Ocena igre Command & Conquer: Tiberian Sun in razširitve Firestorm

Tik pred začetkom novega tisočletja so pri Westwoodu splavili novo realnočasovno strategijo Command & Conquer: Tiberan Sun, ki se zvesto drži zgodbe iz prve igre v seriji: Command & Conquer: Tiberian Dawn. Leto pred dejanskim izidom igre je založnik EA Games kupil Westwood Studios, kar je imelo za posledico množičen prebeg razvijalcev drugam. Požrtni EA je izsilil predčasno izdajo igre, ki takrat še ni bila popolnoma dokončana in tako so bili igralci prikrajšani za mojstrovino, dobili so le dobro igro.

Igranje in zgodba

Igra se dogaja leta 2030, 30 let po zmagi GDI v prvi vojni. Čeprav je bil Kane v tej vojni premagan, njegovega trupla niso nikoli našli, kar je bratstvu NOD še vedno vlivalo upanje, da se bo veliki vodja nekoč vrnil in premagal GDI. V tem času je bil NOD razdeljen na več frakcij, največji od njih pa je vladal izdajalec, Hassan, lutka nastavljena s strani GDI. Hassan je z nadzorom nad mediji in usmrtitvami Kaneovih privržencev vzdrževal svojo oblast, dokler mu ni pot prekrižal srbski general Anton Slavik. Ta je pobegnil svoji usmrtitvi in uničil Hassana ob tem pa se je svetu razkril tudi Kane.

Spet lahko igrate dve kampanji GDI ali NOD v poljubnem vrstnem redu. Poleg enot, ki pripadajo ali GDI ali NOD pa lahko tokrat igrate tudi v koži mutantov v obeh kampanjah. Mutanti so ljudje, ki nosijo določeno odpornost na Tiberium, in so zato lahko preživeli v močno onesnaženih conah. Poleg običajnih vojakov, obstajajo tudi posebne enote: ostrostrelka (Umagon), uničevalec tankov in hijacker, ki lahko ukrade katerokoli vozilo. Poleg teh omenjenih frakcij pa obstaja še četrta in sicer pošasti, ki so posledica Tiberiuma. Teh ni mogoče nadzirati in izgleda, da ne držijo z nobeno izmed sprtih strani. Poleg tistih pošasti, ki se lahko svobodno premikajo (in seveda v Tiberiumu pozdravijo), obstaja še neka vrsta parazita, katerega cilj je požreti vse živo. Hudo poškoduje vse težje enote in zgradbe, pešakov pa ne, ob morebitnem napadu na njegovo jedro, pa se odzove z bruhanjem toksičnih plinov, ki uničujejo vse po vrsti.

Če so bila v prejšnjih delih vozila dokaj podobna za vse sprte strani, pa je GDI skozi leta precej napredoval. Glavnino napadalnih enot sestavljajo dvo- ali večnožni roboti, ki jim lahko za protizračno oporo na pomoč pošljete lebdeče hovercrafte. Dodatno lahko zgradite goseničarske disruptorje in vozila za prevoz potnikov, ki nimajo orožja, vendar lahko prečkajo tudi vodo. Mammoth tank je postal gigantski uničevalski monstrum, ki je tako epski, da lahko zgradite le enega :). NOD ima po drugi strani na voljo klasičen arzenal vozil, ki ni nič bolj zaostal. Glavni napadalni tanki in artilerija se vkopljejo v zemljo, da so manj ranljivi in lahko streljajo dlje, na voljo pa imajo tudi razne podzemne enote, ki se prerovarijo do baze in lahko povzročijo opustošenje.

Poleg običajnih vozil, so na voljo še leteče enote. GDI ima že poznane Orca fighterje in bombnike, NOD pa ima po drugi strani leteči krožnik Banshee in helikopter Harpy. Vodnih enot ni, kar je definitivno nazadovanje, vendar lahko določena vozila vseeno prečkajo reke. GDI ima Hovercraft in vozilo za prevoz potnikov, ki jima reke ne predstavljajo ovir, medtem ko lahko NOD s svojimi podzemnimi enotami pride praktično kamorkoli na mapo.

Igra po mojem mnenju nikakor ni uravnotežena. NOD je izjemno močan v vseh pogledih: pet artilerij postavljenih na taktično mesto bo uničilo še tako veliko hordo nasprotnikovih tankov in dobesedno zmasakriralo kakršnekoli pešake, ki bi si jih kdo sploh drznil poslati v napad. Podzemna vozila za prevoz potnikov lahko naložite z inženirji in navalite na sovražnikovo bazo: če je ta po neumnosti pozabil zabetonirati svoje ozemlje, bo kmalu tenko piskal. Če na odkriti mapi vidite, da sovražnik kopiči vojake ob barakah, pošljite nadenj podzemni ognjeni tank: pešaki ne bodo imeli niti najmanjših možnosti. Zaščita je še enostavnejša: vsakršni protinapad nasprotnika bo zaman, če boste imeli dobro postavljene obeliske in artilerijo ali dve, če pa dodate še stealth generator pa nasprotniku preostane le še jok in stok.

Ravno zaradi te neuravnoteženosti bo čas igranja GDI kampanje (18 ur) precej daljši kot čas igranja NOD kampanje (10 ur). Še vedno imate na voljo mapo za izbiro misij, a pravzaprav je od izbora odvisno le ali želite odigrati dodatno misijo, ki vam bo olajšala glavno misijo, ali ne. Zelo škoda bi bilo, če bi dodatne misije izpustili, zato vam priporočam, da jih odigrate, kljub temu, da bo potem glavna misija lažja. Igra je drugače na običajni težavnosti rahlo lažja od predhodnikov, zato boste morali izkušeni mački, ki bi želeli večji izziv in bi vseeno radi odigrali vse misije, prestaviti težavnost na Hard.

Umetne pameti kljub precejšnji pasivnosti ne gre podcenjevati. Resda nad vas pošilja enote v predvidljivem vzorcu, vendar ima občasno prebliske in zna nastaviti hinavske pasti. Tako nad vas pošlje oddelek, ki iz baze izvabi vašo vojsko, nato pa udari z inženirji, ki vam pokradejo stavbe ali pa ognjenimi tanki, ki se spravijo recimo nad tovarno za grajenje zgradb, kar močno oteži zaključek misije.

V igro so pri Westwoodu vgradili tudi nekakšen osnovni sistem napredovanja enot. Enote, ki pobijejo določeno število nasprotnikov oz. uničijo dovolj zgradb, napredujejo po lestvici izkušenosti, kar jim daje na bojišču različne bonuse. Njihovo stopnjo lahko vidite kot črtice ob enoti oz. kot zvezdico za najvišjo stopnjo.

Kako dobra bi lahko bila igra, če ne bi EA izsilil njeno predčasno izdajo pa pokaže razširitev Firestorm. Ta doda nekatere enote, ki izravnajo veliko premoč NOD, saj dobi GDI enote za obstreljevanje: Juggernauts in enote za onemogočitev vseh vozil v določenem območju. Razširitev doprinese skoraj 15 ur vsebine, kar je izjemno impresivno.

Grafična podoba in zvok

Vizualno je igra neverjetno napredovala. Najprej se je izjemno izboljšala kakovost videov, v katerih tokrat igrajo tudi priznani holivudski igralci in sicer so sekvence na ravni kakovostnega B-filma iz osemdesetih: klišeji, hude babnice in tudi kri. Nobenemu izmed igralcev ni mogoče nič očitati, saj so svoje delo opravili profesionalno. Drugo področje izboljšave je pa seveda grafična podoba igre, ki je pridobila izjemne podrobnosti.

Naselja niso le hiške tu in tam, temveč so v tej različici kar prava mesta z nebotičniki, črpalkami, trgovinami in tako naprej. Okolica je raznolika in se razprostira od puščavskih okolij pa vse do zamrznjenega severa. Dele mape razmejujejo reke in jezera, ki na mrzlem severu zmrznejo in omogočajo vozilom in pešakom, da jih prečkajo, vendar pozor, led je nevaren! Bolj običajni načini za prehod so mostovi, ki jih lahko večinoma uničite in se tako taktično izolirate, seveda pa jih lahko sovražnik s pomočjo inženirjev popravi. Dodatno so na voljo tudi tuneli, ki vam omogočajo prehod mimo visoke vzpetine.

Teren ima višinske nivoje, ki pa niso več tako brez pomena kot v predhodnikih. Enote, ki so višje lahko streljajo konkretno dlje, po strmih klancih pa vozila vozijo počasneje. Pogosto lahko sprožite plaz, ki omogoči dostop do prej nedostopnega dela mape ali pa s pomočjo tankov deformirate okolico. Do cilja lahko tako pogosto vodi več poti, kar je velik plus, če se sovražnik zabarikadira.

Novi grafični pogon pa je prinesel še eno izboljšavo in sicer izboljšano osvetljevanje. Z različnimi barvnimi kombinacijami Tiberiuma, svetlostjo odvisno od časa oz. vremena ter drugih virov svetlobe so razvijalci ustvarili fantastično izgledajočo igro. Mestoma temačno, s strelami in eksplozijami, ki sejejo naokrog smrt, drugod spet človeku prijaznejšo, ki ji do idile manjka le še čivkanje ptičkov.

Glasbena podlaga je tokrat rahlo drugačna od prehodnikov. Industrialne komade iz predhodnikov je zamenjala bolj temačna, futuristična glasba z večjim poudarkom na elektroniki. Marsikomu to odstopanje od sloga predhodnikov ne bo všeč, ampak meni se je zdelo, da se odlično prilega splošnemu vzdušju igre. Resda glasba ne dosega legendarnosti iz predhodnikov, ampak vseeno so mi komadi kot so npr. Mutants in Mad Rap fantastični.

Hrošči

Zaključek

Command & Conquer: Tiberian Sun je dober naslednik legendarnega Command & Conquer. Misije so postale za odtenek lažje, glasbena podlaga se je precej distancirala od izvirnika, grafika pa je napravila kvantni skok. Je izjemno dolga (skoraj 30 ur za izvorne misije, dodatno pa ima še razširitev Firestorm) in s pomočjo ljubiteljskih popravkov deluje tudi na modernejših sistemih. Kot izvirnik je tudi ta tretja igra popolnoma brezplačna! Če je ne boste igrali, boste zamudili dobro igro! :)

Hitre tipke

X
razkropi izbrane enote (uporabno kot zaščita pred tanki, ki bi radi pomečkali pešake)
S
zaustavi karkoli izbrane enote počnejo (streljanje, hojo, itd.)
Ctrl + številka
ustvari skupino enot, ki jo izberete s pritiskom na številčno tipko
Alt + številka
preklopi pogled na oštevilčeno skupino enot
H
skoči na domačo bazo
Ctrl + klik
vsili napad na določeno točko (uporabno za obstreljevanje)
Alt + klik
vsili premik (uporabno za mečkanje pehote)

Sistemske zahteve

Minimalne

Operacijski sistem
Windows 95/98/NT
Procesor
Pentium 166 MHz ali ekvivalenten AMD
Grafična kartica
grafična kartica z 2 MB pomnilnika (PCI ali novejša)
Pomnilnik RAM
32 MB
Prostor na disku
260 MB (1.6 GB za igranje brez CD-ja)

Preigrano na

Operacijski sistem
Windows 7 SP1 64-bit
Procesor
Intel i3 2120 3.3 GHz
Grafična kartica
AMD Radeon HD 7750 1 GB
Pomnilnik RAM
4 GB

Igranje na modernejših sistemih

Za igranje na modernejših sistemih:

  1. v mapo z igro razširite grafično knjižnico za igranje na modernejših sistemih
  2. spremenite nastavitve igre z ureditvijo datoteke aqrit.cfg
  3. izklopite vse združljivostne možnosti

Povezave


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: