Tišina, ubija glasbo s svojo trpkostjo,
bridki tuleč veter, posrebren z ogljem,
črni moreč kristal v objemu usode,
žalostno tarnanje prastarih dreves,

a glej, prelestna lepota se pojavi,
zamah roke, žene temo v brezumje
bolečino ubije, večno živi in blesti!

Tole “pesem” sem spisal v približno dveh minutah. Čutil sem potrebo, da se malce ponorčujem iz raznih “pesmi” ob katerih kritiki vzdihujejo od blaženosti in si izmišljajo kaj vse je avtor s pesmijo mislil, v resnici pa pozabljajo možnost, da je enostavno bluzil
Pesniške zbirke s tako vsebino seveda ne nameravam izdati, čeprav bi z lahkoto spesnil 60 strani unikatnih “pesmi” v približno enem dnevu (no, mogoče dveh

Ne rečem, da sem kdaj kaj kupil za Valentinovo kateri, ki mi je bila všeč, ampak vseeno sem raje kot to kaj spisal. Kakšno pesem, ki je pomenila zagotovo več kot pa tista čokolada ali roža. Pesem se vtisne v spomin, roža ovene, čokolada pa se poje.

Hecno je kako je enim ta dan pomemben. Linčali bi te, če bi na ta praznik pozabil. Ali ni bolje ljubezni izkazovati tako, da osebo, ki jo imaš rad presenetiš malo pogosteje kot pa le na en dan v letu? Meni se zdi, da je, ampak verjetno se kdo s tem ne bo strinjal.

No, naj tisti kar kupujejo in podpirajo amerikanizacijo valentinovega. Nekoč se bodo morda ustavili in pomislili kot jaz: “Je to res tisto pravo?”

Mogoče je bila neznatna dokler nisem vedel da je danes pričetek jeseni, zdaj pa se počutim konkretno drugače. Zanimivo kako se da zmanipulirati občutke. Placebo efekt naenkrat pridobi smisel, ko se zaveš, da lahko čute tako prevaraš. Naenkrat se ti zdi povsem verjetno, da boš ozdravel, ali se ti bo zdravje poboljšalo, če boš le verjel v ozdravljenje.

Potem ko sem pred časom doživel lucidne sanje (sanje pri katerih zavestno vplivaš na dogodke v njih), na vse te psihološke čirule-čarule gledam drugače. Človeški um je neverjeten in ima osupljive zmožnosti.

Vse kar morate storiti, se je poglobiti vase. Pričeti izvabljati svoje sposobnosti. Mogoče pa boste tudi sami pričeli dojemati naravo in druge ljudi drugače.

No, tale sestavek neke rdeče niti ali višjega smisla nima (niti ni povezan z naslovom), mogoče je pa to posledica drugačnega počutja? (ali pa so se mi pričeli kisati možgani )

Sedim in poslušam škrebljanje dežnih kapljic na oknu, strehi in cesti. Zvok me pomirja in me navda s posebnimi občutki. Čeprav nerad hodim po dežju, čeprav ga ne maram občutiti na koži, ga rad poslušam. Če pada preveč ali premalo, ni dobro, kajti v prvem primeru se sliši preveč zvokov naenkrat v drugem pa premalo. Mora jih biti ravno prav.

Izredno rad berem ob poslušanju dežnih kapljic. Knjigo doživljam popolnoma drugače kot pa v sončnem vremenu. Zdi se mi bolj napeta in zanimiva.

Dež je blagor za suho zemljo, blagor za vode žejne rastline. V sušnih pokrajinah se ga razveselijo, ponekod prinese s sabo žalost. Tako pač je. Ne more biti vse belo.

Dež … bo nekoč zaradi podnebnih sprememb potihnil ali pa se vlival v potokih iz neba? Bo sploh še padal in me navdajal s posebnimi občutki?