Senca Temnega Coprnika: 11. Prekletstvo Ščita

Še preden moj spremljevalec začne govoriti, od nekod privleče pipo in jo natlači z vsebino majhnega mošnjiča, ki ga ima privezanega okrog pasu. Ni videti, da bi imel kakršnokoli orodje za prižiganje, a se kljub temu že kmalu zatem iz nje začne viti dim. Pipo si ponese k ustom, potegne, počaka nekaj časa, zatem pa globoko izdihne. Pogleda me in opravičujoče reče: »Že vnaprej se ti opravičujem, da ti ne ponudim dima iz moje pipe, ampak vedi, da je to zgolj zato, da ne bi snov v njej vplivala na tvoje zdravljenje. Liliji je zelo stroga glede svojih zdravilnih metod in se ji ni dobro zameriti.«

Ob tem se zasmeji, sam pa odmahnem z roko, češ, je že v redu, zato začne s pripovedjo: »No, kakorkoli že. Začnimo pri začetku. Nahajaš se v mogočnemu mestu Vaes, prestolnici naše kneževine Korotanije, ki se razprostira med gorovjema Koban in Pohor. Severno od Kobana se nahaja vojvodina Ostrija, južno od Pohora je Karnija, vzhodno od nas je Panonija, vse naštete pokrajine pa obdaja neprehodna čarobna meja, ki jo imenujemo Ščit. V zadnjih letih smo najboljši umi Korotanije uspeli ugotoviti, da Ščit ne zgolj omejuje, temveč počasi uničuje vse, kar je v njem. In uničenja toliko nedolžnih ljudi ne smemo dopustiti. Se strinjaš?«

S kimanjem mu potrdim, nato pa nadaljuje: »Na nek način smo zaradi Ščita vsi ujetniki, zato bi človek morda mislil, da se bomo med sabo povezali, da bi našli rešitev za pobeg iz te smrtonosne ječe, a se bojim, da se to ne bo nikoli zgodilo. Z živimi mrtveci oziroma Koranti, kot jim pravijo, ki poseljujejo Panonijo, se da pogovarjati zgolj z orožjem; raznovrstna plemena iz Karnije neprestano plenijo naše naselbine na Pohoru, pa tudi med sabo so v nenehnih sporih, zato se je nemogoče karkoli dogovoriti; Bajuvari oziroma Ostri bi lahko bili obetavni zaveznik, a se je stanje pod novim vojvodo, Firerjem, občutno poslabšalo, zato je že premirje z njimi na trhlih nogah, o kakršnemkoli zavezništvu pa lahko le sanjamo. Kot vidiš, nimamo druge možnosti, kot pa da se z neznanimi čarovnijami, ki napajajo Ščit, spopademo sami. To ... pa vsekakor ne bo enostavno.«

Ob izrečenem se mu čelo pomrači, a že kmalu po potegu dima, spet nadaljuje: »Svet, v katerem živimo, je bil nekoč precej gostoljubnejši in manj nevaren. Zgodovina bivanja mojega ljudstva v teh krajih se začne pred okrog štiristo leti, ko so se po razpadu mogočnega Zahodnega cesarstva vanje naselili moji davni predniki. Takrat sta dve izmed plemen na tem ozemlju ustanovili kneževini, imenovani Korotanija in Karnija. O slednji ni znanega dosti, saj je bila kasneje uničena, prva pa je postala mogočna samostojna država, ki v omejeni obliki obstaja še danes. Njeno glavno mesto se je imenovalo Karangrad, bilo pa je ustanovljeno nedaleč od nekdanjega glavnega mesta kraljevine Norik.«

Videti je, da je ponosen na mogočnost svojih prednikov, saj mu oči kar sijejo, ko govori o njih: »Vzpon Korotanije se je začel nekaj let po njeni ustanovitvi, ko je nek kmet med izkopavanjem vodnjaka v bližini mesta Petav v sedanji Panoniji našel zaklad, v katerem je bila tudi peterica posebnih draguljev, ki so jih kasneje poimenovali Kristali moči. Učenjaki so jih brez uspeha preučevali več desetletij, nato pa je enemu izmed njih imenovanem Plamen, uspel prvi prehod v Čarovnijo. Sledili so še drugi, eni bolj, drugi manj uspešno, a moč, ki so jo kristali podelili je bila vredna vsakega izgubljenega življenja.«

Ob tem se mu obraz prešine tako krvoločni izraz, da me kar strese, on pa govori naprej: »S pomočjo Čarovnije je tako Korotanija postala tako mogočna kneževina, da se je z lahkoto obranila pred vsemi sovražniki in dolgo uspela ohraniti svojo neodvisnost. Čarovniki so postali ključna prednost na bojnem polju in sovražniki so se jih bali, saj niso razumeli, kako je mogoče nadzirati vodo, zrak, zemljo in ogenj. Po nesreči, v kateri se je eden izmed kristalov razbil, so poskušali izrabiti koščke, zato so jih vdelali v orožje in oklepe elitnih vojščakov – Kosezov. Vgrajeni delčki so povečali njihove sposobnosti in Karantanska vojska je postala skoraj nepremagljiva.«

Spet se namršči: »Potem se je pa sto let kasneje vse spremenilo ... Do takrat smo mislili, da smo edino ljudstvo na širnem svetu, ki ima moč Čarovnije, a obstajal je še nekdo …«

Ob tem postane občutno slabše volje in njegovega razpoloženja ne popravita niti dva krepka potega iz pipe: »To je bil der Dinstere Zouperer, kot so ga poimenovali Bajuvari zaradi njegovega črnega pregrinjala, s katerim je bil skoraj vedno prekrit, ali po naše Temni Coprnik. Njemu je uspelo združiti več vzhodnih nomadskih ljudstev in začeti neustavljiv osvajalski pohod na zahod. Med bojem so uporabljali do sedaj še nevidene borilne tehnike in orožja, vse skupaj pa je bilo podkrepljeno s Čarovnijo. Ko je južna enota sovražnika dospela blizu meja Karnije, so Korotanci nemudoma poslali na pomoč del lastne vojske, da bi podprli zaveznike, a sta bili združeni vojski brez pomoči Čarovnije poraženi in Karnija izgubljena. Preostanek sil se je nemudoma umaknil čez reko Travum, kjer so postavili obrambno črto ter prebežnikom iz Pohora in Karnije pomagali pri prečkanju reke. Knez Borovt je v sili razmer nemudoma sprejel vse hlapčevske pogoje, ki so mu jih postavili takrat mogočni Bajuvari, da bi se rešil pred sovragom. Prepričan sem, da bi zmogli sovražnika odbiti tudi brez teh pijavk, a takrat so pač mislili drugače ...«

Med zmajevanjem z glavo nadaljuje: »Združena Korotanska in Bajuvarska vojska sta vzhodno enoto sovražnika pričakali na ravnini izven večje utrdbe Marprok, saj je bila slednja strateško pomembna, poleg tega pa si je v njej zatočišče našlo veliko ubežnikov iz Panonije. Ker je zbiranje enot trajalo toliko časa, so lahko izkopali le omejeno količino jarkov, preden so se v daljavi pojavili sovražniki. Slednjih je bilo toliko, da so zapolnili celotno ravnino od reke Travum pa do severnih hribov, ob njih korakanju in topotanju konjskih kopit pa so trepetala tla. Ker je bilo že skoraj večer, se sovražniki niso odločili za napad, ampak so se utaborili, in ponoči menda zanetili toliko ognjev, da se je zdelo, kot da po dolini teče ognjena reka.«

Iz pipe potegne tako močno, da mu obraz zažari: »Takoj, ko se je začelo daniti, je v taborišču mogočne vojske nastal vrvež in na več mestih so se iz množice izluščile konjske vprege s katapulti in vozovi s strelivom. Že kaj kmalu so na zavezniško vojsko začeli švigati izstrelki, ki pa niso bili skale, ampak leseni sodi s črno lepljivo in smrdljivo tekočino, ki se je ob stiku z ognjem hipoma vžgala. Poveljniki so nemudoma ukazali umik in zapustili branike, a za številne nesrečnike, ki so se ujeli v ognjeno past, je ukaz prišel prepozno.«

»Takoj, ko so sovragi opazili, da so zavezniki zapustili obrambne položaje, so zaustavili obstreljevanje in začeli prodirati z glavnino svoje vojske, ki je bila spočita in opogumljena od zmag v prejšnjih bitkah. Utrdba je bila že preveč natrpana, zato se zavezniki niso mogli zateči v njeno varstvo, zaradi malomarnosti njenega upravitelja pa so bile zaloge majhne, katapulti pa slabo vzdrževani in praktično neuporabni. Zategadelj jim ni preostalo drugega, kot pa da se spopadejo kar tam in upajo na zmago. Začetek spopada je bil silovit, a so Korotansko-Bajuvarske sile zdržale naval in ga celo potisnile nazaj. V primerjavi s sovražniki so imeli precej boljšo opremo, zato številčnost nasprotnikov ni prišla do izraza, konjenica pa je uspešno ščitila boke pešakov.«

»Ko je že izgledalo, da sovražniku zaradi močnega odpora upada pogum, in so prednje vrste začele popuščati, pa je na bojišče vstopil ... Coprnik.«

Modrecu se ob tem vidno zatrese roka, kot da bi v tistem trenutku podoživel, vse kar se je takrat zgodilo, čeprav takrat še sploh ni obstajal: »S peterico pomagačev je začel glasno zaklinjanje v neznanem jeziku, in uspel priklicati nezaslišano odurno bitje, ki je bilo gotovo petdeset mož visoko in najbrž polovico tega široko. Pošast je začela goltati ljudi vsepovprek, a jo je Coprnik s pomočjo moči narave uspel ukrotiti, ter usmeriti proti zaveznikom. Ko se je to bitje začelo premikati proti Marproku, se je večina Korotansko-Bajuvarske vojske že pospešeno umikala. Čarovnikom ni preostalo drugega, kot da izvedejo še ne dodobra preizkušen zaščitni urok, saj je Korotaniji in najbrž tudi Bajuvariji v nasprotnem primeru grozila gotova poguba. V obredu so sodelovali vsi in ustvarili posebno energijsko poloblo, ki naj bi zaustavila sovražne enote, zaveznike pa prepustila, v pridobljenem času pa bi ustvarili načrt za uničenje nezemeljskega bitja. Vsaj tako so mislili ...«

Z roko tako močno stisne že ugaslo pipo, da mu pobeli členke in nato nadaljuje: »Žal pa je urok vseboval številne napake, ki jih ni opazil nihče – niti Temni Coprnik, ki je s pomočjo peterice takoj začel ustvarjati protiurok. Takoj, ko je Ščit prišel v bližino sovražnikov, so ti sprožili Čarovnijo, da bi ga uničili, bitje pa je na grozo vseh zaveznikov popolnoma neovirano vstopilo skozi žarečo oblo. Ko sta se srečali moči urokov, je bilo prepozno, da bi kdo karkoli zaustavil, saj je bil udar tako močan, da so se zatresli temelji Zemlje, in po celem polju je nastala skoraj petdeset korakov široka razpoka, v katero se je začela vlivati reka Travum. V nekaj trenutkih se je iz odprtine dvignil oblak pare, iz globočin Zemlje so zaslišali siloviti poki in razpoka se je začela širiti v smeri sever-jug.«

»Sprti strani sta v prepričanju, da izgubljata, ojačali moč urokov in v to mešanico vseh energij je svoje dodala še narava, ki je v območje sprožila tisočero strel. Nastal je tako silovit pok, da je dobesedno pometel z vsemi prisotnimi na polju. Večji del že prej načetih sten Marproka je zravnalo z zemljo in pod ruševinami pokopalo ogromno ljudi. Od Coprnika ni ostalo več kot pa njegov oklep, njegova nekdaj mogočna vojska pa se je razbežala. Pošast je razcefralo na kose in jih raztrosilo po celotni ravnici, in verjel ali ne, ti deli niso umrli, temveč so živeli naprej. Zavezniki so jih veliko uničili, marsikaterega pa ne, in eden izmed teh je najbrž tudi pošast, ki se te je lotila v jami.«

Prisiljeno se nasmehne, nato pa nadaljuje: »Kar se pa tiče Ščita, pa žalost vseh prebivalcev tega sveta iz neznanega razloga ni nikoli izginil, še huje – po začetni širitvi se je začel spet počasi krčiti, in ker je bil neprehoden, je ljudi prisilil v množično selitev in tvorile so se nove pokrajine. Zaradi pritiska Bajuvarov smo bili tako mi prisiljeni, da zapustimo našo prestolnico Karangrad in jo premaknemo v Vaes, a smo se hkrati spet uspeli osamosvojiti. Krčenje Ščita se je sicer pred nekaj desetletji ustavilo in se od takrat ni nadaljevalo, a marsikateri um v tej kneževini skrbi, da je to zgolj začasno in je zgolj vprašanje časa, kdaj bo nas požrl ...«

Znova se razvedri in reče: »Upam, da te ta pripoved ni dolgočasila, ampak zdi se mi pomembno, da se spoznaš s trenutnim stanjem. Gotovo se sprašuješ, kako sodiš ti v to zgodbo. Brez skrbi, to ti pojasnim takoj, ko znova napolnim svojo pipo.«

Vljudno se nasmehnem in mu pokimam, nato pa potrpežljivo čakam na navodila.