Slovenske narodne pesmi: stran 1

Pred skoraj 10 leti (leta 2005) sem se ob brskanju med knjigami odločil, da bi bilo na spletišču lepo objaviti kakšno slovensko ljudsko pesem ali slovensko narodno pesem, saj so ta besedila pomemben del naše kulture, zato sem se potrudil besedila pretipkati iz raznih zbirk. Leta 2008 sem seznam razširil na 100 pesmi, leta 2015 pa sem se odločil zbirko še razširiti na več kot 150 pesmi in sicer z vsebino, ki jo je prispeval gospod Jože Miklič.

Pesmi so razvrščene po imenu, če se ne spomnite točnega naslova pa lahko uporabite tudi iskalnik poleg glavnega menija.

Prijetno branje oz. prepevanje želim!

Al’ me boš kaj rada imela

Al’ me boš kaj rada imela,
ko bom nosil suknjo belo,
sabljico pripasano,
puškico nabasano?


Jaz bi te že rada imela,
če bi te sirota smela,
pa mi mam’ca branijo,
ker imaš premajhno kajžico.


Kajžica res ni velika,
pa sem fantič, kot se šika.
čez en mesec al’ pa dva,
se boš za mano jokala.


Jaz se že ne bom jokala,
rajši si bom druz’ga zbrala,
tac’ga k’ ’ma zadost’ blaga,
hišico na štuka dva.


Tak k’ ima visoke hiše,
tak pa tebe ne poišče,
tak k’ ima zadost’ blaga,
tak pa tebe ne pozna.

Barčica po morju plava

Barčica po morju plava,
drevesa se priklanjajo.
O le naprej, o le naprej,
dokler je še vetra kej.


Barčica po morju plava,
jadra se razpenjajo.
O le naprej, o le naprej,
do brezkončnih krajev mej.

Beri, beri rožmarin zeleni

Beri, beri rožmarin zeleni,
beri, beri, Micika, rožmarin zeleni.


»Jaz bi brala — komu bi ga dala?
Lepim fantom, lepim fantom
bi ga rada dala.«


Lepi fantje so sami zapravljivci,
kar imajo, kar imajo,
vse za vince dajo.

Bod’ moja

Bod’ moja, bod’ moja,
ti bom lešnikov dal,
boš tiste potolkla,
bom drugih nabral.


»Pa nisem jaz stara
še petdeset let,
da b’ tebe imela
za lešnike tret’.


Ne hodi za mano,
ne boš me dobil,
sem tist’ga župana
k’ je rib’ce lovil.«

Bog je ustvaril zemljo

Bog je ustvaril zemljo,
oj zemljico, oj zemljico.


Zemljica rodila
oj trtico, oj trtico,
zemljica rodila
oj trtico.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.


Trtica rodila
oj grozdka dva, oj grozdka dva,
trtica rodila je
oj, grozdka dva.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.


Grozdka napolnila
oj sodčka dva, oj sodčka dva,
grozdka napolnila
oj, sodčka dva.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.


Sodčka napolnila
oj litra dva, oj litra dva,
Sodčka napolnila
oj, litra dva.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.


Litra napolnila
oj glažka dva, oj glažka dva,
litra napolnila
oj, glažka dva.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.


Glažka napolnila
oj bratca dva, oj bratca dva,
glažka napolnila
oj, bratca dva.
Oj, tam za goro
škrjančki nam pojo.

Bom šel na planine

Bom šel na planine,
na strme vrhé,
bom slišal od daleč
zagorske zvoné.


Zagorski zvonovi
prav milo pojo,
nemara preljubo
k pogrebu neso.


Pa če jo nesejo,
le naj jo neso,
saj dolgo ne bode,
ko pojdem za njo.


Zvoniti bom pustil
kropiti pa ne,
kropile jo bodo
le moje solze.


Zagreble jo bodo
le moje roke
krog groba sadil bom
cvetlice lepe.


Med mile cvetlice
me naj polože,
saj vem, da mi poči
na grobu srce.

Bratci veseli vsi

Bratci veseli vsi,
tralala,tralala,
pesem zapojmo si,
tralala.


Od vinca sladkega,
kot sonce čistega,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.


En glažek al’ pa dva,
to nam korajžo da,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.


En glažek al’ pa tri,
to nam korajžo st’ri,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.


En glažek al’ pa štir’,
saj je vse en hudir,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.


En glažek al’ pa pet
zdaj pa ga dajmo spet,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.


En glažek al’ pa zeks,
zdaj pa ga dajmo eks!
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala, tralala,
tralala.

Če mi lučka ne gori

Če mi lučka ne gori,
mi pa mesec sveti;
mene pa srce boli,
ker moram tu sedeti.


Kdor je truden, naj gre spat,
jaz bom pa bedela,
ljubega bom čakala,
pri oknu bom sedela.

Če študent na rajžo gre

Če študent na rajžo gre,
jupajdi, jupajda,
dobro pije, dobro je,
jupadijada, hahaha...


Če študent na rajžo gre,
penez nima nič kraj se.
On ne vpraša: Imam s čim?
pa si upa priti v Rim.


Krčem strašno se boji,
tam bi moral plačati.
Dobre volje je povsod,
vsi mu pravijo »gospod«.


Res srečnejših ni ljudi,
kakor so študentje ti.

Čebelar (ponarodela) - Lojze Slak, S. Podboj

Sonce šlo je za goro,
mrak je padel na zemljo,
pesem črička sliši se,
k večernem’ počitku vabi vse.


V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
tiho stopim sam čez prag,
grem v moj stari čebelnjak.


Kako lepo mi zašumijo,
kako lepo mi zadišijo,
a v srcu mi spomin
na mlade dni budijo.


Čebelice, čebelice,
saj moje ste prijateljice,
pozabi vas nikdar
ta stari čebelar.


V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
čriček pesem je odpel,
a meni spomine čas je vzel.


Kako lepo mi zašumijo
kako lepo mi zadišijo,
a v srcu mi spomin
na mlade dni budijo.


Čebelice, čebelice,
saj moje ste prijateljice,
pozabi vas nikdar
ta stari čebelar.

Čez ravno to polje

Čez ravno to polje
in čez te travnike
pa gladke so steze,
po njih moj ljubi gre.


Ko psi zalajajo
po vasi prav na glas,
ljudem naznanjajo,
da gre moj ljubi v vas.


Petelinček je zapel,
Danica je prišla,
moj fant slovo je vzel,
jaz sem pa jokala.

Čin, čin, čin

Čin, čin, čin,
Drežnica, kje so kozice,
gori na travici,
kjer ni vodice.
Hojaja, hojaja, hojajaja...


Sončece sije,
dežek nam gre,
naš mlinar pa melje
brez vsake vode.
Hojaja, hojaja, hojajaja...


Dekle je šivala
vse brez šivanke,
fantič brez noge
je skakal čez planke.
Hojaja, hojaja, hojajaja...

Čuk se je oženil

Čuk se je oženil, tralala,
sova ga je vzela, hopsasa!


Čuk sedi na veji, tralala,
sova na vereji, hopsasa!


Sova čuku miga, tralala,
dajva se, vzemiva, hopsasa!


Čuk pa sovo vpraša, tralala,
kol’ko dota znaša, hopsasa!


Eno bučo vina, tralala,
en’ga petelina, hopsasa!


Vino bova spila, tralala,
bučo pa razbila, hopsasa!

Dekle je zajemala z vedrom vodo

Dekle je zajemala z vedrom vodo,
zajemala z vedrom vodico hladno,
na vej’ci pa droben je ptiček sedel,
takole je deklici pel:


Če voda v studencu skali se kedaj,
gotovo izbira si drugo tedaj,
studenček, studenček, zakaj se kališ,
oj fantič, zakaj mi grešiš?


Oj ptičica grda, kaj lažeš mi ti?
Peruti, če mogla, pristrigla bi ti,
jaz dobro vem to, da me ljubi srčno,
da mene pozabil ne bo.


Minilo, minilo je leto in dan,
dekle je hodilo po vodo vsak dan,
zakaj se je danes studenček skalil?
Gotovo je fantič grešil.

Dekle, poglej me prav

Dekle, poglej me prav,
da t’ ne bo jutri žal,
da ne boš rekla mi,
da sem te golj’fal.


Kaj te bom gledala,
saj sem te videla,
tavžentkrat boljš’bi b’lo,
ko b’ te ne b’la.


Dekle, poglej me prav,
da t’ ne bo potlej žal,
da t’ ne potečejo
drobne solze.


Če mi potečejo,
naj mi potečejo,
saj mi potečejo
zavoljo tebe.


Bog ti daj tavžent sreč,
men’ pa bo druga všeč,
tebi pa bo še žal,
meni pa neč.

Dekle, povej, povej

Dekle, povej, povej,
al’ me še ljubiš kej,
dekle, povej!


Jaz ti pa to povem,
da te ljubit’ ne smem,
da te ljubit’ ne smem,
to ti povem.


Očka me kregajo,
mam’ca mi branijo,
jaz pa ne maram nič,
pojem ko ptič.

Dolenjski furmani

Gorš’h fantov na svet’ ni,
kak so t’ mlad’ furmani,
kak so t’ mlad’ furmani,
kak so t’ mlad’ furmani.


Po š’rok’h cestah vozijo
in teške voze bašejo
in teške voz bašejo
in teške voze bašejo.


»Večerja je pripravljena,
na mizo postavljena,
na mizo je postavljena,
na mizo je postavljena.«

Domača hiša

Tam,kjer se čuje pesem slavčkov lepa, mila,
tam, poleg tega gaja stoji domača hiša.
Res revna je in stara morda že prek sto let,
al’ meni pa je dražja kot celi, celi svet.


Oboki so ji nizki in s slamo je pokrita,
v sadovnjaku gostem je skoraj cela skrita.
A v mojem srcu vedno tak jasno se beli,
četudi je uboga, od nje mi lepše ni.


In tu je dobra mati kmečka me rodila
in nauke mi zlate v srce je vsadila.
V hišici tej tekel mi raj je mladih let,
zato mi je pa dražja kot celi, celi svet.

Domovina

Žalost mene premaguje,
ker zapustil bom svoj dom.
Šel bom daleč v kraje tuje,
več nazaj prišel ne bom.


Domovina, domovina, zbogom, zbogom zadnjikrat.
Bog ve, k’tera bo ravnina grob dajala mi enkrat.


Starši, ostanite zdravi,
spomnite se kaj na me.
Saj na vas bo tu v daljavi
moje mislilo srce.


Domovina, domovina ...


Zvezde, ki ste mi bleščale,
ko sem srečen vasoval.
Ve me boste spremljevale,
ko v tujini bom sam ’val.


Domovina, domovina ...

Dve let’ in pol

Dve let’ in pol sva midva se ljubila,
dve let’ in pol sva midva srečna bla.
al’ božja roka naju je ločila,
sam bog ve, al’ se kdaj še vidiva.


Oj le enkrat še v svojem bi življenju
jaz rada vidla svojga ljubega,
za njega dala rada bi življenje,
prelila zanj’ga svojo srčno kri.


Oj lipica, kjer v senci sva sedela,
drug drugemu, na prsih sva slonela,
sva slišala škrjančke žvrgoleti,
sva slišala pastirčke vriskati.


Zadnja sprememba: | Deli na: