Senca Temnega Coprnika: 1. Prehod

Odprem oči.

Zrem v lesen strop, čez katerega se raztezajo masivni tramovi, nad mojo glavo pa se na steni nahaja izvezena tkanina z živalskimi podobami. Ležim na precej mehki postelji z dokaj majhnim vzglavnikom, oba pa sta na otip dokaj groba. Pokrit sem s precej tanko odejo iz podobnega materiala, a me ne zebe, ker je v prostoru relativno toplo, kljub temu, da so stene na prvi pogled sestavljene iz velikanskih kamnov. Nad videnim in občutenim sem močno presenečen – to vsekakor ni moja soba.

»Kje za vraga sem?« se sprašujem in med tuhtanjem me popade močan glavobol. Ko zamižim, se mi začne vrteti in občutek v želodcu me opozarja pred bližajočim se bruhanjem. Hitro spet pogledam, da se mi želodec pomiri, nato pa se usedem na rob postelje in si glavo podprem z rokami. Ustnice imam izjemno suhe, a si jih ne morem navlažiti, saj imam v ustih komaj kaj sline. Na majhni leseni omarici ob postelji se nahaja kovinska kupica z neznano tekočino, katere vonj izdaja, da gre za vino, zato jo odložim, da ne bi situacije še poslabšal. Sedaj sem skoraj gotov, da je moje stanje posledica včerajšnjega preglobokega pogleda v kozarec, vzrok za nahajanje v tej sobi pa je še vedno zavit v temo.

Vstanem in se odmajam skozi napol odprta vrata v neke vrste kopalnico osvetljeno z dnevno svetlobo iz majhnega okenca, ki je tako visoko, da ne bi mogel pogledati skozenj. V relativno majhnem prostoru ni umivalnika, večino prostora pa zavzema z vodo napolnjena podolgovata lesena kad, utrjena s kovinskimi obroči, ob njej pa sta postavljena dva čebrička, iz katerih se kadi. Na majhnem stolčku so zložene brisače in rjavkasta oblačila, podobna tistim, ki jih nosim sedaj. Prizor me preseneti še bolj kot pa odkritje, da sem se zbudil drugje, zato pogledam roko in preštejem prste, da bi preveril ali sanjam. Številka se ujema, pa tudi ob obračanju je videti vse normalno. Očitno sem buden in ne gre za lucidne sanje. Sklepam, da sem v neke vrste starinskem hotelu ali pa na kmečkem turizmu, ampak to sedaj ni pomembno, vsaj dokler se ne znebim mačka.

Obrnem se in na steni opazim majhno ogledalo. Vame gleda par sivih oči, ki so jih nekoč označili celo za marmornate, pod njimi pa so precejšnji podočnjaki. Za trenutek se mi zazdi, da mi šarenica potemni, kot bi čez njo švignila senca, zato pomežiknem in že kmalu zatem nadaljujem z ogledovanjem obraza, saj sem prepričan, da je šlo zgolj za privid. Dolgi skodrani svetlo rjavi lasje so zmršeni, in na hitro si jih uredim kar s prsti, saj nikjer ne vidim glavnika. Pogladim se po ozkem pasu brade, ki si ga puščam, obkroženim z nekajdnevnim strniščem, in v mislih pričnem računati, kdaj bom moral spet poprijeti za britvico. Videti sem, kot da ne bi prekrokal zgolj eno noč, temveč bi popival cel teden.

Povoham se pod pazduho in se spačim. Obupno smrdim, zato se odločim, da se bom umil, preden nadaljujem z raziskovanjem situacije in preden se voda preveč ohladi. S prstom pomerim temperaturo in ugotovim, da je treba doliti nekaj vrele vode, da bo temperatura optimalna, nekaj vode pa zlijem v kupico, ki sem jo izpraznil kar v kad, da bi se lahko po kopanju odžejal. Po storjenem s kupčka na stolčku vzamem milo v kosu, se potopim v kad in začnem drgniti.

Po temeljitem umivanju se odločim, da bom v kadi še nekaj časa poležal, dokler je voda še topla. Hlastno spijem sedaj mlačno vodo iz kupice in počutim se precej bolje. Ima me, da bi zaprl oči, a se tega raje vzdržim, da se ne bi povrnila slabost, ali, še huje, da se ne bi utopil.

Ne vem koliko časa ležim v kadi, ko se zasliši trkanje.

»Takoj bom!« zakričim in vstanem, da bi pobral brisačo. Ob koraku naprej začutim, kako stopalo nima več podpore, in začenja drseti. Zdi se, kot da se je čas upočasnil, da bi mi dal več možnosti za reakcijo, a imam zaradi posledic mačka obupne reflekse, zato z rokami zakrilim šele, ko sem že v brezizhodnem položaju. Zdi se neverjetno, a v kad padam skoraj vodoravno, zato ob dotiku vodne površine povzročim ogromen pljusk, čemur sledi udarec z glavo ob steno, ob katerem me zagrne tema.

Sunkovito se zbudim.

Moj pogled je moten in že kmalu se začne skelenje, zato jih brez pomislekov spet zaprem. V ušesih čutim nenavaden pritisk, ki ga spremlja šumenje, zavem pa se tudi, da zadržujem dih in to najbrž že kar precej dolgo, saj me pečejo pljuča. S pomočjo vseh teh informacij sestavim, da sem najbrž pod vodo, in to spoznanje me udari kot strela z jasnega. Od presenečenja nehote vdihnem in tekočina mi vdre v sapnik. Bolečina je neznosna, in zaradi nje začnem mahati z rokami, da bi se rešil. Nikakor se ne morem zbrati, da bi se enostavno potisnil nad gladino, saj me udje ne ubogajo, in takrat me popade smrtni strah. Zaman se trudim, da bi zadržal dih in se zbral, saj je telo v instinktivnem odzivu odklopilo možgane.

Vdihnem.

Voda prodre v preostale pljučne mešičke, ki do sedaj še vsebovali že osiromašen zrak, in zaradi bolečine ter pomanjkanja kisika v možganih me začne zmanjkovati. Mahanje rok se zaustavi in zdi se, da se je telo končno vdalo v usodo. Nenadoma postanem popolnoma miren, bolečina pa izgine. Je to moj konec?

Vdihnem.

Presenečeno ugotovim, da me je dotok nove tekočine v resnici poživel in se utrujenost zmanjšuje. Zdi se nemogoče, ampak videti je, kot da lahko diham pod vodo. To morajo biti sanje! Odprem oči, ki me sedaj ne pečejo več, pogled pa je bister. Še vedno potopljen dvignem roko in si ogledam prste, ki migetajo, kot bi bili narejeni iz želeja. Oddahnem si in se poskušam preseliti v drugo situacijo.

Počasi spregledam.

Tokrat spet ležim na postelji, kjer sem se zbudil malo prej, in hiter test s prsti pokaže, da sem buden. Oddahnem si in počasi vdihnem, da bi se sprostil, takrat pa mi začne zvoniti v ušesih. Ob naslednjem vdihu se zvok spremeni v visokofrekvenčno piskanje, pridruži pa se mu razbijanje v glavi. Od bolečine se namrščim in se poskusim prijeti za glavo, a me roke ne ubogajo. Poskusim se dvigniti ali samo premakniti glavo, a ne gre. Z grozo ugotovim, da sem popolnoma paraliziran.

V sobi se kar naenkrat stemni in postane tako hladno, da se mi naježijo dlake. Čutim, da je nekaj narobe in nepoznavanje vzroka me spravlja ob pamet. Strah me je in z očmi prečesavam vso možno vidno polje, da bi se pomiril, a zaman – soba je videti prazna. Nenadoma v prsnem košu občutim izjemen hlad, ki je tako intenziven, da me začne peči koža. Dihanje se mi močno pospeši, ko se na vse kriplje poskušam premakniti, a brez uspeha – paraliza ne popusti. Iz prestrašenosti tonem v obup in v grlu začenjam čutiti cmok, ki se mu bo kmalu pridružil jok. Zdi se mi, kot da na prsnem košu leži takšna teža, da mi bo zdrobila rebra.

Iz nemoči začnem tako močno kričati, da se mi zdi, da mi bo raztrgalo pljuča, hkrati pa čutim solze, kako mi polzijo po licu. Mišice se napenjajo, da bi se osvobodile, a signali iz možganov jih zaradi pomanjkanja podatkov ne zmorejo usmeriti, da bi opravile delo na najbolj produktiven način.

Napor me izčrpava in čutim, da bom kmalu omedlel, ko naenkrat teža popusti, hlad pa izgine. Bobniči začutijo valovanje zraka, ki spominja na let ptice, in takrat opazim, da po sobi leta črn vran. Čeprav ptica ni videti velika, me njena prisotnost plaši, saj se v trenutnem stanju počutim popolnoma nemočnega, poleg tega pa je z njo nekaj narobe. Obkrožena je namreč s temno meglico, ki jo spremlja povsod, kjer leti. Zdi se, kot da vsrkava svetlobo iz okolice, in v trenutku, ko mi je najbližje, se mi zaradi hladu zazdi, kot da pobira tudi toploto iz prostora.

Med kroženjem nad mano, ki traja zgolj nekaj trenutkov, a se mi zdi kot cela večnost, naenkrat dvigne peruti k trupu in iztegne kremplje, kot orel pripravljen na napad. Zaslutim, da se bo zgodilo nekaj strašnega, če se me uspe dotakniti. Od nekje zberem voljo in s poslednjimi močmi se poskusim pognati v pokončno držo.

Takoj ko se premaknem, me zajame tema.

Odprem oči.

Ležim na travi sredi gozda z drevesi, katerih mogočne, a skromno ozelenele, krošnje segajo daleč v nebo. Sonce, ki je precej visoko, prijetno pripeka, piha pa tudi lahen vetrič, ki od nekod prinaša hladnejši zrak. Vsenaokrog slišim ščebet ptic, daleč v višavah vidim jato vran, ki preganja neko drugo ptico – najbrž kanjo.

Pretipam se po telesu, in ko ugotovim, da je vse v najlepšem redu, vstanem ter se ozrem po okolici.

Kje sem in kaj se sploh dogaja?