Ličkanje koruze

Koruza je kulturna rastlina, ki so jo v Evropo pripeljali šele osvajalci Amerike v 15. stoletju, k nam pa naj bi jo v 17. stoletju prinesli Turki, po njih pa naj bi dobila ime turščica. Pred desetletji je ličkanje koruze spadalo med zelo pomembna jesenska opravila, ki je udeležencem ponujalo tudi priložnost za druženje.

Zrelo koruzo so sredi oktobra ročno potrgali in jo z vozovi pripeljali v skedenj, kjer je čakala na odstranitev listnega ovoja, ki se je imenovala ličkanje oz. narečno šopinanje. Slednje se je pri kmetih z veliko količino običajno izvajalo ob koncih tedna (pogosto ob sobotah), pri drugih pa tudi med tednom.

Ličkarji vseh starosti so se zbrali zvečer pri kmetu in pričeli z odstranjevanjem oz. lupljenjem ovoja, da bi se koruza lažje posušila, pri tem pa so puščali dva do tri ličke pritrjene na storž. Preko njih so storže zvezali v snope po štiri, slednje pa so obesili v kozolec ali pa na posebne kole na podstrešjih. Štore, ki niso imeli dovolj ličkov, so enostavno razporedili po tleh podstrešja, kjer pa so bili bolj izpostavljeni škodljivcem. Odtrgani lički so služili kot krma živini, enako kot koruzna stebla.

Pri nekaterih kmetih je ličkanje potekalo v spremljavi glasbe, končanemu delu pa je sledila pogostitev z jabolčnim moštom, kruhom in zabelo. Med delom so si ličkarji pripovedovali šale in zgodbe, marsikdo pa si je s koruznimi laski napravil brke in tako poskrbel za dobro voljo. Posebna nagrada je čakala tistega, ki je našel koruzni storž rdeče barve, kar je bila še dodatna motivacija za pridno delo. Po koncu dela je sledil še ples z glasbeno spremljavo.