Final Doom

Final Doom je uradna (plačljiva) razširitev za prvoosebno 3D streljačino DOOM II: Hell on Earth, ustvarjena s strani dveh ekip ljubiteljskih ustvarjalcev map. TNT: Evilution je izdelala ekipa imenovana TNT, zgodba pa se odvija na Jupitru, kjer podjetje UAC izvaja poskuse z meddimenzijskimi portali. Kljub bogati vojaški podpori bazo preplavijo pošasti iz pekla, na vas pa je, da se maščujete nad padlimi tovariši. The Plutonia Experiment sta ustvarila brata Casali, ki sta sodelovala tudi pri projektu Evilution, odvija pa se na eni izmed Jupitrovih lun. Tokrat znanstveniki UAC delajo na kvantnih pospeševalnikih, ki naj bi omogočali zapiranje meddimenzijskih portalov, a jih med raziskavami preseneti napad iz pekla. Zgodbi sta predstavljeni preko besedil, ki se pokažejo med tematskimi sekcijami, in bolj kot ne za silo povezujeta dogajanje.

Zasnova stopenj precej variira, za praktično vse pa je značilna velika nelinearnost in kompleksnost. Poleg iskanja barvnih kartic ali ključev, boste morali marsikje pretakniti kakšno stikalo, ki bo odprla neko drugo območje, se teleportirati, peljati z dvigalom ali prebiti skozi zapleten labirint. Prva polovica map Evilutiona je izjemna, potem pa se kakovost rahlo zniža, pri Plutonii pa pričakujte nekakšno takšen nivo kot v Doomu II ali mogoče rahlo nižji. Po stopnjah je prisotno kar nekaj skrivnosti, ki so pogosto zelo domiselno zakrite (nekateri deli map se odzivajo na škodo in ne na pritisk!), bodo vam pa močno olajšale prebijanje skozi dodatka. Težavnost je glede na izvirni Doom II višja, še vseeno pa se da Evilution pregrati na Ultra-Violence, medtem ko za Plutonio močno priporočam vsaj eno stopnjo nižje (Hurt me plenty).

Nabor sovražnikov je identičen kot v Hell on Earth, se pa razširitvi precej razlikujeta od izvirnika, pa tudi med sabo si nista bistveno podobni. Evilution daje v začetnih stopnjah večji poudarek na številčnosti sovragov in večinoma uporablja manj nevarne primerke kot so zombiji, demoni, goreče glave, mitraljezarji in kakodemoni, šele kasneje pa se jim pridružijo nevarnejši. Plutonia pa številčnost potiska v ozadje in vas že kar kmalu sooči z baroni, mancubusi, revenanti, robotskimi pajki in arch-vili, pogosto pa vas bodo čakale brutalne zasede. Igranje Evilutiona je tako precej tekoče in polno akcije, medtem ko je v Plutonii ogromno tekanja in skrivanja. Arzenal in nabor priboljškov je v obeh razširitvah identičen kot v drugem Doomu, količina stvari, ki jih lahko poberete, pa je za zgoraj omenjene težavnosti ravno pravšnja, da se boste lahko prebili do konca.

Vizualno razširitvi ne ponujata posebnih pretresov, je pa treba priznati, da so nekatere mape estetsko izjemno dovršene in so prava paša za oči. Glasbeni del Plutonia je vzet iz izvirnika in prvega Dooma, medtem ko se Evilution ponaša z izvirno glasbeno podlago, ki brez težav dosega epskost stvaritve id-jevca Roberta Princa.

Ocena

Zaslonska slika igre Final Doom
Zaslonska slika igre Final Doom
Zaslonska slika igre Final Doom

Čas igranja:  18 ur

Spletišče Nakup

Združljivost

Igra za delovanje na Windows 10 potrebuje DosBox, še boljša možnost pa je, da jo igrate preko moderniziranega pogona GZDoom, ki podpira tudi širokozaslonski način in visokoločljivostne pakete tekstur.

Po namestitvi GZDooma prenesite datoteke WAD v namestitveno mapo in podmapo Wads. Nato prenesite visokoločljivostne pakete tekstur in jih prestavite v mapo Mods. Sedaj vam preostane samo še, da prilagodite nastavitve preko datoteke INI. Primer lahko najdete tukaj.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: