Slovenske narodne pesmi: stran 4

Pa lepših fantov na svetu ni;
kot so dolenjski furmani.

Po belih cestah vozijo
pa sladko vince točijo.

Preljuba Urška kelnar’ca
kolk znaša tvoja rajtenga?

Konjič je tvoj, vozič je tvoj
preljub moj fantič ti s’ pa moj.

Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d’jal sem, da sem v raju.

Veje raztezavala
k nebu je visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.

Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.

Revica pa je sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.

Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.

Lisička je prav zvita zver,
pod skal’co ima svoj kvartir.
Pa z repkom mahlja,
pa s kremlji prasklja,
pa vpraša, če je lovec doma.

Oj lovec pa na skal’ sedi,
nabito puško v rok’ drži.
Pa čaka na njo,
da ustrelil jo bo,
če le prikazala se bo.

Lisička pa je zvita b’la,
pri drugi luknji ven je šla.
Na hribčku sedi,
Se sladko smeji,
pa jagrčku fig’ce moli.

Ljub’ca moja,
oj kod si s’noč hodila?
Ljub’ca moja,
oj kod si s’noč hodila?
Ljub’ca moja,
oj kod si s’noč hodila?
Da te ni b’lo tak dolgo domov?

Ljubček ti moj,
po vrtu sem hodila,
zato me ni b’lo tak dolgo domov.

Ljub’ca moja,
oj kaj si tam storila?
Da te ni b’lo tak dolgo domov.

Ljubček ti moj,
sem pušeljc ti nar’dila
zato me ni b’lo, tak dolgo domov.

Luna sije
klad’vo bije
trudne, pozne ure že;
pred neznane
srčne rane
meni spati ne puste

Ti si kriva,
Ijubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
da ne morem spat’ doma.

Obraz mili
tvoj po sili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
srce vroče
vedno k tebi hrepeni.

K oknu pridi,
drug ne vidi
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al’ sovraži
me srce, povej, al’ ne!

Up mi vzdigm,
z roko migni,
ak’ bojiš se govorit’!
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storit’?

V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al’ res ona spi;
al’ posluša,
me le skuša,
al’ za druzega gori.

Ako spava,
naj bo zdrava,
ak’ me skuša, nič ne de;
po nje zgubi,
ako ljubi
druzga poč’lo bo srce.

Majolka bodi pozdravljena,
na mizo nam postavljena!
Majolka, majolka;
majol-majol-majolčica;
majolka, majolka,
majol-majolčica.

Od zunaj lepo pisana,
od znotraj vinca štrihana.
Majolka, majolka;
majol-majol-majolčica;
majolka, majolka,
majol-majolčica.

Le primi jo za roče,
naj teče, dokler hoče.
Majolka, majolka;
majol-majol-majolčica;
majolka, majolka,
majol-majolčica.

Majolka, kaj si st’rila,
da si nas napojila.
Majolka, majolka;
majol-majol-majolčica;
majolka, majolka,
majol-majolčica.

Če bog da, spet veseli
še večkrat bomo peli:
Majolka, majolka;
majol-majol-majolčica;
majolka, majolka,
majol-majolčica.

Marko skače, Marko skače
po zeleni trati,
aj aj, ajajaj,
po zeleni trati.

V rokah nosi, v rokah nosi
sedem žutih zlatih,
aj aj, ajajaj,
sedem žutih zlatih.

To de njemi, to de njemi
za devojko dati,
aj aj, ajajaj,
za devojko dati.

Pijte, jejte, pijte, jejte,
moj’ga brata konji!
Aj aj, ajajaj,
mojga brata konji.

Pa smo išli, pa smo išli
daleč po devojko,
aj aj, ajajaj,
daleč po devojko.

Prek devetih, prek devetih,
prek desetih mostov,
aj aj, ajajaj,
prek desetih mostov.

»Dajte nam jo, dajte nam jo,
naša draga mati!«
Aj aj, ajajaj,
naša draga mati.

»Ne dam ti jo, ne dam ti jo,
lagov si bradati!«
Aj aj, ajajaj,
lagov si bradati.

»Raj jo hočem, raj jo hočem
v skrinjo zaklepati!«
Aj aj, ajajaj,
v skrinjo zaklepati.

Moj fantič je prijezdil
konjiča belega,
pod oknom se je ustavil:
Al’, ljub’ca, si doma?

Le pridi gor po štengcah,
na oknu najdeš ključ,
k’boš kamrco odpiral,
jaz ti bom prižgala luč.

Ko fantič v hišo stopi,
se mu sabljica sveti,
na moji majhni miz’ci
pa bleda luč gori.

Le dol se k meni vsedi,
na mojo desno stran,
da boš mi kaj povedal,
kakšen je vojaški stan.

Jaz b’se že doli vsedel,
na tvojo desno stran,
ko bde zagvišno vedel,
al’ sem tvoj fantič sam.

Prav žiher mi verjameš,
da si moj fantič sam,
k’pr’ celem regimentu
noben’ga ne poznam.

Že kosec koso klepa,
bo skoro beli dan,
si celo noč mi pravil,
kak’ je hud vojaški stan.

Moj očka ’ma konjička dva,
oba sta lepa šimeljna,
cing cingel, cing cangel,
cing cingel, cing cong,
veselo je moje srce.

Za enega poprosil bom,
da drevi v vas pojezdil bom,
cing cingel, cing cangel,
cing cingel, cing cong,
veselo je moje srce.

Čez tri gore, čez tri dole,
čez tri zelene travnike,
bom jezdil k svoji ljub’ci v vas,
prepeval in vriskal naglas.

Moje dekle je še mlado, ja, ja,
staro komaj šestnajst let.

še štir’ leta jo bom čakal, ja, ja,
da bo stara dvajset let.

Cela žlahta mi jo brani, ja, ja,
ker je revnega stanu.

Naj bo revna al’ bogata, ja, ja,
moja je in moja bo.

Mrzel veter tebe žene,
drobna ptičica, od nas,
ki ’znad lipice zelene
si mi pela kratek čas.

Vsako jutro, ptička moja,
rano si prepevala,
vsako noč je pesem tvoja
sladko me zazibala.

Kadar koli si zletela
v svoje malo gnezdece,
vsakokrat si mi zapela
milo pesem v srčece.

Zdaj boš zapustila mene,
oj kak me srce boli!
Mrzli veter tebe žene,
pojdi, ker te veseli.

Na Gorenjskem je fletno,
so visoke gore,
so bistri studenci
pa bele ceste.

Na Dolenjskem je fletno,
so nizke gore,
so zala dekleta
pa lepe žene.

Na oknu deva je slonela,
ki komaj šestnajst let je štela.
Na glavi šest je kit imela.
Na levo tri - na desno tri.

Po polju pa nekdo prihaja,
ki čisto z drugega je kraja.
Pod nosom šest se brk mu maja.
Na levo tri - na desno tri.

Klobuk si doli z glave sname,
pod oknom se ljubezen vname.
Dekletu šest poljubov vzame.
Na levo tri - na desno tri.

Očetu hudo se zameri,
saj on živi po stari veri.
Pa fantu šest klofut odmeri.
Na levo tri - na desno tri.

Na oknu glej obrazek bled,
na licih grenkih solzic sled.
Zakaj pa, dekle komaj dvajsetih let,
tak žalostno gledaš v svet?

»V hribe šel je dragi moj,
s fašisti bije težki boj.
Morda je v krvi obležal nocoj,
ko branil je narod svoj.«

Dekle, ne bodi žalostno,
otri si solze in oko!
Tvoj fant gotovo vrne se,
ko zvezda utrne se.

Ponosen vrne se junak,
ovenčan s slavo slavnih zmag,
in vriskoma vrgel bo titovko v zrak,
ko stopil čez tvoj bo prag!

Na planin’cah luštno biti,
tam je dosti mleka piti.
Pastir pa prav’: juhe, juhe!
na planin’cah luštno je.

Na planin’cah sonce sije,
ko dolin’ce še megla krije.
Pastir pa prav’: juhe, juhe!
na planin’cah luštno je.

Pastirica krav’ce pase,
ona ima svoje špase.
Pastir pa prav’: juhe, juhe!
na planin’cah luštno je.

Pastirica žgance kuha,
v lon’c ji pade črna muha.
Pastirc pa prav’: juhe, juhe!
Take žgance sama jej!

Na planin’cah sončece sije,
na planin’cah luštno je.

Gor pojejo drobne ptičke,
gor cvetejo rožice.

Moje dekle jih pa trga,
da mi pušeljc naredi.

»Za klobuk ti ga bom pripela
z eno zlato knofeljco.«

Nad vasjo je čredo pasla.
v srcu vstal ji je nemir,
s hrepenenjem v dol je zrla,
kjer je vriskal mlad pastir.

Ko bi sreča kdaj hotela,
da bi z njim šla pred oltar,
doli v koči bi živela,
črede pasla več nikdar!

Sreča željo je spolnila,
ali sama prišla ni.
Doli v koči mlada žena
žalostna na grič strmi.

Ko bi mogla, ko bi smela,
rada spet bi šla nazaj,
rada spet bi čredo pasla,
kot je pasla jo nekdaj.

Navzgor se širi rožmarin,
navzdol se nagelj vije,
na okenca zagrnjena
večerno sonce sije.

Rdeča ruta, bel ošpet,
dekle razposajeno,
širok klobuk, oj fant vesel,
ki si prepeva eno.

Ti nageljni, ta rožmarin,
ti kmetje v luči sonca,
ej, takih nima celi svet,
pa pojdi tja do konca!

Bilo je v maju, ko sem ti prstan dal,
morda te takrat premalo sem poznal,
a moje se srce zaljubilo je,
hotelo je imeti to dekle.

Že dolga leta sedaj za nam so,
vem, da bilo ti večkrat je hudo,
le sreče ni bilo za naju dva,
premlada za ljubezen sva bila.

Ne reci nikdar, da nisi ljubila me,
ne reci nikdar, da to so le sanje bile,
le to si želim, da z mano živela bi,
rad bi verjel, vsaj to naj ostane mi.

Ljubiti nekoga je kot v pravljici,
a pravljica le v knjigi še živi,
naj naju vila za vedno ponese tja,
saj prava je ljubezen tam doma.

Ne reci nikdar, da nisi ljubila me,
ne reci nikdar, da so so le sanje bile,
le to si želim, da z mano živela bi,
rad bi verjel, vsaj to naj ostane mi.

Le jemlji nevesta slovo
od svojega ledik stanu!

Le jemlji nevesta slovo
od očeta in mam’ce lepo!
So imeli veliko skrbi,
da zrasla poštena si ti.

Le jemlji nevesta slovo
od bratov in sester lepo!
Prijazno jim roko podaj,
dokler si še ledik in fraj!

Ste skupaj živeli,
ste se radi imeli.
Nevesta le jemlji slovo!