Relicta - ocena
Relicta je 3D miselna igra z velikim poudarkom na fiziki, v kateri igrate znanstvenico Angelico Patel, zaposleno v orjaškem lunarnem kompleksu imenovanem Chandra Base. Zgodba se odvija v letu 2120, ko je človeštvo že (delno) teraformiralo Luno, glavna junakinja pa na njej izvaja eksperimente z magnetizmom s pomočjo posebnega vmesnika imenovanega gravitonic wearable interface. Skupaj z drugimi raziskovalci, med katerimi velja izpostaviti vodilno arheologinjo Laio Alami, raziskuje zapuščino rudarskega in raziskovalnega podjetja Aegir Labs. Slednje je bilo v preteklosti razvojno vsaj sto let pred drugimi, takšen napredek pa jim je omogočila najdba skrivnostnega artefakta imenovanega Relicta. Kakorkoli že, ravno ko svoj prihod na Luno prijavi Angelicina hčerka Kira, pride do izpada sistema, ki onemogoči magnetne vlake. Angelicina naloga je, da jih ponastavi, preden tri ekipe razkropljene po planetu zaidejo v težave, ampak kmalu se izkaže, da izpad ni bil tako nedolžen, kot je spočetka izgledalo. Zgodba je zelo razvlečena, saj se z njo spoznavate zgolj med premori med miselnimi izzivi, zato ji je izjemno težko slediti, glavni liki pa so antipatični (več o tem kasneje) in bi bilo bolje, da bi jo popolnoma izpustili.
Osnovni igralni element predstavljajo prenosljive magnetne kocke, ki jim s pomočjo intuitivnega nadzora z miško nastavite pozitiven ali negativen magnetni pol (po mojem mnenju čista kopija principa iz Magrunner: Dark Pulse), ali pa vklopite breztežnostni način (zelo dobrodošla igralna mehanika). Take kocke se potem odzivajo na vplive magnetnih polj, ki so lahko vnaprej nastavljena ali spremenljiva, ob vklopu breztežnostnega načina pa lebdijo in omogočajo celo potovanje igralca na njih. Kocke se ob vsakem prijemu ponastavijo, kar zna biti nadležno, ni pa jih tudi mogoče potiskati s telesom.
Deli vsake stopnje so med sabo ločeni z raznolikimi pregradami, med katerimi prednjačijo raznobarvna energijska polja. Slednja glede na barvo prepuščajo igralca, kocke, robote ali pa nič, s preklopom stikal in težnostnih plošč pa jih vklapljate ali izklapljate ter tako napredujete v naslednjo sekcijo mape. V višjih stopnjah postane sistem ovir zelo kompleksen in vključuje tudi veliko hoje nazaj, ključna pa postane oznaka kocke, ki je vezana na oznako teleporterja. Dodatno se pojavijo časovno omejena stikala, ki premikajo plošče ali dvigala, ter robotki, ki izklapljajo magnetna polja, nosijo kocke ter igralca in aktivirajo plošče.
Glavna kampanja igre Relicta se odvija v štirih različnih ekosistemih (gozd, snežena pokrajina, puščava in džungla), med katerimi se tekom igranja vozite z magnetnimi vlaki. Priznati je treba, da so ekosistemi zelo domiselno zasnovani, notranjosti baz pa so puste, s preveč ponavljajoči se elementi in tisočerimi nadležnimi vrati. V vsakem izmed ekosistemov vas čaka nabor že omenjenih ugank, katerih težavnost dobro raste, težava pa je v tem, da igra ne pozna shranjevanja, dokler izziva ne v celoti rešite. V začetnih stopnjah, ki trajajo par minut, to ni kritično, kasneje, ko časi dosegajo tudi pol ure, pa zadeva brez nadzornih točk postane izjemno stresna, saj venomer obstaja občutek, da bo zdaj zdaj šlo nekaj narobe in bo pol ure vržene stran. Še bolj frustrirajoča sta dodatka Ice Queen in Aegir Gig, v katerih je enostavno preveč ponavljanja določenih procedur, dokler ne najdete tiste konfiguracije elementov, ki dela. Če sem v ugankah izvirnika užival, sta mi dodatka popolnoma pokvarila igralno izkušnjo in ju odsvetujem.
Relicta teče na Unrealovem pogonu četrte generacije in je vizualno izjemna, kljub temu pa teče presenetljivo dobro. Teksture so ostre, poligonov ne manjka, dobri pa so tudi vizualni učinki. Tud fizikalni pogon svoje delo opravlja dobro, čeprav se včasih zgodi, da se kakšna kocka nepričakovano zatakne ali pa poleti v nasprotju z logiko. Iz tega razloga so presenetljive podpovprečne vmesne sekvence, ki predstavljajo zgolj naključno premikanje glave, medtem ko se ne morete premikati. Porazna je tudi zvočna podlaga, ki igralca začudi z neprimerno izbrano glasbo, da o katastrofalnih vrsticah, ki jih izgovarjajo glavne junakinje ne govorimo. Če se slednje ne bi samovšečno hvalile, da so znanstvenice, bi človek sklepal, da delajo v kakšnem skladišču, saj neprestano preklinjajo, da o klišejih kot so sem močna lezbična ženska, ki bo rešila svet nesposobnih moških, ne govorimo. Priporočam, da izklopite/preskočite blebetanje in uživate v ugankah, saj zgodba ni tako dobra, da bi bilo vredno poslušati primitivce.
