Radlje ob Dravi

Kaj se je dogajalo v gornji Dravski dolini pred našim štetjem, vemo zelo malo. Domnevamo pa, da je bila cesta skozi Dravsko dolino pomembna že stoletja pred našim štetjem. To nam dokazujejo najdeni grški novci na Muti, nagrobnik na radeljskem polju in nagrobnik, ki je vzidan v cerkev v Zgornji Vižingi. Oba sta rimskega izvora. Na slednjem je napis Caius Julius Casiacus sin Acis in Evognate hči Ationa s svojimi otroki Florus. Na drugem nagrobniku sta omenjeni dve imeni in sicer: Ganikus in Manus. Sklepamo, da so ti ljudje služili rimskemu gospostvu in tako prišli v te kraje, kjer so se začasno ali stalno naselili. Rimsko gospostvo pa je prenehalo obstajati po letu 400.

Prav gotovo pa so bili tukaj kot staroselci Sloveni, saj so kraji, vrhovi, reke nosili slovenska imena kakor: Bistrica, Brezno, Vižinga, Reka, Vrata itd... Sicer pa o našem kraju še pol tisočletja ne izvemo nič posebnega.

Med leti 768 in 814 je Karel Veliki premagal Obre in naši kraji so prišli pod Frankovsko nadoblast. Pripadali so Karantaniji in imeli svoje kneze ter svojo deželno pravo. Tako je Karel Veliki leta 811 določil Dravo za mejo med Solnograško (Salzburško) in Oglejsko patriarhijo. Toda, ko je Oton I. premagal Madžare in zagospodoval, je leta 955 določil, da pripada Dravski gozd (danes gornja Dravska dolina) do Št. Ožbalta in do potoka Velka pri Breznu, h Karantaniji oz. Koroški marki. Potem več kot 100 let ničesar ne slišimo o teh krajih.

Med leti 1000 in 1091, je prišla provinca Radelach v posest Spanhajmovcev. Ti so se takrat ženili z bogatimi (plemenitimi) koroškimi nevestami in tako pridobili oblast v vsej Dravski dolini do Vurberga. Poleg njih pa so imela številna posestva tudi Slovenjgraški gospodje. Kraj je bil med letom 1007 in 1043 last grofa Askvina. Med cesarjem Henrikom IV. in papežem Urbanom II. so se vneli hudi boji zaradi pravice imenovanja in nameščanja škofov, apatov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Na strani cesarja Henrika IV. sta se bojevala tudi mogočna gospodarja Savinjske doline in Dravskega gozda, mejni grof Starkhand in njegov brat Werigant Slovenjgraški. V boju leta 1098, sta ujela solnograškega nadškofa Thiemona in z njim tako postopala, da sta bila izobčena. Zdaj ju je napadel papežev pristaš Bernhard Trušenski-Mariborski in ju premagal. Werigant je bil takrat gospodar velikega dela naše pokrajine. Da bi se osvobodil izobčenja, to je bila za tiste čase zelo nerodna zadeva, je podaril solnograškemu nadškofu Konradu leta 1122 svojo posest ad Radelach(32 hub). Nadškof pa je 30 kmetij leta 1125 podaril admodskemu samostanu in v poročilu piše, da so te kmetije in provincia Radelach.

To je torej prvi zgodovinski dokument, v katerem se omenja ime Radelach, čeprav se govori bolj o provinci kakor o kraju. Ime je zanimivo, ker je ostalo v kraju, saj se obmejni prehod še vedno imenuje Radel. Zgodovinar, dr. Pirhegger, pravi, da je ime slovenskega izvora in izhaja iz imena Radila, kar naj bi pomenilo srečen-der Frohe.

Admondski samostan ni dolgo gospodoval nad temi posestvi, odvzel mu jih je Bernhard Trušenski (Mariborski), ki je padel v križarski vojni leta 1147. Nasledil ga je njegov nečak Otokar von Steyer, ki pa ni mogel izposlovati Admontu njegovih pravic in ostala je tako vas Radelach z okolico Sentpavelskemu samostanu. Admont pa bi kljub vsemu moral imeti 55 kmetij, a jih je imel le 15. To so bili časi, ki jih mi danes težko razumemo. Drugemu škodovati, krasti ali celo pobijati ni bilo nič nečastnega, toda prisvojeno obdržati je bilo zelo težko. Na območju današnjega mesta sta bila dva zaselka. Na zahodni strani (mi pravimo zunanji trg) je bila vas Radelach (bilo je več izpeljank: Radelach, Radela, Redlach). Na vzhodni strani (notranji trg danes) je bila vas Poderak, (izpeljanke: Podrach, Podlach) z dodatkom infra lapidem - pod pečinami.

Leta 1286 je Sigfrid Marenberški izdal neko listino, za katero piše, da je bila izdana v trgu Radlje (lat.: in foro Radelach). To je prva omemba kraja kot trga. Domneva se, da je trške pravice kraju podelil Sigfrid Marenberški sam, na svojo roko. O tem govori tudi dejstvo, da se je kraj leta 1271 imenoval vas Marinberh, leta 1290 in 1293 pa dorf Redlach. Leta 1302 pa trg pod gradom Marinberh-om. Od tu naprej ima kraj ime še samo po gradu. Šele leta 1437 je takratni deželni knez (avstrijski vojvoda Habsburžan Friderik V.) podelil tistim v trgu Marenberch pravico do nadeljskih (tedenskih) sejmov, ki so služili izmenjavi blaga med tržani in okoličani. Sejmi so bili takrat zelo pomembni, saj niso poznali trgovine v današnjem smislu. Pravico do letnega sejma pa kraj nikoli ni imel.

Trg je bil središče zemljiškega gospostva in šele leta 1581 je komisija, ki je pregledovala gospostva, imenovala kraj kot navadno vas. Vendar je kraj imel v 17. stoletju že lastno krajevno sodišče, ki pa je leta 1782 prešlo pod deželnoknežnega vodjo zemljiškega urada. O fevdalni razdrobljenosti priča dejstvo, da so tržani imeli v fevdih posest kar od sedmih zemljiških gosposk, od katerih so se hoteli odkupiti, pa jim ni uspelo.

Tik pred letom 1848 je imel trg Radlje (Marinberch) 90 hiš, leta 1910 pa že 130 hiš. Kraj ni imel krajevne avtonomije. O tem govori dejstvo, da nimamo nobenih listnin iz srednjega veka, ki bi bile označene z lastnim krajevnim pečatom, ki je bil očiten znak takšne avtonomije. Prvi pečat poznamo iz 17. in 18. stoletja. Kot na grbu, je tudi v sredini pečatnega polja upodobljen sv. Mihael. Na zunanjem robu pa je bil napis MARNB MARK SIGILLI. Ta lik pa je prešel tudi v grb (v različnih izdelavah), ki ga najdemo prvič v topografskem leksikonu Štajerske leta 1822, seveda nekoliko spremenjenega.

Grad Marenberch je bil prvič omenjen s tem imenom leta 1213. Zgrajen pa naj bi bil že v drugi polovici 12. stoletja na zemljišču samostana St. Pavel na Koroškem. Stal je na hribu nad Radljami. Bil je utrjen z močno leseno ograjo. Pa tudi grad sam je bil od svojega začetka lesen. Pozneje so ga sezidali s kamenjem in ga tudi utrdili. Uporabljali so ga za opazovanje, pa tudi za stanovanje grajski gospodi ob sovražnih napadih, sicer so živeli v dvorcu v dolini. Imel je nadstropja tako, da so vanj lahko nastanili vojake in uskladiščili dovolj hrane. Poleg gradu so bila tudi gospodarska poslopja: stavba s kuhinjo, sobo in kletjo, leseni hlev za pet konjev, hlev za govejo živino ter klet za svinjsko krmo. Pred gradom je bil sadovnjak, nižje pa nekaj njiv. V bližini je bilo devet kmetij (majerije, hube) kakor: Lesjak, Zahe Grebe, Herko, Perčko, Sušnik, Ternik, Hudner, Rožič. Tlaka je bila različna. Tako je Herko dajal gradu vsako leto goldinar in 15 krajcerjev, eno vedro pšenice, 2 vedri rži, 9 hlebov sira, 5 kokoši, 50 jajc, dve svinjski gnjati in enega kozlička. Listnine govorijo še o eni utrdbi pod gradom, vendar ni natančnega opisa.

Življenje v takšnem gradu ni bilo prijetno. Bilo jc malo prostora. Tako je bila grofu na razpolago samo ena soba za njegovo družino. Ni bilo primeme kurjave Osvetljevali so z baklanli, ki so kadile in smradile, zato so grofje tu stanovali samo kadar so pričakovali vdore sovražnih vojska.

Ker je bil grad nekako vojaška postojanka, so se lastniki neprestano menjali. Šentpavelski samostan je dal grad v najem grofu Pfanbergu, ta ga je leta 1312 zopet popravil. Pozneje sta dobila grad v dar Friderik Lepi in njegov brat Leopold. Za njima je imel grad v najem Švabski plemenitaš Henrik Hohenloch, nato gospodje Viltuški, za njimi mogočni Walsejevci. Nekaj časa ga je imel celo gradiščanski grof Ivan von Berenstein. Od njega je grad prevzel Korošec Juri von Weisseneg. Leta 1375 ga je imel Hugo VI. Devinski (Istra). Leta 1396 pa so vse Devinske gradove dobili zopet mogočni Walsejevci. Leta 1412 je grad prevzel koroški vojvoda Ernest Železni, Leta 1435 pa ga je prevzel Friderik V. Le ta pa ga je zopet vrnil lastniku, Šentpavelskemu samostanu, ki ga je zopet nekoliko popravil, saj je bil od mnogih vojska že močno poškodovan.

Turki so 1480 uničili trg, samostan in grad. Drugič in slednjič pa zopet leta 1532. Na so so imeli grad Ivniški gospodje, ki pa so ga zaradi slabega gospodarjenja izropali do zadnjega žeblja. Novi najemnik je bil Gabriel Hofer, ki je znova grad uredil toda leta 1574 je vanj dvakrat udarila strela in grad je zgorel. Hofer je grad prepustil plemičem Knewenhüller, od njega pa je grad odkupil zopet samostan Dominikank. 15. maja 1697 je grad ponovno zgorel in od takrat ga niso več urejali. Oskrbništvo se je preselilo v novi grad pod Kalvarijo, kjer je bila grajska pristava in dvorec (današnje gozdarstvo).

Nato so se lastniki gradu in dvorca takole menjavali: od 1828 do 1863 J.B. Maggi, 1863 do 1881 Feliks Schmit, 1881 do 1900 Karl Fritscher, od 1900 dalje Terezija Supanc. Po letu 1945 je bila gospodinjska šola, nato je dvorec prevzela Gozdna uprava in ga ponovno obnovila in uredila s celotno okolico.

Sigfrid Marenberški je bil sin Alberta in Gizele, Albert pa je bil sin Henrika I. Dravograjskega (Trušnjana). In še več drugih dejstev govori, da je bil Sigfrid Trušnjan. Morda je prav v tem treba iskati vzrok za neprijazne odnose med Sigfridom in Otokarjem II. ki je bil češki kralj in je pozneje zvabil Sigfrida v Prago in ga tam z mučenjem usmrtil. Sigfrid je bil nemirna duša. Rad je potoval. Zelo rad se je zadrževal na gornjem Koroškem, kjer je imel sorodnike, pa tudi posesti (Trušnjan). Sigfrid je bil bogat, dober gospodar in priljubljen oblastnik.

S svojo materjo Gizelo je ustanovil samostan Dominikank v Radljah. Najzanesljivejša listina je označena z datumom 14. 6. 1251. Že ob ustanovitvi je bil samostan bogat, bile so mu dodeljene številne kmetije. O organizaciji samostana ni nobenih zapisov. Ustanovitev samostana pa je potrdil papež Aleksander IV z bulo 5. februarja 1254. V njej so bile zapisane pravice in prioritete samostana. Videz samostana je ohranjen v načrtu iz leta 1784. Kralj Otokar je 22. aprila 1272 vzel samostan pod svojo posebno varstvo. To je bilo za tiste čase zelo pomembno, kar tudi dokazuje, kako je bil ta samostan cenjen.

Sredi 16. stol. je samostan preživljal burne čase. Leta 1585 ga je požar močno poškodoval in zelo dolgo je trajalo, da si je zopet opomogel. Samostan je bil na višku leta 1742, ko je imel okoli 40 redovnic. Pozneje ga je požar prizadel še dvakrat (1732, 1780). Duhovno življenje v samostanu se je pričelo slabšati, širile so se razne govorice, in cesar Jožef II. je 30. oktobra 1781 samostan razpustil. Ob razpustu je bilo v samostanu še 24 redovnic in 20 služabnikov. Imetje so razprodali za 14908 fl. Stavba je naglo razpadla. Največ kamenja so uporabili za gradnjo trške sodnije (današnji dom obrtnikov).

Na malem kloštru je sončna ura iz leta 1694. V tem poslopju je stanoval do razpusta upravitelj z uradniki. Cerkev je bila zidana v romanskem slogu. Samostan je bil obdan z obzidjem. Dohod v samostan je bil možen iz južne in severne strani. Na jugu je bil zavarovan z naravnim jarkom. Stari Radeljčani mu še danes pravijo Höllenbach. V samostanu so 500 let počivali posmrtni ostanki Sigfrida Marenberškega. V samostanu je bila tudi lekarna (prva v Radljah), verjetno med prvimi na Slovenskem. Nune so imele tudi svoj laboratorij (apotekenkuhl). Nune so tudi poučevale. Iz šolske kronike razberemo, da je bilo v samostanski šoli od 30 do 40 učencev. Samostan je skrbel tudi za reveže in bolnike, posebno ko je razsajala kuga, je samostan pomagal prebivalstvu. Samostan je torej bil za kraj pomembna pridobitev.

Trg do leta 1722 ni imel svojega trškega sodnika, s tem ni imel upravne oblasti, temveč le upravnika zemljiške gosposke. Ta gosposka je bila nekaj časa v samostanu. Leta 1482 je priorica Margareta Honithaler prejela v svojo last grad, urad in deželno sodstvo za 50 denarjev. Tudi Šentpavelski samostan je imel nekaj časa to vlogo. Pozneje je prešla uprava zopet na samostan in tako je maja 1772 priorica samostana Katarina Suzana kot zemljiška gosposka, podelila tržanom pravico da si lahko volijo rihtarja.

Poznamo 23 imen rihtarjev. V prvi polovici 18 stol. so zgradili močno sodno poslopje. ki je še danes prav gotovo najlepša stavba v mestu (dom obrtnikov). Ko so leta 1850 začeli izvajati avstrijski občinski zakon, je bila organizirana občinska uprava. Zadnji rihtar Jakob Krušnik je predal posle in dolg 500 fl prvemu županu Ivanu Bauru. Od leta 1850 do 1941 je imel Marenberg 15 županov. Zadnja dva sta bila Ternik Franc in Ternik Simon, slednji je bil tudi predsednik NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Nova občina je leta 1881 uredila sirotišnico, leta 1898 je zgradila novo šolo (današnja stara šola), še prej 1895 je kupila zemljiŠče za novo (današnje) pokopališče. Leta 1902 je zgradila nov leseni most čez Dravo, ki ga je pozneje odnesla narasla voda.

Leta 1936 je bila občini Marenberg priključena občina Zg. Vižinga in del kat. občine Vas.. Takrat je bilo med letom 1930 in 1940 okoli 2100 prebivalcev, 334 hiš, 213 kmetov. 65 kočarjev, 56 najemnlkov. Trg je imel žago in usnjarno. Danes (1991) ima mesto Radlje na istem območju okoli 4000 prebivalcev, okoli 650 hiš in še velike blokovne komplekse. Radlje ima danes razvito trgovino in gostinstvo, ima 10 podjetij in številne obratovalnice, ima dobro organizirano kmetijstvo in gozdarstvo. Leta 1982 je dobilo Radlje naziv mesto in danes je občinsko, gospodarsko in kulturno središče gornje Dravske doline.

Vir besedila: Vodič po mestu Radlje, Krajevna skupnost Radlje ob Dravi, marec 1991


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: