The Witcher 3: Wild Hunt GOTY

S serijo iger o Geraltu iz Rivije (slednjega je ustvaril moj soimenjak Andrzej Sapkowski) se je poljski razvijalec CD Projekt RED prebil med najbolj cenjene razvijalce iger zadnjih let. Odličen The Witcher 2: Assassins of Kings je doživel izjemen uspeh, zato je bilo jasno, da se bo zadnji del v seriji prodajal kot vroče žemljice. In res se je: za The Witcher 3: Wild Hunt so zbrali več prednaročil kot pa je bilo prodanih kopij dvojke v pol leta po izidu, igra pa je dosegla nesluteno hvalo. Nekaj več kot leto po izidu osnovne igre je bil izdan paket Game of the Year, ki je vseboval še obsežni razširitvi Hearts of Stone in Blood and Wine. Slednjega sem kupil tudi sam v obliki digitalne različice, saj so bile ravno takrat zaloge fizičnih paketov popolnoma razprodane. Ali je igra res dobra? Preberite v opisu.

Zgodba in igranje

Zgodba se prične približno eno leto po koncu predhodnika. Imperialni Nilfgaard je s svojo mogočno vojsko napadel sprta Severna kraljestva in prodrl vse do reke Pontar, kjer so se mu združene vojske Severnih kraljestev končno uspešno zoperstavile. Srditi spopadi so se končali v začasnem premirju za sabo pa pustili opustošeno pokrajino Velen, v kateri boste najbrž preživeli večino igralnega časa. Sama igra pa se prične vzhodno od Vizime, v pokrajini imenovani White Orchard, ki je pod okupacijo Nilfgaarda. Geralt in njegov mentor Vesemir odkrijeta, da se je v pokrajini nedolgo tega zadrževala Geraltova prava ljubezen Yennefer. Ravno, ko ji želita slediti v Vizimo, se Yennefer nenadoma pojavi in želi, da jo spremljata k cesarju Emhyru var Emreisu, vladarju Nilfgaard-a. Cesar od Geralta želi, da naj najde njegovo hčer Ciri, ki se skriva, da bi se izognila skrivnostnemu sprevodu nezemeljskih vojščakov imenovanih Wild Hunt. Geralt se z nalogo strinja, saj je bila Ciri nekoč njegova varovanka. A Cirille vsekakor ne bo lahko najti …

Svet v igri The Witcher 3: Wild Hunt je sestavljen iz več območij, med katerimi lahko skoraj prosto potujete. Velen je opustošeno močvirnato območje, ki ga nadzira nekdanji Temerijski poveljnik Phillip Strenger, katerega se je prijel vzdevek Krvavi baron. Globoko v močvirjih vladajo pošasti, vraževerje in trojica okrutnih čarovnic (Jage Babe). Novigrad je svobodno obrečno velemesto v kraljevini Redeniji. Znano je po svojem bogastvu in po številu prebivalcev daleč presega vsa druga mesta. Po mestu patruljirajo lovci na čarovnice, ki želijo na grmadi videti vse prebivalce, ki bi si drznili ukvarjati s čarovnijo. Otočje Skellige se nahaja v Velikem morju na zahodu kraljestva Cintre. Gre za gorato pokrajino, v kateri pogosto sneži (kar je glede na lokacijo izjemno nenavadno!). Vikingom podobni prebivalci so razdeljeni v klane, ki se pokoravajo od klanov izbranemu kralju. So spretni ladjedelci in pogosto napadajo ladje, ki zaplujejo v bližino otokov. Manjša območja so še White Orchard, palača v Vizimi in skrita dolina Kaer Morhen, v kateri živijo Witcherji. Dodatek Blood and Wine v igro vključi še pokrajino Toussaint, bogato z nasadi trt ter domovanje številnih plemenitih vitezov.

Skupna velikost območij je glede na predhodnika skoraj 40 krat večja, kar je kar malo strašljivo, saj se je že v dvojki ogromno tekalo, a pri CDPR so našli rešitev. Končno lahko zajahamo kobilo, ki se imenuje Roach, in katero smo v predhodnikih že videvali v vmesnih sekvencah. Nanjo lahko obesite boljše sedlo, kar omogoča daljše galopiranje; popotne torbe, v katere shranite večjo količino predmetov; plašnice, ki zmanjšujejo njen strah pred sovragi in pa trofejo, ki vam ponuja določene bonuse. Kobilo lahko pustite kjerkoli v svetu in jo nato prikličete z žvižgom. Čeprav gre za zelo dober način transporta in omogoča tudi mogočne napade iz sedla, pa je kljuse precej muhasto in zelo težavno za voditi izven urejenih potk. Na vašo veliko srečo lahko potovanje izvajate tudi preko kažipotov, ki jih odkrijete, ko prvič obiščete neko posebno točko na zelo preglednem zemljevidu, ali pa jih vidite na kupljenih mapah. Kažipoti ne omogočajo potovanja zgolj znotraj območja, ampak tudi med njimi, kar vam bo prihranilo ogromno časa. Dodaten način za premagovanje razdalj predstavljajo čolni, s katerimi lahko premagujete dele mape pokrite z vodo, nihče pa vam ne brani, da ne rek, morij in jezer enostavno preplavate :P.

V tako veliki pokrajini je vsekakor veliko za početi. V večjih krajih so na oglasnih deskah razobešena obvestila, ki začnejo večinoma generične naloge vrste: razišči neko območje, zakolji pošasti in se vrni po nagrado. Po mapi so raztreseni zapuščeni kraji, ki jih morate očistiti, da se vanje spet vrne življenje. Nadaljnje so tukaj tabori banditov in gnezdišča pošasti, ki jih lahko uničite ter tako pridobite denar, predmete in nekaj izkušenjskih točk. Nasploh je skrinj s predmeti absurdno veliko, saj se ne moreš premakniti, da ne bi naletel na izgubljeni ali skriti zaklad, skladišče tihotapcev ali potopljene dobrine. Kar nekaj nalog zahteva, da za raziskovanje uporabite vaše posebne čute, a je po pravici povedano zadeva včasih že na meji bizarnega, saj je Geralt bolj sposoben kot pa najboljši sledilni psi. Igra vas na privzetih nastavitvah pri raziskovanju zelo ujčka in vodi za roko, res pa je, da lahko številna pomagala izklopite v meniju.

Med raziskovanjem boste našli orožje, oklepe, denar, čarobne predmete ter načrte in surovine za izdelavo posebnih predmetov/napojev. Napoje in olja lahko spet varite sami, a je težavnost v igri tako nizka, da nisem do konca popil niti enega, odveč pa je bilo tudi mazanje meča. Predmeti po drugi strani za izdelavo zahtevajo prisotnost orožarjev, ki vam početje seveda mastno zaračunajo. Določene surovine lahko dobite z razgradnjo drugih, ali pa jih iz njih ustvarite, cilj pa je izdelati posebno orožje ali oklep. Čeprav se sliši obetavno, je bila izdelava predmetov zgolj jama brez dna, v katero sem zmetal ogromno denarja, ven pa dobil le rahlo nadpovprečne predmete. Še posebej so me razočarali seti, ki so obljubljali posebne bonuse v določeni stopnji nadgrajenosti, kasneje pa se je izkazalo, da boste za to stopnjo morali izpljuniti pravo bogastvo in je uporabna šele v razširitvah, ko ste že na stopnji 40 in višji. V prazna mesta orožij in oklepov lahko vstavite posebne kamne, ki vam omogočajo določene bonuse – podobno kot v predhodnikih. Novost je kvarjenje mečev in oklepov in s tem povezano zmanjšanje njihove učinkovitosti. Popravilo lahko izvajate sami s pomočjo orodij ali pa plačate kovaču.

Boj je glede na predhodnika doživel kar nekaj sprememb. Napadi z mečem so sedaj razdeljeni na hitre/šibke ter počasne/močne, med katerimi preklapljate z držanjem tipke Shift. Blokiranje je postalo skoraj nemogoče, saj vas večina nasprotnikov pri poskusu omrtvi, je pa res, da lahko namesto njega uporabite hitri odskok. Namesto taktičnega boja iz dvojke se je tako mečevanje prelevilo v mlatenje gumbov in neprestano skakljanje, podobno poneumljeni so tudi boksarski boji. Skoraj kot bi podoživel enico. Še posebej dolgočasni so boji, ko skočite v kožo Ciri, saj skoraj ni mogoče umreti. Poleg mečev lahko za napade uporabljate tudi bombe, znake (Aard, Igni, Yrden, Quen in Axii) in pa samostrel, s katerim lahko iz neba sklatite leteče sovražnike. Adrenalin iz dvojke je dobil novo vlogo in ne služi zgolj spektakularni hipni usmrtitvi, ampak služi kot posebni spremenilnik učinkovitosti Geraltovih udarcev. Napolnjenost se samodejno viša z udarci, pada pa med mirovanjem in ob udarcih nasprotnikov. Adrenalin sam po sebi nima učinka, se pa njegovo delovanje pozna v navezi z aktivnimi sposobnostmi.

Sposobnosti lahko odklepate s pomočjo točk, ki jih pridobite ob pridobitvi določenega števila izkušenjskih točk in/ali odkritju ter prvi aktivaciji mest moči, ki so raztresena po mapi. Sposobnosti so razdeljene v štiri kategorije (boj, alkimija, znaki, splošno), v vsaki izmed njih pa je po dvajset predmetov, ki so dobro opisani. V nekatere lahko investirate tudi več točk in jih tako izboljšate, nekatere lahko odklenete zgolj, če ste v kategorijo vložili določeno število točk. Odklenjene sposobnosti so same po sebi neuporabne, dokler jih ne postavite v prazno mesto, ki je na desni strani kategorij. Mesta se samodejno odklepajo z napredovanjem skozi stopnje, na voljo pa jih je le omejeno število. Sposobnosti lahko še dodatno popoprate z mutageni, ki jih postavite na posebno mesto, pri tem pa sta pomembna tako barva kot velikost mutagena. Blood and Wine sposobnosti še razširi, saj uvede posebno kategorijo mutacij, ki odklenejo dodatna mesta.

Raznolikost nasprotnikov je spet vse časti vredna. Poleg manjšega kanonfutra, ki vas napada z generičnimi krepeli, zobmi ali kremplji, so tu trdovratnejši in premetenejši nasprotniki. Slednji vam podkurijo s strupi, omrtvičenji, zaslepitvijo in podobnim ter vas zmasakrirajo, če je vaša stopnja precej nižja od njihove. Za lažjo ugonobitev boste morali prelistati knjigo, ki opisuje pošasti in izkoristiti njihove šibkosti. Kar nekaj je šefovskih bitk, kjer morate pobiti še posebej zaguljenega sovraga, je pa res, da lahko njihove vzorce vidite že po nekaj napadih. Med igranjem lahko kadarkoli prilagodite težavnost igre, sam sem jo moral zaradi previsoke stopnje povišati na Death March, pa še takrat sem redko umiral. Rešitev bi morda bila nastavitev v meniju, ki samodejno poviša zaguljenost vseh nasprotnikov glede na vašo stopnjo, a sem jo opazil šele, ko sem z igro končal. Škoda.

Dobršen del igre predstavljajo tudi posebne mini igre. Pri CDPR so se odločili odsekati vse mini igre iz preteklosti (z izjemo boksanja) in jih nadomestiti z novimi. Dirkanje s konji je precej enostavna naloga, ki je bolj odvisna od vaše opreme, kot pa od spretnosti, Gwent pa je posebna igra s kartami, ki je doživela celo samostojno izdajo. Igralci imajo na voljo različne sete kart, ki predstavljajo različne frakcije, vsaka izmed njih pa ima poseben bonus. Ob začetku vam igra samodejno izbere karte iz vašega seta, dve izmed njih pa lahko zamenjate. Nato igralca izmenično postavljata karte na igralno površino na vnaprej določena mesta: bližnji boj, lokostrelci, metalni stroji in vreme. Vrednosti bojnih kart se seštevajo, nanje močno vpliva vreme. Zmaga tisti, ki ima ob koncu runde največ točk, a pozor: ena zmaga ni dovolj, zato morate včasih taktično zadržati enote in tudi izgubiti. Sete kart lahko izboljšujete s kupovanjem novih kart pri trgovcih, nekatere pa lahko dobite tudi v posebnih stranskih nalogah. Početje je časovno izjemno zamudno in vas še bolj oddalji od rdeče niti zgodbe, osebno mi je bil precej bolj všeč poker s kockami v predhodnikih.

Igra vsebuje zelo obsežne in zanimive stranske naloge, ki bi bile skoraj vredne svoje igre, a žal te poleg vseh drugih vsebin odvračajo pozornost od rdeče niti glavne zgodbe, ki z izjemo zadnjega dela ni ravno zapomnljiva. Če povem po pravici sem se precej bolj vživel v stranske naloge (še posebej dobre so razširitve) kot pa v karkoli mi je ponujala glavna zgodba. Zelo pohvalno je, da vaše odločitve štejejo in sooblikujejo svet, v katerem se nahajate, zato vam naj ne bo vseeno, ko se znajdete pred razpotjem. In težkih odločitev je ogromno, pred izborom nekaterih sem se odločal po več sekund, spet druge sem moral sprejeti v hipu, saj me je v to prisilila igra sama.

Grafična podoba in zvok

The Witcher 3: Wild Hunt teče na tretji iteraciji hišnega pogona imenovanega RED Engine, ki so ga razvijalci prilagodili odprtemu svetu. Opravili so odlično delo, saj je nalaganje sveta kljub ogromni velikosti mape skoraj neopazno. Ne le, da lahko lezete skoraj kjerkoli (Geralt lahko končno skače! :), vstopate lahko tudi v zgradbe, raziskujete ruševine in jame. Poleg samega obravnavanja sveta, so bili spremembe deležni tudi drugi deli igre. Animacije (predvsem obrazne) so precej bolj življenjske, na obrazih se noro dobro zrcalijo čustva, kar me je pogosto osupnilo. Ni kaj, igra izgleda izjemno tudi na srednjih nastavitvah, in ob tem še vedno teče zelo dobro. Edine težave v zmogljivosti so se pojavljale na mestih, kjer je bilo veliko delcev (vodni pršec med nevihto, ognjeni učinki), ampak drugače se je na primerni ločljivosti zmogljivost gibala zelo blizu 60 sličicam na sekundo. Žal pogon ni brez napak in se zelo slabo odziva na overlaye. Z vklopljenim GOG Galaxy overlayem je bila praktično neigralna. Močno so mi izkušnjo pokvarili posiljeni in popolnoma nerealistični učinki vetra. Motilo me je, da v notranjostih vseh zgradb piha kot za stavo, tudi če ste v kleti brez odprtin, poleg tega pa so me v oči zbodla prisiljena in nerealna premikanja vej med vetrovnim vremenom.

Samo vzdušje v igri je vsled samega grafičnega videza in spremljajoče glasbene podlage naravnost fantastično. Če bi kadarkoli ustvarili časovni stroj za potovanje nazaj v srednji vek, bi se ta najbrž ne veliko razlikoval od podobe, ki jo je bil deležen v tretjem Witcherju. Natrpana mesta polna uličnih trgovcev, lopovskih tolp in pivnic, javna sežiganja, nevarni gozdovi polni zverjadi, bordeli, vraževerje, bolezni, in še bi lahko naštevali. Witcher 3 gotovo ne poskuša prikrivati resnice ali je olepševati. Boji so brutalni in polni krvi, ravno tako ne manjka nagote in moralno spornih stvari. Vmesne sekvence so večinoma izrisane kar s pogonom, povzetki pa so prikazani v obliki statičnih slik. Nekaj je tudi preizrisanih sekvenc, najbrž zaradi njihove kompleksnosti.

Hrošči

Zaključek

The Witcher 3: The Wild Hunt je epska igra igranja vlog, ki se lahko pohvali z izjemno grafično podobo in odličnim vzdušjem ter sapojemajočo dolžino (55 ur za osnovno igro + še 20 ur za razširitvi). Stranske naloge so tako obsežne in zanimive, da bi jih lahko skoraj vpletli v glavno igro, ampak hkrati pa vsa ta obilica vsebine okrni glavno zgodbo. Še posebej hvalevredni sta bili razširitvi, ki sta vsekakor vredni nakupa: ne le zaradi novih vsebin, ampak tudi zaradi precej zanimivih mini iger. Ravno razširitvi sta prevesili tehtnico na najvišjo oceno - med igranjem glavne igre sem namreč celo razmišljal o oceni 4, tako me je razočarala. Če kupujete igro, močno priporočam, da jo kupite z vključenimi razširitvami.