pil bi še vsak hudič,
plačal pa nič.


Včasih me rada ’ma,
včasih pa godrnja,
včasih pa, kjer me vid’,
prav: le še prid!


Kdo ima vince rad,
ta je moj ljubi brat.
Komur za vince ni,
moj bratec ni.

Venite, rož’ce moje

Venite, rož’ce moje,
oh, kaj bi še cvetele,
oh, kaj bi še cvetele,
venite ve z menoj.


»Povej nam, dekle,
povej, kaj ti je?«
vprašale so rožice
žalostne vse.


»Povej, oj, dekle,
povej, kaj ti je?«
vprašale so rožice vse.


Venite, rož’ce moje,
zakaj bi še cvetele,
zapustil fant je mene,
venite ve z menoj.


Sklonile glave so rož’ce moje,
potem pa zvenele so žalostno vse.


Zadnja sprememba: | Deli na: