Obstaja prepričanje, da na Linuxu ni iger, vsaj tak občutek dobi človek, če prebira razne forume, kjer se srečujejo računalniški zanesenjaki. Resnica je daleč od tega. Na Linuxu lahko poganjate veliko iger, in to toliko, da v življenju ne boste mogli preigrati vseh, če igrate par ur na dan. Poleg neskončne količine Flash iger, na Linuxu teče cel kup samostojnih iger.

Začetki iger na Linuxu so precej nejasni. Ena izmed prvih grafičnih iger, ki so tekle na Linuxu, je bil Sasteroids. Februarja leta 1994 je Brad Pitzel na Usenetu objavil povezavo do različice 1.0, takrat nekje pa je tudi izšlo jedro Linux 1.0.0. Gre za SVGA dvojnik igre Asteroids, kjer ste streljali asteroide in druge vesoljske ladje. Za zagon igre je bilo treba objavljeno izvorno kodo prevesti. Gonilnikov, ki bi jih ponujali proizvajalci, praktično ni bilo.

Danes je situacija povsem drugačna. Večina iger je že prevedena za določeno arhitekturo. Odvisnosti se pogosto namestijo same (če nameščate iz skladišča) ali pa so priložene v paketu s prevedeno igro. Gonilniki so večinoma vgrajeni že v jedro, pogosto pa proizvajalci na svoji strani objavijo lastniške gonilnike, ki izkoristijo napravo v celoti in dodajo nove zmožnosti.

Tako je igranje iger na Linuxu lažje kot kadarkoli, ampak kljub temu daleč od igranja iger na Windows sistemih in svetlobna leta od igranja iger na konzolah. Preden pa začnem pisati o težavah, pa bom naštel nekaj načinov kako dobiti in poganjati igre na Linuxu.

Brezplačne igre

Vsak igralec iger na Linuxu se bo najbrž najprej srečal z brezplačnimi igrami, saj so v kopici distribucij že prisotne v osnovni namestitvi oz. na živem CD-ju. Tako Gnome kot tudi KDE, ki sta najbolj priljubljeni namizni okolji, imata recimo svoj paket iger, ki je močno integriran v okolje. Poleg teh iger, ki so v veliki večini zelo kakovostne, pa najdemo v skladiščih in na spletu pisan kolaž drugih brezplačnih iger za Linux.

Igre v skladiščih

Če si najprej ogledamo skladišča priljubljene distribucije Ubuntu, različice 12.04, najdemo v njih okrog 600 brezplačnih iger. Okrog 250 iger sem sam že preizkusil in ocenil. Od tega jih je okrog ene tretjine ocenjeno z oceno odlično, druga tretjina se enakomerno porazdeli med ocene 4, 3 in 2, v tretjo tretjino pa spadajo igre, ki jih nisem ocenil, ker niso moj tip igre ali pa so tako slabe, da si ne zaslužijo niti ocene 2. Če to posplošimo na celotno število iger v skladiščih, je v njih vsaj 200 zelo kakovostnih iger ob katerih boste lahko preživeli ure in ure in to povsem brezplačno.

Prenos s spletne strani avtorja, PlayDeb

Za zelo priljubljene brezplačne igre, bodo avtorji objavljali številne popravke in ker nekatere distribucije posodobijo pakete šele ob izdaji nove različice (recimo Debian Stable se posodobi na približno dve leti), bo to pomenilo, da boste morali ob igri s pomanjkljivostjo XY vzdržati do izdaje nove različice distribucije. Lahko sicer uporabljate preizkusne izdaje, ampak je to precej nesmiselno, če uporabljate distribucijo za resno delo. Rešitev je v tem, da prenesete posodobljeno različico iz spletne strani avtorjev igre. Vendar tukaj nastopi več težav:

Igro je morda treba prevesti

Namestiti boste morali potrebna orodja in odvisnosti za prevajanje in to lahko marsikateremu neveščemu igralcu povzroči kupe sivih las

Za uspešno delovanje že prevedene igre morate morda namestiti odvisnosti, ki jih v vaši izdaji še ni

Če namestite pakete iz preizkusne različice, tvegate sesutje celotnega sistema, zato svetujem previdnost

Igro lahko namestite pa nikakor ne bo delovala

Ker so distribucije različne in avtorji ne morejo preizkusiti delovanja na vseh (kot to napravijo vzdrževalci distribucij), lahko prevedena igra tudi ne deluje

Ena izmed rešitev za te težave je recimo skladišče PlayDeb. Zadeva je namenjena sicer igričarjem iz Ubuntu distribucij, vendar se bodo paketi najbrž namestili tudi na določenih različicah Debiana in drugih derivatih. Avtorji strani zapakirajo nove različice iger v .deb pakete po močno skrajšani fazi preizkušanja. Ta, čeprav šibek nadzor kakovosti, močno izboljša verjetnost, da bo nova izdaja igre, brezhibno delovala na vašem Ubuntu sistemu.

Plačljive igre

Komercialne igre na fizičnih medijih

Loki Software

Loki Software je bilo leta 1998 ustanovljeno podjetje. Prva igra, ki so jo prenesli na Linux je bila igra založnika Activision: Civilization: Call to Power. Sledile so še številne druge igre, med drugim tudi Descent 3, Heavy Metal: F.A.K.K.², Heretic 2, Quake 3 Arena, Tribes 2 in Unreal Tournament. Podjetje so zaprli leta 2001 zaradi finančnih težav.

Čeprav je podjetje delovalo le okrog 3 leta pa je bil doprinos k igram na Linuxu precejšen. Ustvarili so kar nekaj uporabnih orodij (recimo namestilnik Loki Installer), podpirali so razvoj SDL, začeli z razvojem zvočnih knjižnic OpenAl in skupaj z ID Software ustvarili urejevalnik stopenj GtkRadiant. Njihova orodja in namestilniki se kljub zaprtju podjetja še vedno razvijajo, marsikateri bivši zaposleni pa se še sedaj ukvarjajo s prenosi iger na Linux.

Linux Game Publishing in Tux Games

Podjetje Tux Games je nastalo leta 2000, ko eden izmed beta testerjev za Loki Software, ni uspel najti fizičnih medijev Loki iger pri nobenemu prodajalcu. Med drugim prodajajo igre Loki Software, ID Software in Linux Game Publishing. Poleg fizičnega medija, lahko za majhno doplačilo dobite tudi digitalno različico igre. Njihova spletna stran ni več aktivna, prej je izgledala stara 10+ let :).

Ustanovitelj Tux Games je oktobra 2001, kmalu po bankrotu Loki Sofware, ustanovil založniško podjetje Linux Game Publishing. Najbolj znane predelane igre so vesoljske simulacije X2 in X3, ter Postal²: Share the Pain.

Digitalna distribucija

Desura

Desura je program za digitalno distribucijo iger, modifikacij, popravkov in dodatkov. Razvija jo podjetje avstralsko podjetje DesuraNET, ki upravlja tudi s priljubljenimi stranmi ModDB (zbirka modifikacij) in IndieDB (zbirka indie iger). Javnosti je bila obelodanjena konec leta 2009. Windows različica je bila izdana leto kasneje, leta 2011 pa smo dobili tudi različico za Linux. Na seznamu iger je trenutno [marec 2012] 393 iger za Windows, medtem ko ima področje za Linux 126 iger.

Odjemalec deluje tako na 32-bitnih kot tudi 64-bitnih sistemih in vas opozori, če nameravate pognati 32-bitno igro v okolju brez 32-bitnih knjižnic. Vmesnik je enostaven in pregleden ter močno integriran v že omenjena ModDB in IndieDB.

Mnogi Desuro primerjajo z najbolj priljubljeno storitvijo za razpečevanje digitalne vsebine, Steam. Med storitvama obstajajo številne velike razlike:

• Desura ponuja podporo za Linux
• Desura nima zaščite proti kopiranju (DRM) – kar še ne pomeni, da igre nimajo te zaščite
• izvorna koda je dostopna pod projektom Desurium
• predstavitvene strani iger in modifikacij lahko razvijalci oblikujejo po svojem okusu in dodajajo poljubne vsebine (novice, video vsebine, slike, datoteke)
• uporabniki lahko sami ocenijo igro

Ubuntu Software Centre

Ubuntu Software Centre je program za upravljanje s paketi v skladiščih distribucije Ubuntu. Predstavljen je bil leta 2009 v Ubuntu 9.10 kot nadomestek za kup programov, ki so služili upravljanju s paketi (Synaptic, Update Manager, itd.). Poleg brezplačnih iger, v njem najdemo tudi plačljive igre, ki jih je trenutno nekaj čez 50 [marec 2012].

Prednost USC je očitna, saj so igre tesno integrirane v sistem in jih lahko namestite zgolj s klikom, brez, da bi rabili skrbeti za odvisnosti. Tudi USC omogoča uporabniške ocene iger, nakup pa je vezan na ubuntu račun, ki je uporabljen še v drugih storitvah: recimo UbuntuOne itd., žal pa je USC omejen le na Ubuntu.

HumbleBundle.com

Prvi Humble Indie Bundle se je na spletu pojavil maja leta 2010. Kupci so lahko izbirali med šestimi igrami in zanje plačali koliko so hoteli, tudi 1 dolarski cent. Plačilo so lahko razdelili med razvijalce, dobrodelne organizacije. Ponujene so bile različice za Linux, Windows in MacOS X, ki so na voljo brez zaščite proti kopiranju, kupci pa lahko do njih dostopajo kadarkoli.

Trenutno število paketov znaša 10 [marec 2012], skupni prihodki od prodaje pa so milijonski. Težava teh paketov je, da nimajo centralnega sistema za upravljanje nakupov, zato ima vsak paket, ki ste ga kupili svoj ključ. To se naj bi v prihodnosti spremenilo. Druga težava pa je v tem, da izven promocij, ki trajajo običajno 14 dni, paketov ne morete kupiti.

Tak način prodaje indie iger je ustvaril svojevrstno revolucijo, saj posnemovalci kar dežujejo. Težava je le v tem, da ti praviloma ne zahtevajo, da avtor objavi Linux različico igre, zato priporočam, da se jim izognete.

Nativne Indie igre

Neodvisne ali Indie igre ustvarjajo majhne ekipe razvijalcev, ki nimajo založnika, svoje igre pa distribuirajo (razen redkih izjem) kar v obliki digitalnega prejema. Večinoma gre za igre, ki tečejo na večih platformah. Tako poleg različice za Windows, ponujajo tudi različice za Mac in Linux, nekateri pa tudi za konzole.

Predelave za Linux marsikatera indie ekipa napravi kar sama, pogosto pa plačajo zunanjemu razvijalcu, ki je bolj izkušen, da ustvari predelavo. Eden izmed najbolj znanih programerjev, ki prenaša igre na Linux, je Ryan C. Gordon (icculus), bivši uslužbenec Loki Software. Zahvaliti se mu moramo za cel kup plačljivih iger, ki tečejo na Linuxu. Poleg predelave indie iger pa je prenesel tudi kar nekaj AAA iger.

Skoraj vse igre neodvisnih razvijalcev, ki so bile izdane kot del HumbleBundle imajo na voljo tudi Linux različico, nekateri razvijalci pa so po uspehu promocije celo obelodanili izvorno kodo teh iger. Morda bi naštel nekaj najbolj zanimivih imen:

• 2D Boy: World of Goo
• Frictional Games: serija Penumbra
• Introversion Software: Uplink, Darwinia
• Alec Holowka: Aquaria in Crayon Physics Deluxe
• Number None, Inc.: Braid
• Edmund McMillen: Super Meat Boy, Binding of Isaac
• Wolfire Games: Lugaru, Overgrowth
• Frozenbyte: Trine, Shadowgrounds

Častno mesto med indie razvijalci gotovo pripada ekipi Mojang, ki je ustvarila priljubljeno peskovniško igro: Minecraft. Razvoj je leta 2009 začel Markus Persson, Notch. Od maja 2009, ko je bila igra na voljo kot javna alfa različica so prodali več kot 5,2 milijona kopij igre [marec 2012].

Nativne AAA igre

Razvijalci, ki imajo za sabo založnika s tonami denarja, proizvajajo t.i. AAA igre. Med razvijalci, ki so svoje AAA igre ponudili tudi v Linux različici, so ID Software (Quake, Doom, serija Wolfenstein), Bioware (Neverwinter Nights), Epic Games (serija Unreal Tournament), Croteam (serija Serious Sam) in Unigine corp (OilRush).

K skupnosti je gotovo največ prispeval ID Software. Prvi Doom je bila ena izmed prvih AAA iger, ki so bile na voljo za Linux, poleg tega pa imajo lepo navado, da vsake toliko obelodanijo izvorno kodo njihovih pogonov. S pomočjo te izvorne kode, smo na Linuxu dobili kup kakovostnih streljačin in drugih iger. Kaj bo prinesel nakup podjetja s strani Bethesde Linux skupnosti pa bomo še videli. Situacija pa ne izgleda rožnata, saj je januarja dal odpoved Timothee Besset (ttimo), ki je bil zadolžen za predelave in vzdrževanje Linux iger.

Veljalo bi omeniti še rusko razvijalsko podjetje Unigine corp, ki je zaslovelo s svojim fantastičnim 3D pogonom Unigine, ki teče praktično na vseh platformah in podpira tako DirectX11 na Windows, kot tudi OpenGL 4.0 na Linuxu. Pohvale vredna je njihova akcija v kateri so razvijalcu, ki bi razvil igro, ki teče na Linuxu in njihovem pogonu podarili licenco tako za Windows kot Linux. Odziv je bil velik, zato so akcijo podaljšali in izbrali tri najboljše razvijalce. Med drugim naj omenim še, da je sodeč po Wikipediji v delu okrog 80 iger s tem pogonom, kar pomeni tudi potencialne Linux igre, ki izgledajo fantastično.

Wine

Ob imenu Wine bo verjetno vsakdo pomislil: »O, to je pa tisti emulator, ki omogoča igranje Windows iger na Linuxu«. Resnica je daleč od tega. Wine ni emulator, in tudi njegovo ime kaže na to: »Wine Is Not an Emulator«. V resnici gre za združljivostno plast, ki vsebuje lastne implementacije knjižic DLL (pridobljene z obratnim inženiringom) in program, ki se obnaša kot jedro Windows NT. Korenine programa segajo v leto 1993, ko so razvijalci želeli poganjati Windows 3.1 programe na Linuxu.

Na njihovi spletni strani WineHQ, boste našli podatkovno zbirko programov, ki so bili preizkušeni z Wine. Uporabniki na to stran pošiljajo svoje informacije o delovanju, namestitvah, trike, poročila o hroščih in podobno. Vsi programi imajo navedeno različico igre in Wine, distribucijo na kateri je bila igra testirana, komentarje in oceno delovanja.

V bazi je trenutno [marec 2012] čez 10 tisoč programov, od katerih ima približno tretjina oceno Platinum, kar pomeni da vsaj v eni različici Wine, delujejo popolnoma brezhibno. Iger je v zbirki nekaj čez 5000, tudi tukaj ima tretjina oznako Platinum.

Med Platinum igrami najdemo priljubljene AAA igre kot so (ocena Metacritic)

• Bioshock (96)
• Counter-Strike: Source (88)
• Crysis (91)
• Guild Wars (89)
• Half-Life 2 (96)
• Left 4 Dead 1 in 2 (89 in 89)
• serija Mass Effect (89 in 94)
• Metro 2033 (81)
• Portal 1 in 2 (90 in 95)
• The Elder Scrolls IV: Oblivion in The Elder Scrolls V: Skyrim (94 in 94)
• The Witcher 2: Assassins of Kings (88)

Eden izmed najpogostejših razlogov, da igra ne dela v Wine, je zaščita proti kopiranju. Wine podpira zgolj nekaj različic zaščit, zato je Crack ponavadi kar nujno potreben, da se igra sploh zažene.

Hitrost izvajanja igre v Wine zna biti precej manjša od igranja nativne igre.

Ker je za namestitev in dobro delovanje mnogih iger potrebno kar nekaj šarjenja po nastavitvah pa obstajajo tudi programi, ki prednastavijo Wine s pomočjo nastavitvenih skript, da igre bolje delujejo. Med najbolj znanimi so brezplačni PlayOnLinux in plačljiva Cedega ter Crossover Games.

Igre v oblaku

S pojavom oblačnih storitev, so se pojavile tudi ideje o igranju iger v oblaku. Tako bi uporabnik namestil odjemalec, kupil naročnino za igro in jo takoj pričel igrati brez težav z nameščanjem, razhroščevanjem in podobnim. Za igranje bi tako bil dovolj tudi slabši računalnik, saj bi igra tekla na računalniških sistemih ponudnika storitve.

Razmah igranja iger v oblaku se je pričel s prihodom storitve OnLive, leta 2010, žal OnLive ni uradno podprt na Linuxu. Leta 2011 pa se je zagnala storitev Gaikai, ki za odjemalec uporablja kar Java oz. Flash vstavke in jo lahko tako vključimo v katerokoli spletno stran, uradno pa je podprt tudi Linux. Gaikai je trenutno v testni fazi in je na voljo tudi v Evropi.

Za to storitev morate imeti hitro povezavo do spleta, slabost pa so zakasnitve in morebitni izpadi strežnikov.

Navidezni stroji

Navidezni stroj (Virtual Machine) je neodvisna namestitev operacijskega sistema znotraj gostiteljskega operacijskega sistema. Programi, ki tečejo na operacijskem sistemu znotraj navideznega stroja so omejeni na funkcije in vire, ki jih ponuja virtualizacijski program. Na nekaterih procesorjih lahko tudi vključite strojno podporo.

Nekateri programi za virtualizacijo: Virtualbox, VMWare ponujajo tudi strojno pospeševanje 3D programov. Tako bodo namesto programskega pospeševanja, ki je počasno, uporabljene 3D zmožnosti gostiteljskega operacijskega sistema. Tako lahko v navidezni stroj namestite Windows in poskusite srečo z zagonom 3D iger.

Morda se bo kdo vprašal: zakaj navidezni stroj in ne dual-boot? Nekaj odgovorov se ponuja na dlani:

• pri dual-bootu morate sprostiti enega izmed razdelkov in po namestitvi znova naložiti zagonski nalagalnik
• vsakič, ko bi radi zagnali igro, boste morali sistem znova zagnati to pa pomeni, da morate končati vse programe, ki trenutno tečejo

Zmogljivost je v navideznem stroju resda manjša v določenih primerih, a so prednosti zelo mamljive, res pa je, da morate v vsakem primeru kupiti licenco za Windows.

Emulatorji

S pomočjo programov poimenovani emulatorji ali posnemovalniki poganjate programe iz okolja DOS in konzol (Game Boy, Playstation itd.). Posnemovalnik prenese funkcije enega sistema na drug sistem tako da se sistema ob nekem opravilu obnašata skoraj identično. Ti programi so majhni in zmorejo poganjati zgolj specifične programe. Med najbolj znanimi programi za poganjanje DOS iger je Dosbox s katerim lahko poganjate več sto klasičnih DOS iger.

Dosbox posnema Intelov x86 PC skupaj z zvokom, grafiko, miško, igralno palico, modemom, CD-jem in še drugimi komponentami. Poleg preprostih 2D iger zmore poganjati tudi kompleksne 3D streljačine kot so Duke Nukem 3D, Quake, System Shock in podobno, vendar boste za to potrebovali precej zmogljiv procesor, saj je davek posnemanja precejšen. Tako bodo dvojedrni procesorji prejšnjih generacij po hitrosti enakovredni hitrosti Pentiuma III.

Med DOS igrami obstaja cel kup odličnih, igranja vrednih naslovov, ki po igralnosti pokosijo večino današnjih AAA iger in jih lahko legalno kupite v trgovinah tipa GOG.com.

Težave z igrami na Linuxu

Veliko število distribucij, ni standardov

Distribucij Linuxa je na stotine kar pomeni ogromno načinov pakiranja programov, kupi različnih različic knjižnic, različne privzete knjižnice za zvok (ALSA, OSS, PulseAudio), različna jedra in tako tudi različno kakovostni odprti gonilniki itd. Enostavno ni privzetih standardov, ki bi se jih vse distribucije držale, zato je povsem nemogoče, da bi razvijalec naredil igro, ki bi delala na vsaki distribuciji. To pomeni, da porabijo veliko časa za razhroščevanje in reševanje težav kupcev, ki poganjajo obskurne distribucije ala Hannah Montana Linux.

Majhen (mikroskopski) trg

Za razširjenost Linuxa na namizju se omenja 1%, igričarjev na njem pa je verjetno še manj, kar pomeni da je za večino oderuških založnikov investicija v Linux predelavo popoln nesmisel. Vendar pa založniki pozabljajo, da so Linux uporabniki za igro pripravljeni plačati več kot pa Windows in Mac uporabniki. Linux trg definitivno obstaja. Lep primer so statistike iz HumbleBundle.com, kjer Linux uporabniki v povprečju plačajo veliko več kot pa Windows uporabniki. FrictionalGames (Penumbra, Amnesia) so v intervjuju omenili, da se imajo za svoj obstoj zahvaliti različicam za Mac in Linux, saj jih je založnik Windows različice, opetnajstil

Grafični gonilniki

Grafični gonilniki so izjemnega pomena za pravilno delovanje iger. Žal pa situacija ni niti malo rožnata, ampak kar katastrofalna. Intelove grafične, ki se nahajajo v skoraj dveh tretjinah namiznih računalnikov so šibke in imajo absurdno hroščate in zanič gonilnike. To pomeni, da je igranje iger na Linuxu z Intelovo grafično rešitvijo misija nemogoče.

nVidia, ki ima nekaj manj kot 20% trga proizvaja zelo solidne zaprtokodne gonilnike, ki večinoma delujejo, vendar ne želijo odpreti kode gonilnikov. To pomeni, da se lahko nekoč v prihodnosti odločijo, da bodo zavrgli podporo za starejše modele in ostali boste brez 3D podpore. Odprti gonilnik Noveau (nuvo) ima zelo omejeno 3D podporo, razvijalci so ga ustvarili s pomočjo povratnega inženiringa. Za Linux uporabnike se zdi uporaba nVidiinih grafičnih zelo smiselna.

AMD, oz. bivši Ati, ima nekaj več kot 20% trga in ima na voljo tako zaprte kot tudi odprte gonilnike. Ob izdaji nove serije grafičnih z novo arhitekturo je na uradno izdajo Linux združljivih zaprtih gonilnikov potrebno čakati tudi kak mesec ali dva. Ali igra deluje ali ne je bolj kot ne loterija, je pa res, da se zmogljivost in združljivost neprestano izboljšuje. Tako sčasoma gonilniki dosežejo nivo, ki ga imajo tisti od nVidie. Odprtokodni gonilniki ponavadi sledijo z zamikom in potrebujejo več časa, da dosežejo 3D zmogljivost zaprtih gonilnikov, imajo pa uporabniki zagotovljeno združljivost grafične kartice s prihodnjimi različicami strežnika X in jedra.

Zaključek

Na Linuxu se da poganjati dosti iger, nekateri optimizirani pogoni tečejo podobno hitro na Linuxu in na Windowsih. Za več plačljivih iger pa bi potrebovali boljše gonilnike in standarde.