Senca Temnega Coprnika: 34. Čuvaj Kobana

»Psst, hej. Zbudi se,« me trese Lokostrelka in ves pobit le s težavo odprem oči. Noč je in že poln mesec odbija svetlobo skozi krošnje ter razsvetljuje okolico. Brez besed me prime za roko ter pokaže proti potočku in takrat zagledam obris nekega bitja, ki je podobno kozi, a ob njegovih zlato svetlečih se rogovi, ni dvoma, da gre za Zlatoroga.

Bitje, ki ga loviva, sklanja glavo ter se napaja v potoku, občasno pa se privzdigne in pogleda naokoli. Vidim pa še nekaj – bitje ni samo, temveč je okrog njega še več senc, ki pa jim v temi noben del telesa ne žari. Medtem ko opazujem Zlatoroga, Lokostrelka že previdno napne lok in sedaj čaka, da sproži.

»Daj,« ji prišepnem, a dobro znanega švista, ki bi kot vedno zadel v polno, ni od nikoder. Gotovo že preštejem do deset, a ima lok še vedno napet, nato pa ga na mojo veliko osuplost povesi. Ne morem verjeti, zato jo dregnem v ramo, a ona samo skomigne z rameni in zmaja z glavo.

Pod pritiskom snamem svoj lok, na tetivo položim strelico in potegnem. Bolečina v rami je peklenska, a je strah pred smrtjo še večji. Izdihnem zrak, pomerim in izstrelim. Puščica odleti proti tarči, nato pa najbrž zadane v eno izmed bližnjih dreves, saj se zasliši zvok, ko se zarije vanj.

Sranje! Hitro posežem po novi puščici, saj so sence sicer vznemirjene, niso pa se še razkropile, a mi Lokostrelka prepreči namero. Jezno jo pogledam in siknem skozi zobe: »Ali se ti je zmešalo? Če ne dobiva njegovih rogov, bova umrla v strašnih mukah. Spusti me!«

Glasen »Ne!« se kot britev zareže v nočno tišino in tedaj se zasliši zvok kopit ter šelestenje listov. Iztrgam se iz Lokostrelkinega prejema in planem na tla, nato pa začnem teči proti skalovju, kjer sva se pred dvema dnevoma poskušala povzpeti. To je bil najin zadnji dan in zadnja priložnost, da ne umreva v mukah, zato je vsekakor nisem želel izpustiti.

Zlatorog je precej hitrejši, zato vidim svetlikanje že visoko, ko sem sam šele ob vznožju. Lok si zavihtim nazaj na hrbet in začnem po vseh štirih plezati navkreber. Ne traja dolgo, ko mi začne primanjkovati sape in me zbadati v rebrih. Roke in noge imam opraskane zaradi številnih zdrsov, a še vedno nadaljujem naprej, saj se mi zdi, da se senca s svetlečim delom ne premika, temveč stoji na mestu.

Še sto korakov in sedaj sem že tako blizu, da se obris že jasno vidi in takrat se zaustavim. Med lovljenjem sape pretehtavam svoje možnosti. Sedaj sem že na primerni razdalji, da bi lahko sprožil strel in bi ga morda celo zadel, če bi seveda znal streljati. Obrnem se in razočarano opazim, da mi Lokostrelka, ki bi ga z lahkoto zadela, ni sledila. Druga možnost? Da se poskusim bolj približati in povečati moje možnosti za strel. Ampak zakaj se ne premakne? Spomnim se Hermanovih besed, ki me je posvaril pred bližino bitja, a enostavno moram priti bliže, drugače ne bom imel niti najmanjših možnosti.

Obotavljaje se začnem premikati bliže, dokler ne razdalje zmanjšam na približno polovico, Zlatorog pa medtem stoji kot kip in se ne premakne niti za milimeter. Sedaj ali nikoli, si rečem in previdno sežem po loku, nanj položim strelico, napnem ter sprožim. Puščica zažvižga po zraku in zadane enega izmed kamnov nekaj korakov pod tarčo, da se od njega dvigne prah.

Ob zvoku udarca prej negibno bitje naenkrat oživi in temne oči ji zažarijo v modrikasti barvi. Zaradi panike mi v glavi začne odzvanjati in s tresočo roko primem puščico iz tula ter začnem dvigovati lok. Tedaj se bitje nenadoma razblini v zrak in se v delčku sekunde pojavi kakšna dva koraka od mene, z glavo spuščeno v napad. Ne utegnem opraviti niti četrtine izdiha, ko v moj nezaščiten prsni koš prileti takšna sila, da se rebra dobesedno raztreščijo, ter prebodejo že zmečkane notranje organe.

Zadnje kar občutim je neznosna bolečina, potem pa se možgani odklopijo.

Neznana sila me vleče navzgor proti temačnemu nebu, posejanemu z zvezdami. Moji čuti so omejeni samo na vid, preostali pa so mrtvi, zato ne občutim molekul zraka, ki bi udarjale obme, niti slišim piša zraka, ki bi ga to moralo povzročati. Ne vem kako je to mogoče, ampak nekako vem, da se moja hitrost povečuje s konstantnim pospeškom, zavedam pa se tudi, da nanjo nimam popolnoma nobenega vpliva. Na nek način sem vesel, da je tako, saj mi nek notranji glas pravi, da ne rabim skrbeti, saj bo vse v redu.

Medtem ko drvim proti zgornjim plastem atmosfere, čez zvezdnato nebo švigne senca, nato pa spet izgine. Še nekaj trenutkov in senca se spet pojavi, takrat pa v njej prepoznam obris ptice. Z neverjetno eleganco se bitje spusti name in me začne kljuvati ter napadati s kremplji, zaradi česar se kljub odsotnosti bolečine začnem počutiti nelagodno. Prejšnja brezskrbnost izgine in začnem postajati živčen, moja hitrost pa se začne občutno zmanjševati, dokler se ne preobrne in začnem padati proti tlom, ptič pa izgine, tako kot se je pojavil.

Nenavadno, ampak počasi dobivam občutek, kot da imam sposobnost vplivati na moje premikanje. Z močjo volje se najprej obrnem naokrog, da gledam navzdol, nato pa ugotovim, da zmorem tudi spreminjati hitrost mojega potovanja. Globoko spodaj pod mano se nahaja skalovje, na katerem kljub temi opazim tri majhne pikice, zato pospešim, da bi si jih bolje ogledal. Z bližanjem prizoru razberem, da je ena izmed pikic Zlatorog, ki stoji kot kip, druga pa je manjša oseba z lokom in tulom na boku, ki kleči in se sklanja nad na tleh ležeče večje telo, tako da mu zakriva zgornji del.

Ko se približam na nekaj mojih višin, ugotovim, da je oseba, ki se sklanja, Lokostrelka, na tleh ležeče telo pa pripada, oziroma je vsaj nekoč pripadalo, meni. Lokostrelkine roke imajo nenavadno barvo, ki se nahaja tudi na mojem telesu in takrat me prešine, da je to najbrž kri. Kri! Sem mar mrtev?

V tistem trenutku se Zlatorog skloni in premakne glavo na tak način, kot da bi nekaj utrgal s tal, in se premakne proti Lokostrelki. Popade me neznanski strah pred tem, da bi bila tudi Lokostrelka deležna moje usode, a ne morem kričati, zato lahko zgolj nemočno opazujem, kako bitje stopa proti moji spremljevalki, takrat pa opazim, da nekaj nosi v gobcu. Lokostrelka se zravna proti njemu in mu odvzame predmet, in v tistem kratkem trenutku opazim moje, v prazno strmeče oči, ki jih Lokostrelka v naslednjem hipu spet prekrije s svojim trupom. Videti je, kot da mi tisto polaga na področje glave, Zlatorog pa medtem izgine.

Le nekaj trenutkov sem še svoboden, nato pa me enaka sila, kot me je poganjala v brezkončnost vesolja, spet prime in me potegne navzdol, kjer se začnejo vklapljati preostali čuti, vid pa začne pojemati.

»Dihaš! Dihaš! Drži se!« zaslišim Lokostrelkin glas in takrat začnem počasi odpirati oči. Počutim se, kot bi padel v stiskalnico, v kateri mi je polomilo vse kosti, zatem pa bi jih kirurgi brez anestezije spet sestavljali v celoto. Ob vdihu zahropem, se z muko dvignem in končno uzrem Lokostrelkin obraz. Na njem se vidijo sledovi že posušenih solz, usta pa ima ukrivljena v nasmeh.

»Uspelo ti je!« me objame in takrat me prevzame tako močna toplina in toliko čustev, da se še sam zjokam.

Ko se končno sestavim, mi Lokostrelka med brisanjem solz začne pripovedovati: »No, to je pa bilo neverjetno. Najprej bi se ti rada opravičila, da nisem streljala, ko je bilo to mogoče, a takrat sem na tem bitju začutila nekaj nenavadnega. Vedel je, da bom sprožila, in vedel je tudi, da ga ne loviva po svoji svobodni volji, kar mi je sporočil preko misli, a ti si bil preveč osredotočen na nalogo, da bi te ustavila. Tekel si za njim, jaz pa za tabo, in videla sem, kako te je butnil ter kako si negibno obležal. V obupu sem ga prosila za milost in takrat se je obdrgnil ob steno, da je zakrvavel. Na mestu, kjer je na tla padla njegova kapljica krvi, je zrasla čudovita roža, katero mi je zaukazal naj ti jo dam in oživel si.«

»Hvala, dolgujem ti moje življenje, ampak ...« razočarano zavzdihnem, »... ti tega ne bom ti mogel tega nikoli povrniti. Brez rogov sva izgubljena in to je bila najina zadnja možnost ...«

»Ni čisto vse izgubljeno, poglej tole ...« reče in mi pred oči pomoli dva rogova na las podobna Zlatorogovim.

»Kje si pa dobila tole?« jo začudeno vprašam, ona pa odgovori: »Najin živalski prijatelj in eden izmed čuvajev gora mi jih je prinesel v gobcu. Enostavno bova rekla, da so se nehali svetiti, ko sva ga ubila, in upala na najboljše.«

Poln upanja poberem stvari, nato pa se počasi napotiva navzdol proti pobočju in v gozd. Nisem dvomil, da bodo naju Bajuvarski lovci čakali v bližini, da naju prestrežejo. Vprašanje je bilo le ali nama bodo verjeli?