Oglarjenje

Oglarjenje je bilo včasih pomemben prispevek k zaslužku, a je zahtevalo ogromno spretnosti v vseh korakih pridelave oglja.

Oglarska kopa je bila postavljena na ravnem prostoru, ki je imel utrjena tla, na sredini pa je bil malo dvignjen. V središče kopišča so zabili tanke drogove (strženice) v obliki trikotnika, med sabo pa so jih povezali z obroči, da je nastalo ogrodje, okrog katerega so se potem zlagala drva. Tako je nastal neke vrste dimnik (stržen), na dno katerega sta bili položeni dve trščici v obliki križa za srečo pri kuhanju oglja. Bukove okroglice ali kalanice so se nato nalagale na gosto okrog stržena, pri tem pa so bile debelejše prisotne v središču, drobnejše pa bolj zunaj.

Dobro naloženo kopo so nato prekrili s smrekovimi vejicami, listjem, travo, da bi preprečili sipanje zemlje na oglje in kasnejše lažje razdiranje. Temu je sledilo pokrivanje kope z zemljo (črnenje), pri katerem je bila uporabljena humusna zemlja oziroma že prežgana zemlja iz starega kopišča. Nekaj čez 10 cm debelo plast so nanašali od vznožja proti vrhu in sproti zabijali, na dokončano plast pa pokonci položili kalanice. Stržen ni smel biti zasipan, zato je bil med delom pokrit.

Po pripravi kope se je ta vžgala tako, da so v stržen vrgli trske, nanje pa žerjavica, in ko se je začel dvigati beli dim, je bila kopa prižgana. Oglar je potem moral z dodajanjem vej ogenj spraviti do vrha, nato pa ob primernem času zapreti stržen, da se je začel postopek pooglenitve, ter poskrbeti za odvajanje dima z napravljanjem lukenj (dimnic) na zemeljskem pokrovu. Ko se je dim razbarval, je to pomenilo, da je proces pooglenitve v tistem delu kope končan, zato je bilo treba dimnice zapreti. Oglar je tudi vzdrževal enakomerno oglenitev kope z odpiranjem in dodajanjem lesa (bokanjem), ter obnavljanjem zemeljskega pokrova, če se je ta kje posedel.

Po zaključku kuhanja je morala kopa stati, da se je ohladila, pri tem pa so si pomagali z zamenjavo vroče zemlje z ohlajeno. Ko je žar ugasnil, so kopo razdrli in oglje pripravili za prodajo.