Senca Temnega Coprnika: 70. Bitka s časom

»Najdite si zaščito med kamni, nato pa napnite loke in namerite!«

Ob ukazu me stisne pri srcu in kljub temu, da že dva dni skozi oblake Ščita predre zgolj delček sončnih žarkov, mi je vroče, da mi pot skoraj v curku teče po hrbtu. Malo več kot streljaj stran se premika široka črta Bajuvarskih vojakov, zaščitena s prenosnimi pregradami iz protja, izza katerih se dviga oblak prahu. Izgleda, kot da je sovražnik pomislil na vse, Korotanci pa so se zanašali na mogočno obzidje in premoč Čarovnikov, a se je oboje izneverilo, in sedaj je samo še vprašanje časa, kdaj bomo pregaženi.

»Rahlo dvignite loke!«

Bolečina v roki se vrača, a mi strah ne pusti, da bi popustil, preden se zasliši ukaz. Zrak je zadušljiv in napolnjen s smradom, ki se širi od sotrpinov, in prepričan sem, da je komu tudi kaj ušlo v hlače – navsezadnje, tudi sam komaj obvladujem strah. Skoraj neobčutljiv sem za nadležne muhe, ki mi sedajo na obraz, in obade, ki pijejo kri ter sprožijo srbečo reakcijo – sedaj je važno samo, kako dolgo bomo uspeli zadržati sovražnika, in koliko nas bo pri tem preživelo.

»Streljaj!«

Okrog sto puščic skoraj soglasno švigne skozi zrak proti cilju, a le malo več kot polovica se spusti na tla malo za prvo vrsto, ki nosi protje. Zaslišijo se udarci kovine ob les, kovine ob kovino, ter tudi kak krik, nato pa sovražnik nadaljuje svoj počasen pohod. Ta skupina je največja izmed treh. Preostali dve precej manjši nadlegujeta mesto iz juga in zahoda, kjer so sicer prisotni topovi, a vseeno potrebujejo za obrambo tudi ljudi – še posebej zahodni del obzidja, ki sva ga z Lokostrelko delno poškodovala.

Sikanje puščic se tokrat zasliši za nami, kjer stoji druga skupina lokostrelcev razporejenih v dve vrsti po petdeset vojakov. Sovražnika napadamo izmenično, a ne prehitro, saj so puščice postale dragocenost – najbrž si ni nihče predstavljal, da bo obleganje potekalo tako dolgo. Sreča je zgolj ta, da so se ob napadu Čarovnikov preplašili in razbežali konji, če ne bi bili že zdavnaj pregaženi.

»Napnite in namerite!«

Iz tula poberem naslednjo izmed preostalih enajst puščic, jo položim na lok in ga napnem. S tresočo roko ga dvignem na približno enako višino kot prej, nato pa se znova zasliši klic in puščice spet švignejo. V tokratni salvi se ne zasliši noben krik in zdaj je že jasno, da morajo Bajuvari za protjem tvoriti neke vrste oklep iz ščitov in so bili prejšnji zadetki zgolj srečno naključje.

»Počasen premik nazaj!«

Obrnemo se in se začnemo počasi premikati med razprte vrste druge skupine, ki ravno napenja loke, da bi ustrelila. Branilci so večinoma počistili jarek, a časa, da bi odpeljali še tiste skale, ki so ležale naokoli, ni bilo. Sovražnik jih bo lahko spet zvalil v vodo in si tako olajšal napredovanje, mogoče pa bo pri tem uporabil tudi kakšno še nevideno oblegovalno napravo. Zdaj je že jasno, da so Korotanci Bajuvare močno podcenili, in obstajala je velika verjetnost, da bomo za to lahkomiselnost vsi plačali z življenjem.

»Napnite in namerite!«

Glas poveljnika Hrasta se ob kriku prelomi, ker najbrž ve, da naši streli nimajo učinka, a mora vseeno vztrajati, da pridobi čas. Če bi nehali obstreljevati, bi lahko sovražnik spustil ščite in prešel v tek, kar pa pomeni, da bi bilo po nas. Tako sem živčen, da mi to otežuje dihanje, a vseeno vzamem naslednjo puščico in namerim.

»Stre …!«

Hrastov krik zamre še preden ga izgovori in iz pogleda na sovražnikovo črto je jasno zakaj. Ščiti iz protja so se razmaknili in skoznje so stopili sovražnikovi strelci. Presenečenje je tolikšno, da izstrelki že žvižgajo mimo nas, še preden uspemo sprostiti strelice. Zaslišijo se številni kriki in v kotičku levega očesa opazim, kako je enemu izmed soborcev iz vratu brizgnila kri, nato pa se med grgranjem zruši.

»Streljajte!«

Nisem v celoti sprostil loka, zato ga dodatno napnem in sprožim. Streli si tokrat sledijo brez pravega reda, a se Bajuvari s samostreli še niso skrili za ščite iz protja, zato se zasliši par krikov, nato pa skoraj neprebojna črta spet nadaljuje svoj pohod. Na hitro pogledam naokoli in po tleh se valjajo številni javkajoči tovariši, kar nekaj pa jih je najbrž izstrelilo svojo zadnjo puščico.

»Poberite ranjence in nazaj!«

S skupnimi močmi primemo tiste, ki še živi ležijo na tleh, ter jih povlečemo proti mestu. Iz luknje v obzidju že hitijo ženske z nosili, da bi jih ranjence čimprej spravile v bolnišnico, saj je pri takšnem majhnem številu branilcev vsak preživeli dragocen. Sedaj smo zgolj še kakšnih deset korakov oddaljeni od obzidja, kar pomeni, da se bomo morali kmalu umakniti v notranjost mesta in upati, da so ga branilci primerno utrdili.

»Gremo! Granatirji so že tukaj!«

Prednja skupina se premakne nazaj, nato pa sprožimo in takrat se skozi naše vrste prebije kakšnih dvajset vojakov, ki v rokah nosijo ščite. Brez oklevanja se poženejo naprej, dokler nimajo do sovražnika zgolj kakšnih dvajset ali pa trideset korakov, nato pa začnejo metati nekakšne krogle. Že kmalu postane jasno, da gre za neke vrste granate, saj začne v bližini napredujočega sovraga pokati kot za stavo, dvigovati pa se začne tudi sivkast dim. Prej strogo organizirana Bajuvarska vrsta se začne lomiti, nekateri nosilci pregrade pa zadeti spustijo zaščito in omogočijo vpogled v zmedo, ki so jo Granatirji povzročili.

»Napnite in namerite pasji sinovi! Zdaj je naša priložnost!«

Začne se hitro obstreljevanje, med katerim se Granatirji, ki so očitno porabili zalogo streliva, premaknejo nazaj, sovražnikov napredek pa se popolnoma zaustavi.

»Nehajte! Pripravite se na umik za obzidje!«

V tulu imam samo še par puščic in ob slišanem si močno oddahnem. Za obzidjem ne bomo tako izpostavljeni kot smo sedaj, obnovili si bomo zaloge puščic, upam pa tudi, da bom lahko na hitro kaj spil, ker postaja žeja neznosna.

»Gremo! Umik med streljanjem!«

Sovražnik se je medtem že zbral in njihove strelice spet poletijo skozi zrak, a jih tokrat skupi druga skupina, mi pa se takoj po izstrelitvi nove salve urejeno premaknemo čez improvizirano brv, ki vodi čez jarek, na drugo stran obzidja. Prej široka glavna ulica je sedaj prepletena z vozovi, kamni in lesenimi barikadami, prehodi med hišami pa so zadelani z deskami, da bi čimbolj otežili napredovanje sovražnika. Okrog odprtine v obzidju mrgoli suličarjev in mečevalcev, ki upajo, da bodo lahko izkoristili ozko grlo obzidja in potisnili sovražnika nazaj, prepričan pa sem, da sem med barikadami videl tudi topovsko cev.

»Vsi tisti, ki jih bom sedaj pozval, boste puščice predali ostalim tovarišem in se postavili na tretjo obrambno črto z bodali, ostali pa greste na južno obzidje!« zakliče naš poveljnik, nato pa začne razdeljevati skupino. Kot pričakovano, je za obzidje izbrana Lokostrelka, presenečen pa sem, da sem si to mesto prislužil tudi jaz. Od nekaj tovarišev prejmem šop puščic, ženice pa nam razdeljijo štručke s semeni in mehove z vodo, da se lahko okrepčamo kar med hojo. Brez postanka se skupaj s poveljnikom povzpnemo navzgor po stolpu na vrh južnega dela obzidja, ki je precej manj zdelano kot pa vzhodni del.

S te točke lahko vidimo južno Bajuvarsko skupino, kako pod zaščito protja poskuša zapolniti jarek, nekje v ozadju pa čakajo napadalci z lestvami. Čeprav gre najbrž zgolj za preusmerjanje pozornosti, jih morajo branilci vseeno upoštevati, in vsaj kakšnih petdeset mož je zaposlenih z metanjem kamnov in oviranjem njihovega napredka.

Pozornost mi prevzamejo klici na vzhodnem delu obzidja, kjer so suličarji v kombinaciji s ščitonosci postavili bodičasto želvo, za katero ne kaže, da bi jo lahko kdorkoli predrl. Čeprav se zavedam, da nasprotnik ne bo odnehal, dokler ne bo zlomljen vsakršen odpor, se mi nesrečniki, ki bodo potisnjeni v bodičasto past kar malo smilijo. Navsezadnje bi najbrž večina izmed njih raje uživala v miru doma, kot pa da se morajo zdaj klati z neznanci.

»Tristo kosmatih medvedov!« zakliče nekdo, ko v odprtini v porušenem delu obzidja zažari, nato pa skoznjo izbruhne stena plamenov, ki dobesedno pogoltne celotni del prednje skupine branilcev. Urejena formacija se hipoma razbije in čeprav smo dokaj oddaljeni, mi ob njihovih krikih bolečine ledeni kri. V zrak se začne dvigati dim gorečih barikad in ljudi, nekje iz zadnje dela skupine pa prihitijo možje s čebri vode, da bi omejili škodo. Na veliko presenečenje vseh pa se ob gašenju z vodo ogenj še bolj razplamti in prej posamični majhni požari sedaj postanejo neprekinjen skupek ognjenih zubljev.

»Top! Zakaj ne uporabijo topa?!« se jezi naš poveljnik, a je slednje lažje rečeno kot storjeno. Zmeda, ki je nastala v prednjem delu, onemogoča urejen umik, zato se vsak rine čez vsakega, ljudje padajo po tleh in drugi čez njih, ogenj pa se ne umirja, ampak vedno bolj divja. Kot zakleto začne takrat pihati z zahodne strani, da se gost črn dim vali proti branilcem in jim še bolj otežkoča umikanje, edina sreča pa je, da Bajuvari zaenkrat še niso navalili skozi odprtino.

»Poglejte proti jugu! Okrepitve!« nenadoma zakliče eden izmed tovarišev, da se prav vsi obrnemo z upanjem na odrešitev. Po cesti, ki vodi z juga, drvi skupina okrog desetih konjenikov, kar je neznansko razočaranje glede na to, kar smo pričakovali, ampak če bi bila v skupini na primer Berika, ta številka naenkrat ne bi bila tako majhna. Skupina je sedaj že tako blizu, da lahko razločimo podrobnosti, in takrat opazim nekaj nenavadnega: vojaki ne nosijo praporjev s Korotanskim zmajem, temveč so njihovi praporji beli – taki, s katerimi ponavadi oznaniš predajo.

Ob videnem me v želodcu zvije in zaskrbi: kaj naj bi zdaj to pomenilo?