Senca Temnega Coprnika: 32. Ostrija

Z enim izmed mož skupaj zreva v oznako na drevesu, ki je vžgana v skorjo. Gre za neke vrste dvoglavo ptico in mož ni videti zadovoljen: »To je zelo slabo. Dospeli smo že na mejo z Ostrijo, a temu strašnemu Breznu še vedno ni videti konca. Se ne bi raje obrnili in šli po okrepitve?«

Postavljen sem pred težavno odločitev. Potem, ko smo se dan po napadu končno spravili k sebi, smo na varni razdalji od Brezna potovali proti severu. Drugi most je bil porušen, zato nam ni preostalo drugega, kot pa da poskusimo srečo na severu. Zaradi poškodb, ki smo jih utrpeli med spopadom s pošastnimi temačnimi bitji, smo še vedno imeli težave z dihanjem, nekateri pa so imeli poškodovane prsi, saj so si bitja poskušali spraskati s sebe. Poleg prve žrtve, ki je porušila tudi most, smo izgubili še enega moža, ki se je v obupu vrgel v globine, in tako veliko zmanjšanje števila borcev nam je močno načelo samozavest.

»Ne zdi se mi pametno. Manj kot nas je, večje možnosti imamo za uspeh, ker se laže skrivamo in hitreje potujemo. Priporočam, da se odpravimo v gozd in se skrijemo, nato pa potujemo ponoči. Mesec je že skoraj poln, zato bo naša pot močno olajšana, videti pa je tudi, da ne bo oblačno, zato se bomo lahko ravnali po zvezdah.«

Sogovorec ni videti zadovoljen z odgovorom, a se vseeno ne pritožuje. Previdno se odkrademo v gozd in se usedemo v dobro skrito naravno vdrtino, kjer si odpočijemo in zaužijemo hladni obrok, saj ne upamo kuriti. Zaradi neviht v preteklih dneh je v gozdu dokaj hladno, zato se zavijemo v odeje in čakamo.

Ne traja dolgo, ko se začne temniti in takrat molče poberemo stvari, zabrišemo sledove za sabo in se odpravimo. Hodimo v gosjem redu, za sporazumevanje pa uporabljamo kretnje. Noč je tiha, le tu in tam se oglasi kakšna nočna ptica, nekje v daljavi tulijo volkovi. Svetloba odbita od meseca je ravno prava, da napredujemo hitro, a ker se želimo Brezna izogniti v širokem loku, me skrbi, da nam ne bo uspelo do jutra, še posebej, če se bomo izgubili. A moje skrbi so zaman. Kljub hribčkom in dolinam, ki nam mestoma zakrijejo pogled na našo oporno temačno črto, se slednja vedno znova pojavi na naši desni strani, kar pomeni, da gremo v pravo smer.

Nenadoma se prvi v skupini ustavi in pokaže proti Breznu. Razveselim se, saj je videti, kot da se mogočna razpoka tam končuje, kar pomeni, da nam bo gotovo uspelo. Če smo prodrli že tako globoko v Ostrijo, brez da bi kogarkoli srečali, potem bo pot proti jugu z vsakim korakom varnejša.

Opogumljeni pohitimo naprej med drevesi, da bi rob obhodili v loku, ko nenadoma zaslišimo pok, kot bi nekdo prelomil suho vejo. Kot bi imeli skupne možgane, se vsi naenkrat zaustavimo in s pomočjo kretenj ugotovimo, da zvoka gotovo ni povzročil nihče od nas.

»Žival?« šepnem na uho mojemu predhodniku, a iz njegovega zmajevanja z glavo sklepam, da se mu razlaga ne zdi pravilna. Nekaj trenutkov čakamo in prisluškujemo v temo. Tišina je skoraj oglušujoča, pa tudi če ne bi bila, ne bi imeli druge možnosti, kot pa da nadaljujemo s potjo.

Ne naredimo več kot pa nekaj korakov, ko se spet zasliši šum. Najprej se zdi, kot da bi šelesteli listi, nato pa, kot da bi se nekaj podrsalo ob suho skorjo drevesa. Sedaj so dvomi odveč: nekaj ali nekdo nas zasleduje. S kretnjo nakažem, da naj pospešimo in ubrano začnemo teči. Veje nas udarjajo v obraz in neprestano se spotikamo, a ne želimo zmanjšati tempa – strah pred neznanim je prevelik.

Nenadoma se zasliši skovik sove in dva izmed mož, ki sta tekla pred mano, dobesedno poletita v zrak ter obvisita ujeta v mreži. Sunkovito se zaustavim, da se Lokostrelka, ki teče za mano skoraj zaleti vame. Primem jo za roko in stečeva pravokotno na najino prvotno smer – naravnost proti žrelu Brezna. Da bi se izogibala morebitnim zasedam, neprestano spreminjava smer, a najinega bega je konec, ko se nenadoma spotaknem, čezme pa pade tudi Lokostrelka. Zasliši se švist, nato pa naju potegne v zrak, kjer obtičiva ujeta v mreži.

Najina lastna teža pritiska mrežo ob naju, tako da se ne morem niti malo premakniti, roke pa imam v tako neugodnem položaju, da ne morem doseči meča. Sranje!

Ko se končno nadiham in neham hropeti, potiho zašepetam Lokostrelki: »Ali se morda lahko ti kako obrneš, da bi dosegla moj meč? Jaz se ne morem premakniti niti za ped ...«

Lokostrelka se začne zvijati in reče: »Mislim, da bi ...« ko jo prekine glasen skovik sove. Iz teme se okrog mreže pojavijo sence, nato pa mreža popusti in boleče padeva na tla. Takoj zatem po naju sežejo roke in naju tako močno zvežejo, da moj oklep postane kot nepremična lupina.

»Oho, waz haben wir danne hie?« zahrešči glas iz teme in doda: »Razorožite ju, pokrite jima oči in vrnimo se v tabor.«

Na glavo mi poveznejo nekakšno raševinasto kapuco, nato pa me z vsake strani primeta dva napadalca in me začneta vleči naprej. Vsake toliko se ustavimo in se zavrtimo malo v eno, malo v drugo smer, tako da se mi niti približno ne sanja, kam sploh gremo. Zdi se mi, da hodimo celo večnost, ko mi skozi razpoke v materialu začne predirati rahla svetloba, zasliši se govorjenje množice ljudi, v nos udarijo vonjave po hrani – pečenem mesu. Še nekaj korakov in nekdo me prime za glavo in jo nasilno potisne navzdol, nato pa mi odvzamejo kapuco in prisilijo, da se usedem poleg drugih tovarišev ob nekaj grobega – najbrž podrto deblo – na katerega me tudi privežejo. Sedaj naši ječarji izginejo in zagrnejo odprtino, skozi katero smo prišli.

Prostor zagrne tema in nekaj trenutkov potrebujem, da se privadim nanjo, nato pa se ogledam po tovariših in potiho rečem: »Smo vsi tukaj? Je z vami vse v redu?«

»Smo,« mi odgovori eden izmed ujetnikov, »ampak sem skoraj gotov, da se iz tega ne bomo nikoli izvlekli. Skoraj prepričan sem, da nas imajo za vohune, kar pomeni, da se nam slabo piše.«

»Pssst, nekdo prihaja,« šepne nekdo drug in utihnemo. Prostor se nenadoma osvetli in skoznje stopi visok možakar, ki z baklo vnese takšno svetlost, da nas zaslepi. Glasno reče: »Kdo je vaš vodja? Naš Firer bi se rad pogovoril z njim!«

Ne obotavljam se izpostaviti, čeprav mi cmok v grlu komaj dovoli, da kaj rečem. Možakar me odveže in nič kaj nežno pograbi za roko ter povleče iz prostora. Ko vstopim na plano, se mi odpre pogled na številne šotore, ki so postavljeni okrog večjega središčnega območja, v katerem se nahaja nekaj ognjev, na katerih se vrtijo na kol nabodene živali. Ob ognjiščih sedijo v kože oblečeni moški in ženske in ni videti, kot da bi jim bilo sploh mar za to, da njihov pajdaš skozi taborišče potiska ujetnika.

Z mojim ječarjem se podava proti drugi strani taborišča, kjer vstopiva v zastražen šotor označen z rdečimi praporji, na katerih plapola črni dvoglavi orel. Notranjost je precej preprosta in je videti kot da je namenjena zgolj začasnemu in ne trajnemu bivanju. Na manjši leseni mizi na levi strani so kupice in nekaj hrane, na desni je postelja z večjo skrinjo, pred mano pa se nahaja nekakšen lesen prestol, okrašen s smrtnimi glavami, na katerem sedi jezno gledajoč mož. Oblečen je v dolg plašč z umetelno izvezenimi vzorci, na glavi ima krono, s prsti pa nestrpno bobna po prestolu.

Moj spremljevalec me privede pred prestol, nato pa brcne v ozadje noge, da padem na kolena in zarenči: »Poklekni pred Firerjem pes! In ne drzni si ga gledati v oči, če ti tega ne izrecno ne dovoli, drugače ti prerežem vrat.«

Nimam druge izbire, kot pa da ga ubogam, ko potrpežljivo čakam na nadaljevanje. »So, so ... Nisem si mislil, da bodo Korotanci v času miru nad nas poslali celo četo vohunov. Imaš kaj za povedati v svoj zagovor, vohun?«

»Firer ... « mu začnem odgovarjati, a mi moj spremljevalec takoj primaže zaušnico. »Vaša visokost! Vaša visokost, Firer ... nismo vohuni. Knez nas je poslal na vzhod, da bi preučili stanje v Panoniji, saj naj bi se Koranti zbirali z namenom, da nas napadejo. To je vsa resnica.«

»Swinenhunt!« me preseneti brca v rebra, da zaječim in padem po tleh, nato pa besedo prevzame Firer: »Kako si drzneš lagati? Ali misliš, da smo bedaki? S Knezom in Modrecem imamo dogovor, po katerem je prehod meje dovoljen samo v primeru trgovanja! In to kar si sedaj povedal, vsekakor ni trgovanje.«

»Ampak ... nismo hoteli ... iti čez vaše ozemlje. Nismo mogli čez Brezno ... ker se je porušil most ... zato smo šli na sever ... da bi Brezno zaobšli,« mu odgovorim in spet sem deležen brce, da se zvijem v bolečinah.

»Most? Sever? Saj imate varovano cesto čez Puščavo! Lažnivec! Moral bi te vreči psom, da bi te raztrgali, ampak ... moji možje so opazili, da si nosil Kristal. Si Čarovnik?«

Zvijaje na tleh mu prikimam in nato nadaljuje: »Hmmm ... ser gut. Mogoče bi to lahko počakalo ali pa se celo opustilo, če bi zame bil pripravljen napraviti eno majhno uslugico. Kaj praviš?«

Nimam druge izbire, kot pa da sprejmem njegovo ponudbo in zadovoljno se zareži: »Odlično! Izbereš si lahko še enega pomagača, več podrobnosti pa boš izvedel jutri.«

Le kaj bom moral storiti?