Rayman 3: Hoodlum Havoc

Rayman 3: Hoodlum Havoc je tretji polnokrvni AAA naslov v seriji iger o Raymanu. Kot oba predhodnika, so tudi tega izdelali v razvijalskem studiu Ubisoft Montpellier, ki je istega leta izdal še eno zanimivo igro Beyond Good & Evil. Rayman 3 je bil kar dobro sprejet in leta 2012 celo dobil polepšanje v različici HD, ki žal ni izšla za osebne računalnike. V tem opisu vam bom predstavil izvirnik iz leta 2003.

Zgodba in igranje

Zgodba se odvija v izmišljenem svetu, poseljenim s številnimi fantazijskimi bitji. Neke noči se zlobna črna kresnička (Lum) imenovana André odloči, da je nastopil čas, da si zagotovi pajdaše. V ta namen začne strašiti miroljubne rdeče kresničke, da se pretvorijo v črne, s tako zbrano tolpo pa potem terorizira druge, bolj miroljubne prebivalce gozda. Z zbiranjem dlak in vlaken se lahko črne kresničke pretvorijo v nevarnejša strašila (Hoodlum), ki so oborožena s strelnim orožjem. Trije junaki (no, vsaj eden je junak :) se znajdejo sredi tega kaosa in se odločijo, da se bodo spoprijeli z sovražniki ter preprečili zlovešče načrte André-ja (slednji ni bil izdelan po moji predlogi, prisežem! :).

Igrate fantazijskega, človeku podobnega stvora imenovanega Rayman, ki nima ne okončin ne vratu. Dlani, stopala in glava so na trup povezani preko neke vrste nevidne sile in imajo (z izjemo glave) svobodno voljo, če se od trupa odcepijo. Njegove dlani igrajo pomembno vlogo pri napadih iz razdalje, saj se spremenijo v projektile, ki primažejo klofuto nasprotniku in se nato samodejno vrnejo, pripravljene na nov udarec. Z njimi lahko nosi kamenje, ki ga odloži na stikalo in odpre vrata, ali pa slive, ki jih natakne na ošiljen kol ter si tako omogoči napredovanje. Za bližnje udarce so uporabljena stopala, včasih pa se jim malo zmeša in jih morate potem loviti v dirkaški mini igri. Naše multifunkcionalno bitje pa ima še en skrit talent: lasje na glavi ob pritisku in držanju gumba za skok spremenijo v propeler, kar omogoča nadzorovane spuste z višin.

Tako opremljen junak je izjemno spreten tako v borbi, kot tudi pri premagovanju spretnostnih ovir, ki jih je na kupe. Skače med statičnimi ali premikajočimi se platformami, pleza po mrežah, izvaja vragolije na odbojnih površinah, skače med uničljivimi baloni, surfa po meddimenzijskem prostoru, se potaplja, nadzira strojnice in še kaj bi se našlo. Nekatere stopnje vsebujejo tudi pasti, ki pa niso smrtno nevarne, botrujejo pa izgubi življenjskih točk. Škoda le, da izkušnjo pokvari zelo nagajiva kamera, ki se vse prerada obrne v napačno smer ob nepravih trenutkih. Že tako impresiven nabor sposobnosti pa lahko Rayman oplemeniti s pomočjo časovno omejenih priboljškov, ki jih lahko pobere na taktično postavljenih mestih ali pa jih dobi po ugonobljenju posebnega sovražnika. Nabor njih obsega helikopter za dvig v višave, raketo za strele na težko dostopna območja, oprijemalne verige z vgrajenim elektrošokerjem, bodičaste rokavice za močnejše udarce in tornado napad za zasuk vrtljivih stvari. Moči je za napredovanje pogosto potrebno kombinirati, je pa to opravilo izjemno poenostavljeno in spretnim ne bo predstavljajo težav.

Čeprav je večina igre naravnana v kar se da bogato ploščadno in bojevniško izkušnjo, napenjanja sivih celic ne manjka. Vsak nasprotnik ima določeno šibko točko, ki jo morate najprej najti, da ga lahko sploh poškodujete. Nekateri sovražniki so ranljivi zgolj iz strani in odbijejo vse frontalne napade, drugi vas obmetavajo z bombami s hodulj in jim jih morate spodnesti, spet tretje morate najprej omehčati z bodicami, da jih lahko sploh poškodujete, … Nekaj nasprotnikov deluje v ekipi, tako da en ščiti drugega, a tudi ta oreh se da s streti z veliko mero spretnosti. Posebno poglavje so šefovske bitke, ki jih je ogromno, borbe pa so pogosto večstopenjske in dolge ter zahtevajo ogromno koordinacije, predvidevanja in tudi malo sreče. Zaklepanje tarč je uporabno, a je hroščato in mi je povzročilo nemalo sivih las. Za zdravje je kar dobro poskrbljeno, saj se rdeče kroglice z življenjsko energijo ob izgubi regenerirajo, kasneje pa jih lahko celo sami ustvarite s kazanjem oslov črnim kresničkam.

Raznolikosti definitivno ne manjka in težko verjamem, da bi se kdo v igri dolgočasil. Poskrbljeno je tudi za raziskovalce po duši, saj igra vsebuje ogromno skrivnosti. Med potikanjem po svetu pobirate dragulje, ki pa so le ščepec tistega, kar se skriva na težko dostopnih in dobro prikritih mestih. Točke, ki jih dobite z zbiranjem in mikastenjem sovražnikov niso za okras, saj lahko z njihovo pomočjo odklenete nekaj dokaj zabavnih miniiger in dodatnih vsebin. Dodatne točke lahko dobite tudi z odkrivanjem majhnih piskajočih gekonov in s previdnim zalezovanjem spečih vil, z bonusom pa boste nagrajeni, če boste zbrali več točk naenkrat. Prav posebno vlogo ima odkrivanje in lomljenje kletk, v katerih je zaprto posebno ljudstvo Teensie. Ne le, da vam dajo dodatne dragulje ali priboljške, šest zbranih vam poveča zalogo življenjskih točk.

Grafična podoba in zvok

Razvijalci so se glede grafične podobe odločili, da se ne bodo kaj prida distancirali od prehodnikov, zato je videz igre risankast. Zelo modra odločitev, saj je grafika kljub starosti izjemno všečna. K odlični podobi prispevajo zelo raznoliki svetovi, izjemna barvitost in precejšen nabor grafičnih bonbončkov (npr. odsevi in svetlobni učinki). Presenetljivo je tudi to, da pomanjkanje poligonov sploh ni tako očitno kot bi od tako stare igre pričakoval. Ker igra ne vsebuje nastavitev za glajenje robov, ga boste morali vsiliti preko nadzorne plošče vaše grafične kartice. Najvišja ločljivost igre je privzeto omejena na 1280x960, a se jo da s popravkom Better Rayman 3 igrati na FullHD (oglejte si povezave).

Vmesne sekvence so večinoma ustvarjene kar preko pogona in izpadejo zelo dobro, nekaj njih pa jih je predizrisanih in kakovost slednjih ne navduši, saj so na višjih ločljivostih kockaste. Tudi preostanek predstavitvenega dela igre (glasbena podlaga in govor) je odličen. Pohvalen je humor, ki ga ne manjka tako v sekvencah kot tudi med samim igranjem, ko vaši spremljevalci neprestano gobezdajo. Presenetljivo temačno obarvane so bonus video sekvence, ki jih sproti odklepate, saj mejijo že skoraj na neokusne.

Hrošči

Zaključek

Rayman 3: Hoodlum Havoc je izjemno raznolika akcijska ploščadnica, ki navduši z risankastim videzom, humorjem in številnimi skrivnostmi, nje največja Ahilova peta pa sta muhasta kamera in zaklep merjenja. Kar nekaj jeze sta mi povzročila tudi neroden nadzor vozil in preredke shranjevalne točke. Kar malo težko je verjeti, da igra ne podpira navigacije po menijih s pomočjo igralnega ploščka, saj je z njegovo pomočjo igralnost precej bolj znosna kot s tipkovnico in miško. Dolžina igre je spodobna (10 ur), nekaj dodatnega igralnega časa pa ponujajo tudi miniigre, ki jih sproti odklepate.