Predelava lanu

Lan je kulturna rastlina, ki se predvsem za izdelavo obleke in lanenega olja, njegova predelava pa je bil včasih neke vrste kmečki praznik.

November je bil ponavadi mesec, ko so se začele teritve. To delo je moralo biti opravljeno v suhem in lepem vremenu, ker se je trlo skoraj povsod samo na prostem, zato se s tem ni smelo preveč odlagati.

Ko se je po travniku ali njivi razgrnjeni lan dovolj uležal (in to je bilo ponavadi po treh ali štirih tednih), so ga ob suhem vremenu pobrali, povezali v snope in ga zložili pod streho na suho do teritve. Za trenje lanu so uporabljali posebno orodje imenovano trlica, za sušenje pa je bila potrebna sušilna jama, ki so jo imenovali frnjača. Slednja je bila pravokotna jama v tleh, globoka do dva metra in obzidana, navadno kar s kamenjem. Spredaj pri tleh je iz te jame peljala obzidana luknja, ki je bila dolga med pet in šest metrov. Njen sprednji del je bil na prostem, da se je lahko v njem kurilo. Malo pod vrhom sušilnice je bila v zid vdelana redka lesena mreža, kamor se je na gosto naložil lan, da vroč zrak ni preveč uhajal, ko se je sušil.

Teritev lanu so včasih doživljali kot neke vrste kmečki praznik, čeprav so morali terci dokaj pridno in trdo delati ves dan. Ob takih prilikah se ni varčevalo z jedjo in pijačo. Na dan teritve je moral tisti, ki je bil določen za sušilca vstati že zelo zgodaj, da je zakuril in pričel sušiti lan najmanj tri ure pred pričetkom trenja. Ko se je naredil dan in so pričele prihajati terice, je bil tudi lan že suh in pripravljen za trenje. Dobro posušen lan so potem ženske trle na trlicah. Posušena lanena stebla so se zdrobila in odpadla, v rokah pa so ostala le vlakna za predivo. Te so potem razčesavale in čistile, nato pa so jih povezovale v povesma. Od trenja in čiščenja prediva je bilo odvisno, kakšno platno bo lahko tkalec natkal. Za finejše platno pa so morale ženske povesma prediva na posebnem grebenu še enkrat dobro prečesati in zgladiti.