Senca Temnega Coprnika: 75. Zasledovani

»Imamo kaj salmijaka?«

»Ne, Longimir ni pustil, saj bi se lahko med potjo kaj odprlo in nas izdalo.«

»Kaj pa kaj drugega?«

»Mislim, lahko ga polijemo z vodo, ampak ...«

»Dobro razmišljaš ...«

Leden slap mi bušne v obraz, da mi ne le vzame sapo, temveč se zdi, kot da bi me nekdo s kladivom lopnil po glavi. Med kašljanjem končno pogledam in vame zreta dva režeča Koseška obraza.

»No, sem vedel, da ni crknil!« med smehom reče eden izmed njiju, nato pa odideta, mene pa pustita, da se počasi poberem. Okolica je sedaj že svetla, kar pomeni, da je nastopilo jutro, sliši pa se tudi čivkanje ptic, ki so kot balzam za ušesa po strašljivi izkušnji z meglo.

Z roko si brišem obraz, ko v vidno polje stopi poveljnik Vojteh in me nagovori: »Niti te ne bom spraševal, kaj si počel v megli, ampak videti je, kot da je delovalo. Bomo lahko šli naprej?«

Medlo mu prikimam in vprašam: »Ajdovski pes? Bil je z mano, poleg njega pa še črni vran. Ali ju je kdo videl?«

»Kaj pa govoriš?« presenečeno vpraša Vojteh. »Iz megle si prišel sam … oziroma bolje rečeno – megla se je umaknila in odkrila tebe ležečega na tleh. Nobenih drugih živali nismo videli. Ali si res v redu?«

»Da, mislim, da ...« odvrnem. »Spopadel sem se z gozdnim velikanom in omenjeni živali sta mi ga pomagali premagati.«

»Mislim … karkoli že Čarovnik. Kot sem rekel, me niti ne briga, kako si pregnal meglo. Stopil si noter, nato pa se je po skoraj dveh urah megla umaknila in tam si ležal ti,« mi nejevoljno odvrne. »Dosti govorjenja je bilo. Sedaj moramo naprej, če želimo še pred večerom prispeti do Velena. Ali boš lahko hodil?«

»Bom!« mu kar malo jezno odvrnem, hkrati pa se čudim temu, da naj bi boj trajal kar dve uri. To je bilo popolnoma nemogoče, saj se mi je zdelo, da sem se upehal že po par minutah. Ali sem morda zaspal in se mi je vse samo sanjalo? Ali sem res pregnal meglo ali se je pač umaknila sama in je bil šepet v resnici šumenje lističev, ki ga je povzročal veter?

Otresem se teh misli, na hitro pojem in se napijem, nato pa po opravitvi osnovnih potreb umijem v bližnjem potočku. Svoj meh si napolnim s svežo vodo, ki je zdaj še ledeno mrzla, a sem prepričan, da bo kmalu spet ogabno mlačna.

»Zmigaj se Čarovnik! Čakamo te,« mi nejevoljno reče eden izmed Kosezov, a ne rečem nič, temveč ga zgolj jezno pogledam. Videti je, da me še vedno ne jemljejo kot enakovrednega člana odprave, čeprav sem jim ponoči najbrž rešil rit. Najbrž …

Molče se postavim v kolono, nato pa začnemo hoditi za vodnikom, medtem pa pozorno opazujemo okolico. Pot nas vodi čez vzpetine in globeli, vse poraščene s prvinskim gozdom brez sledu o človeškem vplivu. Visoka drevesa se pnejo v nebo in s svojimi orjaškimi krošnjami zastirajo pogled nanj, kar pomeni, da je rast na tleh uborna. Po drevesih se podijo ptice, veverice in druge živali, katerih gibi me spočetka sicer pritegnejo, a se nanje hitro navadim in jih enostavno prezrem.

Ravno prispemo na vrh naslednje vzpetine, ko opazim nekaj nenavadnega. Dva Koseza smukneta za debeli bukovi drevesi, medtem ko ostali nadaljujejo s potjo, kot da se ne bi zgodilo nič. Trudim se, da ne bi pogledal vstran, a ko mi ob drevesu glavo vseeno rahlo povleče na desno, me vojak za mano sune v hrbet in sikne: »Hodi in ne glej naokoli bedak! Vse boš pokvaril!«

Hitro spet poravnam pogled na hrbte preostalih vojščakov, ki se po kozji stezici previdno spuščajo navzdol, ter se trudim obnašati popolnoma običajno. Jasno je, da sta moža ostala za drevesi ostala z nekim razlogom, in nekako se mi dozdeva, da je razlog ta, da nam sledijo. Slednje pa bi lahko pomenilo tudi, da so nam nekje na poti postavili zasedo, iz katere morda ne bo izhoda. Kljub temu, da je v gozdu dokaj hladno, se začnem potiti in postajam živčen. Zdrznem se ob vsakem šumu v grmovju, poku veje, šelestenju lista ali celo samo oglašanju ptice, in le s težavo se obvladujem, da se ne izdam.

»Hej! Čak ...«

Ženski krik, ki se nenadoma zaduši in za katerega bi prisegel, da pripada Lokostrelki, me tako močno preseneti, da kar poskočim. Obrnem se hkrati z drugimi člani odprave in res – na vrhu hriba se eden izmed Kosezov obupano trudi, da bi obvladal manjšo postavo. Brez pomislekov prenesem težo na mojo desno nogo, da bi se pognal po hribu navzgor, ko se zasliši zvok meča potegnjenega iz nožnice in že naslednji trenutek začutim hlad rezila na mojem vratu: »Da ne bi slučajno … privedite jo sem.«

Jezno se zazrem v poveljnikove oči, a ga ne želim izzvati, saj vem, da me lahko pokonča v trenutku. Morda tako ali tako ni nič takega in jo bodo zgolj okregali, zato se zdi nesmiselno, da bi se repenčil, še preden izvem, kaj bo zaukazal. V tem času privlečejo upirajočo se Lokostrelko in Vojteh ji reče: »Gorazd ti bo sedaj umaknil roko z ust in ti boš tiho kot miška ali pa je s tem tvojim pajdašem konec. Ali se razumemo?«

Lokostrelka prikima, zato Gorazd umakne roko, nato pa jo zveže z rokami na hrbtu, enako pa storijo tudi z mano. Ostra vlakna vrvi me režejo v zapestja, a sem zaenkrat še tiho, saj čutim, da bi lahko situacijo hitro poslabšal in jo napravil brezizhodno.

»Tako, tako. Ali sta morda mislila, da sem neumen? Vem o vajinih pustolovščinah z Uporniki in četudi je bilo ob obleganju Bajuvarov videti, da sta z vajino preteklostjo opravila, sem v tem trenutku prepričan, da temu ni tako. Saj vesta, kako pravijo: Volk dlako menja, kože pa nikoli. Torej, kakšen je bil načrt? Nas speljati v zasedo in se polastiti naših dragocenih oklepov in orožij? Govorita, kajti čas je dragocen.«

»Zgrožen sem nad takšnimi obtožbami,« jezno rečem. »Brez pomisleka sva pomagala pri obrambi Vaesi pred Bajuvari in prepričan sem, da so najine puščice pobile ali vsaj onesposobile marsikaterega sovražnega vojaka. Brez ugovorov sva trpela vročino in obstreljevanje na obzidju, saj sva se zavedala, da s tem povečujemo možnosti, da z juga končno prispe pomoč.«

»Oho, kako plemenito, ampak po mojem sta pomagala zgolj, ker nista imela druge izbire. Nadaljuj!«

»Jaz sem bil tisti, ki je odkril sovražnikov nočni vdor čez obzidje in z Lokostrelkino pomočjo sva to tudi preprečila. Zakaj bi to storil, če bi skrivoma želel, da Vaes pade in se zamenja oblast? Navsezadnje bi se lahko Korotancem pod Bajuvari godilo bolje in Uporniki bi se lahko vrnili k običajnemu življenju ...«

»Uporniki so zgolj ljudje, ki nikoli ne bodo z ničemer zadovoljni. Ne rabiš mi pridigati o tem, kako so neke dobričine. Nisi ravno prepričljiv in postajam nepotrpežljiv.«

»Rešil sem vas čarobne megle in velikana, ki jo je nadziral. Brez mene bi bili še zdaj ujeti v njej, divji mož pa bi vas enega po enega sekljal s svojo orjaško kamnito sekiro.«

»To so tvoje trditve, Čarovnik. Nihče ne ve, kaj se je zares dogajalo. Morda je šlo za naravni pojav ali pa si jo pričaral kar ti … kot tisto silovito nevihto nad Hudo luknjo.«

»Lažnivec!« zakričim. »Vem, da se me že od začetka želiš znebiti, ker si sveto prepričan v vaše sposobnosti in ste vsi mišljenja, da sem zgolj v napoto. Karkoli bom rekel ti ne bo prav, zato opravi, kar že veš čas nameravaš, ampak pomni: tvoje roke bodo prelile kri nedolžnega človeka.«

Po izrečenem se zavijem v molk in videti je, da zadeva Vojteha zabava.

»Kaj pa ti ženska? Imaš kaj za pripomniti?« jo podreza in Lokostrelka mu polna prezira odvrne: »Kar si slišal od njega je bila resnica in nimam nič dodati. Sledila sem vam, ker se mi ni zdelo prav, da sem bila izločena iz odprave, samo zato, ker sem ženska. Mislim, da lok obvladam tako dobro, kot najboljši moški Korotanski strelci in sem to pripravljena tudi dokazati. Neumno se mi zdi, da bi zaradi nekih praznih sumničenj ubili dva dragocena borca, ki sta se že večkrat izkazala kot nepogrešljiva. Kar vprašajte Beriko, ki bi bila brez najine pomoči že pod rušo. Predlagam, da naju vzamete za talca, dokler ne prispemo do Velena, potem pa se bova izkazala v boju.«

»Mamljiva ponudba,« zamišljeno reče Vojteh. »Ampak … še vseeno nas lahko izdata Neimenovanim, da bi se med spopadom rešila.«

»Dajem ti častno besedo, da ne bova nič poskušala,« hlastno vskočim, »in naj naju spremlja eden izmed vojščakov ter nama prereže vrat, če se bo mu zazdela, da bi kaj poskušala.«

Vojteh se ob izrečenemu pogladi po kratko pristriženi bradi in reče: »Vsi naj vidijo, da sem pravičen, zato bom upošteval vajine želje. Ampak vedita, da ob poskusu izdaje ne bo milosti in se bomo potrudili, da bosta umrla v čim večjih mukah. Se razumemo?«

Oba mu prikimava, on pa ukaže, da naj nama preuredijo vezi na način, ki naju ne bo oviral pri hoji, ter poberejo orožje, zatem pa se odpravimo naprej proti Velenu.