Zgodovinski krožek Osnovne šole Radlje ob Dravi ima v svojem letnem programu med drugimi vsebinami tudi Prazgodovinsko najdišče v Jami pod Herkovimi pečmi. Nahaja se v neposredni bližini kraja, dve uri hoda čez Suhi Vrh v Prčkov greben in že smo pri kmetu Herku, po katerem je dobila tudi ime.

V šestem razredu smo se o tej jami prvič učili: materialni viri kamene dobe. Pri krožku smo se seznanili tudi z mnogimi podobnimi jamami po vsej Sloveniji; najveličastnejša je seveda Potočka zijalka. Ko smo Herkovo jamo prvič obiskali, nas je tako prevzela, da jo vsako leto ponovno obiskujemo in proučujemo. V tem šolskem letu, pa je naša mentorica predlagala, da bi predvsem osmošolci iz krožka bili sposobni jamo kot edino prazgodovinsko najdišče v naši bližini, predstaviti tudi širši javnosti.

Ker praznujejo letos Radlje 850. letnico, smo pripravili brošuro, ki jo poklanjamo našemu kraju, krajanom in vsem, ki imajo radi zgodovino.

Opis terena

Vhod v jamo se odpira v nadmorski višini 850 m in 138° SE od Kapunarja. Jama pod Herkovimi pečmi je kot kraška jama že dolgo znana jamarjem Slovenije, ki so jo raziskali, izmerili in narisali tloris celotnega jamskega sistema (Slika 1 na desni). Vpisana je tudi v Slovenski jamski kataster s številko 1849.

Njen prvotni vhod, pred obsežnejšim izkopavanjem Inštituta za arheologijo med letoma 1977 in 1979, je bil zelo nizek in viden šele, ko si stal tik pred jamo. Današnji vhod je neprimerno globlji, takoj za njim pa že stopimo v večjo jamo, kjer so bila 6 m globoka odkopavanja. Material odkladnin je ostal neporavnan, tako daje levo od vhoda globlje kot desno. Nekaj metrov od prvotnega vhoda dosežemo matično kamnino, ker je jama (globel) se moramo za nekaj metrov povzpeti (splezati) na višji nivo. Potem pridemo v jamsko dvorano, ki je precej velika in daje občutek zaključenega prostora. Vendar ob osvetlitvi in opazovanju sten ter stropa takoj zaznavamo figuraliko - delovanje vode in apnenca.

Polno je tudi stranskih hodnikov, ki pa se prav kmalu končajo, razen enega, ki se z dvema rovoma nadaljuje v levo. Rov je ozek in ponekod tudi zelo nizek, zato se moramo plaziti vanj. Tudi ta rov se kmalu konča. Tak bi bil kratek opis tega arheološkega najdišča, ki je na levem pobočju če stojimo na cesti in gledamo proti kmetu Herku. Jama je v samem zaraščenem pobočju obiskovalcu skrita, dokler ne stoji tik pred njo, je ni mogoče opaziti. Moraš imeti posebno srečo, da bi jo našel na samotni kozji stečini.

Seznam izkopavanj

Med leti 1918-1941 je v jami pod Herkovimi pečmi kopal Jurančič, učitelj na Remšniku. Njegov mentor je bil Franjo Baš, geograf in etnograf iz Maribora. Sorazmerno plitvo pod površjem sta našla kosti in zobe ledenodobnih živali (jamskega medveda). Ko je za to zvedel akademik Srečko Brodar, ki je prav takrat odkrival Potočko zijalko je tudi on prišel in leta 1939 poskusno kopal. Odkopal je številne kosti jamskega medveda, nekaj koščic alpskega svizca in 16 kremencev, za katere je mislil, da so primitivna starokamenodobna orodja. Ker se od Brodarjevih izkopavanj, razen kamenih orodij, ni ohranilo ničesar zapisanega, vsi znaki pa so kazali na paleolitsko postajo, je dr. Franc Osole, prof.na Ljubljanski univerzi za kvartarologijo, sklenil izvesti obsežna izkopavanja v tej jami.

V poletnih mesecih 1. 1977, 1978 in 1979 je Katedra za kvartarologijo geološkega odseka, VTO-montanistika v Ljubljani izvedla vsa terenska dela. Izkopavanje je trajalo 52 terenskih dni. Na skici (Slika 3 na desni) so vidne sonde, ki so bile prekopane. Nekako 6 m od vhoda v notranjost je bilo doseženo tudi skalno jamsko dno. Vse gradivo: paleontološko (kosti jam. medveda in številnih drugih živali) in arheološko (kamena orodja) so znanstveno obdelali in podatke izdali v dveh brošurah: Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, Ljubljana 1980 in Vida Pohar, Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi, Ljubljana 1981.

Kosti jamskega medveda in številnih drugih živali

Jama pod Herkovimi pečmi je bila ob odkritju skoraj do vrha zapolnjena s sedimenti, ki so nastajali ob preperevanju in uporabi jame kot brloga ali začasne lovske postojanke. Ob odkopavanju plasti teh sedimentov, je bilo v njih odkritih veliko kosti živali ledene dobe (pleistocenska favna) in tudi kosti še danes živečih živali. Strokovnjaki so zbrali več tisoč različnih živalskih kosti in zob in jih paleontološko obdelali. Raziskave so objavljene v brošuri Geologija- razprave in poročila, 1981.

Nekaj povzetkov:

1. Okostja živali, ki so izumrle: jamski medved, fosilni rjavi medved, stepski bizon in tur.
2. Okostja živali, ki so se zaradi ekoloških pogojev izselile: divja mačka, volk, severni jelen, kozorog in stepski dihur.
3. Okostja še tu živečih vrst: gams, dihur, jazbec, divja svinja in navadni jelen.

Sistematična izkopavanja v jami so dajala dokaj številne in še kar dobro ohranjene kosti in zobe ledenodobnih sesalcev, največ medveda (90 %). Vendar je bilo celih kosti odraslih medvedov v jami malo. Na podlagi razvitosti korenine in obrabljenosti krone zob (glej sliko T3) so določili starost medvedov. 75,0 % je bilo mladičev, 8,4 % starih medvedov in samo 16,6 % odraslih osebkov. Morale so biti težke naravne razmere, da je tako malo jamskih medvedov odraslo! Raziskave pa so pokazale še eno zanimivost. Po velikosti sta se tu nahajali dve vrsti jamskega medveda: veliki (masivno grajeni) in mali (pritlikavi) medved.

Vse ostale živali, katerih kostne ostanke so odkrili, so naseljevale okolico jame in na različne načine zašle vanjo. Majhne glodalce so prinesle ujede. Živali pa so zahajale vanjo tudi same, kar dokazujejo močno oglodane kosti jelenov, kozorogov in gamsov. Priložnostno so jo obiskovale celo jamske hijene, kar potrjujejo sledovi ugrizov, ki so jih njihovi zobje pustili na kosteh jamskih medvedov. Kot bivališče pa jim ni služila, ker niso našli njihovih skeletnih ostankov. Najdbe prežvekovalcev predstavljajo najbrž plen zveri.

Kaj bi rekli ob zaključku?

Jama pod Herkovimi pečmi je bila pravi brlog jamskega medveda. Vse kosti, ki niso medvedje, so v glavnem ostanki trupel (plena), ki so jih privlekli vanjo medvedje in druge zveri. Mogoče lahko kakšno nemedvedjo kost prisodimo tudi ostankom človekovega lovskega plena.

Orodje stare kamene dobe (paleolitski kulturni inventar)

Prva namensko prirejena orodja poznamo iz starejšega pleistocena. To so povečini razni kremenovi prodniki, ki imajo na enem koncu grobo prirejeno ostrino. Slovensko imenujemo taka orodja prodnjaki, sicer pa so se nasplošno uveljavili izrazi choppers in chopping tools. Ob odkrivanju materialnih virov v jami pod Herkovimi pečmi, je strašansko vznemirilo že dr. Srečka Brodarja, ki je leta 1939 poleg ostankov jamskih medvedov našel tudi 16 kremencev. V zadnjih izkopavanjih leta 1977-79 pa je najdenih še 343 takih kosov in kaj je vzelo raziskovalcem skoraj vse upanje - tudi vsa okolica jame in bližnje njive so polne takih kremenčevih in roženčevih kamnov . Prvi zaključek je torej bil: kosi kot artefakti so del navadne jamske usedline in ne primitivna starokamenodobna orodja.

Nadaljnje raziskave teh materialnih virov na Inštitutu za arheologijo v Ljubljani pa so dale drugi zaključek. Med množico kamnov jih izstopa nekaj silno redkih. (Slika 7 na desni). Skoraj beli so ali šibko rjavkasto obarvani grobozrnati kremeni, na njih pa so ostanki korteksa, t.j. skorje pravega vodnega prodnika. Najdeni so bili v isti sedimentni plasti, višinske razlike le 0,80 m. prodnjaki so mestoma rahlo nazobčani in predstavljajo še kar uporabne delovne ostrine in konice.

Ves izbrani inventar daje podobo namerno razbitih in okrcanih kremenovih prodnikov (dimenzij 10-15 cm). take prodnjake je lahko prinesel v jamo samo človek! Našel jih je v strugi bližnjega potoka, še bolj verjetno pa ob Dravski strugi.

Po dolgotrajni in izčrpni analizi so strokovnjaki prišli do naslednjih dejstev:

• 12 obravnavanih kremenovih prodnjakov je imel v rokah ČLOVEK - SODOBNIK jamskega medveda. Bolj ali manj uspešno jih je oblikoval in jih uporabljal kot sicer zelo primitivna, a uporabna orodja.
• Odkrili pa so še druge znake človekove prisotnosti v jami. Mnoge razbite in razklane kosti so sicer lahko ostanek človekovega lovskega plena, jih je pa težko ločiti od naravnih kostnih lomov!
• Na eni, pri izkopu sicer poškodovani, levi piščali jamskega medveda (glej sliko 5), so opazili plitve, nekaj cm dolge vreze, ki bi jih lahko razlagali kot sledove sileksa - kamenega orodja! Kost je bila najdena v isti plasti kot orodje. Na medvedji nadlahtnici (Slika 8 na desni) pa je narejena okrogla luknja izbita iz gornje strani.
• Čeravno so našli prevrtano čeljustnico jamskega medveda v Potočki zijalki in še drugod po Evropi, prevrtane kosti niso priznani zgodovinski viri.

Kamninska zgradba jame in okolice

Poglejmo najprej na Geološko karto Slovenije in ugotovili bomo glavne kamnine, ki sestavljajo pobočja nad kmetijo Herk.

Osnovne kamnine so devonski skrilavci, na njih pa leže rdeči peščenjaki in konglomerati. Prodniki v konglomeratih so slabo zaobljeni, izvirajo pa iz okoliških metamorfnih kamnin (gnajs). Tudi apnenca je na tem delu Kozjaka kar precej. Je pa dvojni: Proti vrhu (državni meji) je mlajši - miocenski, v Herkovih pečeh pa najstarejši - paleozoiski in tvori posamezne apnene čoke. V enem od teh APNENIH ČOKOV je nastala Jama pod Herkovimi pečmi. Naredila jo je voda, ki je tu našla pretok. Nastanek jame je moral biti šele v zadnji geološki dobi - v kvartarju. Če bi nastala prej, se ne bi ohranila. Voda se je iz jame najbrž sorazmerno hitro umaknila v nižje pretočne nivoje. Nato je nastal še velik skalni podor pred današnjim vhodom. V jami so se začeli nabirati sedimenti. Le ti so jo skoraj do vrha zapolnili, kajti pred odkrivanjem in izkopavanjem je bil vhod v jamo zelo nizek in komaj opazen.

Na sedimentih pa je nastajal zadnjih nekaj tisoč let humuzni pokrov.

Avtorji

• Brošuro je sestavil: Zgodovinski krožek osnovne šole Radlje ob Dravi: Gabi Moškan, Lejla Helbl, Brina Safran, Blanka Krapež, Nina Gros, Marjetka Kamenšak in mentorica Marija Štruc.
• Naslovno stran in ilustracije je izdelala Renata Osrajnik pod mentorstvom Vlaste Pavlič
• Lektor besedila: Blanka Dlopst
• Fotografije: Ivo Grogl in Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec
• Radlje, 1992

Literatura

• Ledenodobne kulture v Sloveniji, Ljubljana 1979
• Franc Osole, Poselitev Slovenije v pleistocenu, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975
• Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, Ljubljana 1980
• Vida Pohar, Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi, Ljubljana 1981
• Anton Polenec, Po sledeh razvoja, Človek, Ljubljana 1981
• Geološka karta Slovenije, Geodetski zavod, 1990

Dodatek: zgodbe in legende o Herkovih jamah

Ena zgodba pravi o kmetu Žnoblkajšlerju oziroma Štaun Hanzlu, ki se je skregal s svojo babo in je iz jeze odšel v Herkove jame. Tam se je v nekem ozkem rovu zataknil za jopič in ni mogel nikamor več. Ni se mogel obrniti. Imel je srečo, da je imel s sabo psa, ki mu je pomagal zapustiti jamo tako, da mu je našel izhod.

Druga zgodba pravi o Vilah, ki so živele v jamah in pomagale Herku sejati bob. Tam je bila velika strmina, a vseeno je imel Herk lep pridelek. Vila je prihajala spati zraven gospodarja, a ko ji je enkrat gospodinja popravila kito v posteljo, ki ji je visela z nje, je ni bilo več nazaj.

Marsikdo je včasih verjel tudi, da naj bi skozi jame prišel celo do Radelj ob Dravi.

Slike notranjosti

Avtor je želel ostati neimenovan.