Commandos: Strike Force

Ko sem pred leti v trgovini kupil zbirko iger Commandos Complete, sem na njej poleg odličnega prvega in drugega dela dobil še dvoje naslovov: strategijo Commandos 3, ki me po prvi uri igranja ni uspela prepričati, zato je nikoli več nisem namestil, in streljačino Commandos: Strike Force. Streljačino? Da, precej presenetljivo je, da so se pri specialistih za strategije, Pyro Studios, odločili, da bodo poskusili prodreti na trg zasičen z Medal of Honorji, Call of Dutyi in Battlefieldi. Slednji so standarde za streljačine iz druge svetovne vojne dvignili na zelo visoko raven, zato je bilo težko verjeti, da bodo Pyro Studios zmogli to raven doseči ali preseči. Ali jim je uspelo, lahko preberete v sledečem v opisu.

Zgodba in igranje

Igra se odvija tekom druge svetovne vojne, leta 1942, na treh prizoriščih: v Franciji, na Norveškem in v Rusiji, ki so grobo povezana s preprosto zgodbo polno klišejev. Naloge v misijah so dokaj raznolike: sabotirati morate opremo, ubiti ključne osebnosti, rešiti ujetnike, uničiti vozila ali pa preprosto preživeti valove nasprotnikov. Poleg glavnih nalog, vam bo igra vsake toliko naložila tudi stranske naloge, ki jih lahko dokončate in tako pridobite dodatne točke ob zaključku misije. Stranske naloge precej popestrijo kampanjo, saj se pogosto pojavijo priložnostno, za njihov zaključek pa imate večinoma omejen čas.

Vaša ekipa specialcev šteje zgolj tri komandose: zeleno baretko, ostrostrelca in vohuna, ki nimajo popolnoma nobene veze z liki poznanimi iz strateško obarvanih predhodnikov. Večinoma v misiji nadzirate le enega, v določenih misijah pa boste imeli na voljo dva, med katerima lahko kadarkoli preklopite. Vsi komandosi obvladajo možnost tihega odstranjevanja nasprotnikov, s pomočjo do štirih paketov prve pomoči pa lahko pozdravijo tako sebe kot tudi tovariše. Vsak izmed njih ima tudi posebnosti, ki zahtevajo drugačen pristop k igranju.

Zelena baretka

Zelena baretka je specialist za puške, šibrenice, brzostrelke in težka orožja. Z masivnim nožem za klanje od blizu in sposobnostjo vihtenja dveh brzostrelk Thompson spominja na Rambota ali pa celo Serious Sama. Ne ustraši se niti tankov, saj jih je sposoben uničiti z dinamitom, minami ali pa Panzerfaustom.

Ostrostrelec

Ostrostrelec je s svojimi ostrostrelskimi puškami smrtonosen od daleč, pa tudi boj od blizu mu ni tuj. S pomočjo metalnih nožev lahko namreč potiho pospravi sovražnike, v skrajni sili pa jih popoka s pomočjo pištole. Ker je sposoben nastavljati mine, ga lahko uporabite tudi za uničevanje tankov.

Vohun

Vohun je ostal mojster preoblek. Če pride nasprotniku za hrbet, ga lahko zadavi z žico in ukrade njegovo obleko. Preoblečen se nato popolnoma zlije z drugimi Nemci, ki imajo nižji čin kot on (označeni z zelenim napisom). Težave mu predstavljajo vojaki z enakim činom (označeni z rumenim napisom), ki postanejo sumničavi, ko ga zagledajo, in vojaki z višjim činom (označeni z rdečim napisom), ki takoj zaženejo vik in krik. Za preusmerjanje pozornosti lahko vržete kovanec, v primeru, da se sovražniku ne morete prikrasti za hrbet, pa ga lahko pospravite s pištolo z dušilcem.

Umetna pamet v igri resno šepa. Vojaki so popolnoma gluhi in se ne zavedajo dogajanja okrog sebe, ki ga ne vidijo. Tako lahko na primer vohun pobije celo sobo nasprotnikov le z uporabo žice in frcanja kovancev. Ne le to, tudi ko vas zaznajo, potrebujejo nekaj časa, da odreagirajo, medtem pa jih lahko že popokate. V branilnih misijah sovražniki brezglavo hitijo v smrt, in le številčnosti se morajo zahvaliti, da vas nadvladajo. Spomin vojakov je na nivoju zlate ribice, saj sčasoma pozabijo, da je na primer ostrostrelec pravkar upihnil enega izmed njihovih tovarišev, in se povrnejo nazaj k običajnim dejavnostim.

Tudi umetna pamet zaveznikov ni kaj prida boljša. Ko jim začne goreti pod petami se skrijejo in zabarikadirajo v stavbe, kjer popolnoma nekoristno ždijo do konca misije. Enako nekoristni so tudi neaktivni komandosi, saj zgolj stojijo in gledajo v zrak, na milost in nemilost prepuščeni strelom sovražnikov. Že res, da tudi v predhodnikih umetna pamet ni bila blesteča, a tam je bila mehanika igranja popolnoma drugačna in je bilo manj moteče.

Grafična podoba in zvok

Commandos: Strike Force uporablja pogon RenderWare, ki je bil uporabljen tudi v treh trodimenzijskih GTA-jih: Liberty City, Vice City in San Andreas. Grafična podoba je za tako staro igro kar dobra, najbolj v oči bode pomanjkanje poligonov na okroglih predmetih, neostre teksture in lesene animacije (z izjemo tistih na orožjih). Slabosti animacij pridejo najbolj do izraza med tihimi uboji in vmesnimi sekvencami, kjer se obrazna mimika sploh ne ujema z izgovorjenim. Tudi eksplozije bi lahko bile bolje izvedene, saj se zdi kot da se vse skupaj sproži šele po nekaj sekundni zakasnitvi. Fizikalni pogon je drugače kar dober. Ob strelih lahko razbiješ šipe in streljaš skozi, trupla in škatle ob eksplozijah letijo naokoli, dobro se obnašata tudi dim oziroma sapa.

Predstavitveni del igre sploh ni slab. Med igranjem se ob dosegu določenih ciljev ali pred naslednjo misijo vklopijo vmesne sekvence izrisane s pogonom. Resda ne upoštevajo aktualnega stanja na bojišču (komandosi na primer čarobno ozdravijo), vseeno pa popestrijo igranje, hkrati pa jih tudi ni toliko, da bi motile sam potek igre. Tudi kar se zvočnega dela tiče igra ne razočara. Nemški govor je odlično izveden, enako pa velja tudi za glasbeno podlago.

Zaključek

Commandos: Strike Force si je upal vstopiti na bojišče, kjer so kraljevali drugi težkokategorniki in ni mu uspelo. Igra vsebuje enostavno premalo vsebine (dolžina je zgolj pet ur!) in preveč butasto umetno pamet, da bi lahko v njej resnično užival. Vtis sicer blago popravi igranje vohuna, a je na veliko žalost preenostavno, da bi prevesilo tehtnico. Videz in glasbena podlaga dodatno izboljšata vtis, a kot celokupni paket je igra vseeno komaj povprečna.

Tipkovne bližnjice

Levi Shift: tek
C: počep
F: interakcija z okoljem
H: paket prve pomoči
Tab: preklopi komandosa
2: izbor drugotnega orožja
Enter: taktična mapa
F5: hitro shrani
F9: hitro naloži

Sistemske zahteve

Minimalne

Operacijski sistem: Windows 2000/XP
Procesor: Pentium 4 1.8 Ghz ali enakovreden Athlon XP
Grafična kartica: z DirectX 9.0c združljiv grafični pospeševalnik z 64 MB pomnilnika (GeForce 4 Ti / Radeon 9000 series)
Pomnilnik RAM: 512 MB
Prostor na disku: 2.85 GB

Priporočene

Operacijski sistem: Windows 2000/XP
Procesor: Pentium 4 2.4 Ghz ali enakovreden Athlon XP
Grafična kartica: z DirectX 9.0c združljiv grafični pospeševalnik z 128 MB pomnilnika (GeForce 6000 Series / Radeon X Series)
Pomnilnik RAM: 512 MB
Prostor na disku: 2.85 GB