Senca Temnega Coprnika: 40. Čarobna past

»Hej, pridite vsi sem, našel sem prehod naprej v naslednjo dvorano, ampak iz nje ni izhoda. Videti je, kot da smo ujeti!« zakriči eden izmed Upornikov, nato pa vsi oddrvimo proti glasu in se zrinemo skozi majhna vratca v naslednji prostor. Berika ga osvetli in tedaj vidimo, da je imel mož prav. Prostor je velik pet krat pet korakov, visok pa toliko, da se lahko z rokami dotaknem stropa. Po celi steni so od tal do stropa narisani prizori iz vsakdanjega življenja ljudi, zelo nenavadno pa je, da se med njimi nahajajo okostnjaki, ki žanjejo žito, lovijo divjačino in ribarijo. Na eni izmed sten se nahajajo štirje izstopajoči kamni, ki so videti, kot da jih je kdo naknadno postavil na to mesto.

»Fijuu ...« zažvižga Berika. »Ta prostor pa je prežet s čarovnijo podolgem in počez. Morali bomo biti previdni ...«

V tistem nekdo izmed mojih reče: »Poglejte, če se dotaknem teh kamnov, se na njih prikaže znak.«

»Ne!« zakriči Berika tako glasno, da kar skočim, a je že prepozno. Na kamnih zažari še zadnji simbol, nato pa se zasliši sunkovit pok in mož, ki se je dotaknil kamna, se razdeli na navpične rezine, ki se razmaknejo. Iz rezov kot megla brizgne kri, ga obda v rdečkast meglen oklep, zatem se vse skupaj hipno skrči v nič in moža ni več, znaki na kamnih pa ugasnejo.

Vsi stojimo odprtih ust, saj ne moremo verjeti svojim očem, nato pa nekdo končno reče: »Uh, sranje. Kaj je bilo to?«

»Da se nihče ne dotakne več ničesar,« zagrozi Berika in pomigne proti meni. »Pridi, premakniva se bliže kamnom.«

Še vedno pretresen jo ubogam in se postavim na mesto, kjer je prej stal nesrečnik. Od njega ni ostala niti najmanjša sled. Kot bi ga posrkalo v neznano.

»Ta prehod zapirajo izjemno močni uroki. Najbrž so ga zadelali in zavarovali takrat, ko so vanj prenesli naše skrivno orožje. Čutim, da smo že na koncu naše poti, zato sedaj ne smemo delati napak. Si pripravljen?«

»Pri ... pri ... pripravljen? Na kaj?« zajecljam in ona me samo jezno pogleda ter reče: »Na onemogočitev te pasti, kaj pa drugega. In potrudi se, kajti druge možnosti ne bova imela. Saj si videl, kaj se je zgodilo s tvojim pajdašem, ali ne? Usediva se sedaj pred steno in se primiva za roke, nato pa se bova prepustila Kristalom, da naju vodijo.«

»Ampak, ampak ...« ugovarjam, a me hitro utiša: »Druge možnosti ni. Moramo naprej, razen če bi rad še enkrat skozi dvorano polno Korantov in to brez predmeta, ob iskanju katerega je umrlo že toliko ljudi. Ali bi rad, da ga v roke dobijo Coprnikovi podaniki?«

Nejevoljno ji odkimam, nato pa se oba usedeva in primeva za roke, zatem pa Berika začne z enakim mrmranjem, kot v eni izmed zgornjih dvoran. Še vedno sem pretresen od prejšnjega prizora, zato ne morem verjeti, kako se lahko osredotoči, ampak ... saj nimamo druge možnosti – ali pač? Kot da bi mi prebrala misli, me takrat močneje stisne za roko, in tedaj potlačim moje strahove, globoko vdihnem in zaprem oči.

Med njenim enakomernim mrmranjem me odnese drugam.

V obraz mi piha precej močan veter, zaradi katerega le s težavo diham, je pa treba priznati, da je prijetno topel. Da bi prišel do sape, glavo obrnem na stran, nato pa začnem počasi odpirati oči. V monotono sivi svetlobi opazim, da se pred mano kvišku bočijo visoke strme skalnate stene, v katerih se tu in tam nahajajo posušena in skrivenčena drevesca. Obrnem se še nazaj in vidim, da se za mano nahaja ozka soteska posejana s številnimi velikanskimi skalami, ki je na obeh straneh obdana z nepredstavljivo visokimi stenami. Videti je, da je nebo brez oblačka, zato je presenetljivo, kako temno sivo je.

Veter se med mojim opazovanjem umiri, zato se končno obrnem in takrat opazim, da se nekaj korakov pred mano nahaja orjaški kip. Gre za podobo skoraj identično Korantom, ki sedi na neke vrste kamnitem prestolu. V eni roki v zrak moli z bodicami obdan kij, v drugi pa bič, katerega jermen se spušča proti tlom in, na moje veliko presenečenje, valovi v vetru. Na glavi ima med mogočnimi rogovi postavljeno krono, ki ni videti kamnita, temveč kovinska, saj se občasno od nje odbijejo žarki, katerih izvora pa ne znam pojasniti, saj še vedno nikjer ne vidim sledu o soncu.

Trenutek ali dva tako opazujem ta prizor, nato pa stopim naprej. Podlaga je skoraj popolnoma ploska, zato me ne zbada skozi mehke čevlje, in lahko napredujem hitro. Še nekaj korakov in sem že tako blizu, da vidim, da se med stopali kipa nahajajo neke vrste kamnita vrata. Brez pomislekov stečem proti njim, saj čutim, da se tam nahaja moj cilj, a jih ne morem odpreti. Videti je, kot da za odprtje potrebujejo ključ, zato začnem preiskovati okolico.

Medtem ko se med iskanjem premikam stran od kipa, začutim močnejše tresljaje, kot da bi mojo okolico začel tresti potres. Prestrašeno se ozrem proti visokim skalnatim stenam, od katerih bi se lahko kadarkoli odtrgala kakšna skala in me zmečkala, in takrat ugotovim, da bi bilo idealno skrivališče med nogami kipa. Obrnem se proti njemu in takrat se od groze opotečem nazaj. Krona na kipu sedaj žari, kot bi bila razbeljena, podoben žar pa je tudi v njegovih očeh. Velikanski Korant ne sedi več na svojem kamnitem prestolu, temveč stoji in se počasi premika, da se mu s telesa kruši kamenje in pada po tleh, kjer se razbija v prah, ki mu sedaj obdaja noge. Še nekaj trenutkov in velikan je osvobojen svojega kamnitega oklepa, takrat pa se njegove goreče oči zazrejo vame, da mi zaledeni kri.

Bič poči skozi zrak in se ovije okrog skale v moji bližini s tako silo, da jo ob potegu dobesedno razdrobi v prah, in takrat se začnem zavedati, kaj se je zgodilo mojemu tovarišu. Bežim in zaman iščem zavetje med skalami, saj jih velikanovo orožje z lahkoto uničuje, zato se bolj kot ne plazim po tleh, da bi bil čim manjša tarča. Takoj, ko preidem iz njegovega dosega, se bitje premakne bliže, pri tem pa se zatrese celotna okolica, da se iz strmih sten zvalijo nove skale.

Medtem ko obupano iščem rešitev, se priplazim do majhne razpoke v tleh, v katero bi se lahko zvlekel in tako morda skril, a oklevam, saj me skrbi, da bi se potem name zvalila skala in bi v njej počasi sestradal, ali pa bi me zmečkala velikanova stopala. Kaj naj storim?

Iz mislih me iztrga nov udarec, ki raztrešči bližnjo skalo ter me opozori, da bom kmalu povsem izpostavljen. Ne morem več oklevati! S težavo pogoltnem slino in se zavlečem v špiljo, nato pa skrčim koliko se da, da bi postal čim bolj neopazen. Zaradi oblike luknje, lahko noge povlečem toliko nazaj, da bi morale biti povsem izven vidnega polja nepozornega opazovalca, majhna odprtina na vrhu pa mi dovoljuje, da opazujem, kaj se dogaja nad mano.

Skale se drobijo kot za stavo, nato pa hrup nenadoma preneha in takrat se zavem, da je velikan ugotovil, da me ni. Tišina traja zgolj nekaj trenutkov, zatem pa se tresenje tal podeseteri in kmalu opazim, da je velikan od mene oddaljen zgolj še par korakov. Njegove žareče oči preiskujejo tla in vsakič, ko se mi zazdi, da bi me lahko videl, zamižim, da bi zmanjšal možnosti, da me odkrije.

Pregledovanje traja nekaj trenutkov, nato pa začne bitje s kijem tako močno udarjati po tleh, da v zrak odnaša kupe kamenja, ki frči povsod – tudi v mojo skrivališče. Dvigati se začne prašna zavesa in delčki silijo v moja pljuča, da se moram prijeti za usta, da preprečim silovit kašelj – a zaman. Potreba po dihanju je prevelika, zato na vso silo zakašljam in takrat se prej ritmični udarci prekinejo. Bitje sedaj ve, kje sem!

Srce mi razbija kot noro in začnem se nenadzorovano potiti, saj sem sedaj v brezizhodnem položaju. Kot bi se narava zarotila proti meni, se takrat zasliši bučanje vetra, ki odnese prašno meglo in me izpostavi še bolj. Medtem ko z grozo opazujem bitje, kako kleči in pozorno preiskuje tla, opazim, da se je nebo pomračilo in začelo se je bliskati. Pošast je sedaj že tik nad mano in videti je, kot da me je opazila, saj spusti bič iz roke in začne spuščati svojo orjaško dlan naravnost proti mojem skrivališču.

Od strahu sem popolnoma trd in zaželim si, da bi imel na voljo vsaj nekakšno orožje, da ne bi umrl brez boja. Z roko potipam proti pasu in zatipam znan ročaj mojega meča. Začuden sem, saj sem prepričan, da sem bil prej neoborožen, a sedaj ni čas za dvome. Še ravno pravi čas se uležem na hrbet, preden špiljo zakrije velikanova roka in me zagrne tema, takrat pa z mečem v obeh rokah sunem navzgor.

Rezilo se tako gladko premakne skozi velikanovo dlan, da me preseneti, a priložnosti nočem izpustiti, zato ga povlečem nazaj in znova sunem. Na obraz mi lije smrdljiva tekočina, jaz pa udarjam tako besno in hitro, da se zdi, kot da streljam z brzostrelko. Rjovenje, ki se zasliši, mi da vedeti, da sem bitje dejansko poškodoval in tedaj se dlan umakne, jaz pa si hitro obrišem obraz in premaknem nazaj, da lahko spet opazujem, kaj se dogaja.

Nevihta se je sedaj že razbesnela in strele brez premora iščejo pot proti tlom, začelo pa je tudi liti kot iz škafa. Med slepečimi bliski opazujem, kako si velikan ogleduje roko, iz katere nekaj teče – najbrž njegova kri. Oči mu sedaj dobesedno gorijo in zavem se, da sem ga zgolj razbesnel in bo sedaj še slabše. Korant se nato spet postavi na noge in v zdravo roko prime kij, ter ga vzdigne visoko proti nebu, da bi me z udarcem zmečkal.

Še preden se utegnem premakniti naprej, da bi poskušal zbežati, iz oblakov plane na tisoče strel, ki v žarečih plamenih splezajo navzdol po kiju, po velikanovi roki, in navzdol do tal. Iz njegovega telesa se na več mestih pokadi, nato pa mu noge spodnese in začne padati. Ne čakam, temveč hitro splezam iz luknje in se začnem med tresenjem tal, ki ga je povzročil njegov padec, opotekati proti vratom pod prestolom, saj opazim, da so odprta.

Še nekaj korakov, tedaj pa se zemlja spet strese in spotaknem se ter padem po tleh. Hitro se poberem, a ob pogledu na prestol mi zastoji srce.

Vrata so se zaprla!

Dež z vso silo lije po meni, ko mi od obupa klecnejo noge, nato pa me nekaj zadane v glavo in izgubim zavest.