Ocena enoigralskega načina Command & Conquer: Renegade

Westwood studios so zasloveli z serijo realnočasovnih strategij pod skupnim imenom Command & Conquer, leta 2002 pa so izdali nenavadno igro poimenovano Renegade, ki je bila prvoosebna/tretjeosebna streljačina z elementi strategije. Čeprav naj bi bil večigralski način zelo zabaven in bo dobil celo moderno predelavo na Unrealovem pogonu 3, ga (razen lokalnega skirmisha) nisem preizkusil. Ta ocena temelji izključno na igranju enoigralskega načina.

Igranje in zgodba

Igra se dogaja nekje proti koncu izvirnika Tiberian Dawn. Igrate samosvojega komandosa Nicka Parkerja, z vzdevkom Havoc. Dodeljujejo mu številne posebne naloge, med drugim tudi rešitev treh GDI-jevih znanstvenikov, ki so jih ugrabili pri NOD. Med ugrabljenimi raziskovalci je tudi dr. Mobius, specialist za Tiberium, ki so ga igralci imeli že priložnost spoznati v prvi igri iz serije.

Igranje poteka v prvo ali tretjeosebnem pogledu. Gre za klasično streljačino z nekaterimi elementi realnočasovne strategije. Za napredovanje v naslednjo misijo morate izpolniti določene cilje, dodaten bonus pa dobite za izpolnjevanje sekundarnih in terciarnih podmisij (oboje so izbirne). Cilje lahko vidite v informacijskem modulu EVA, ki prikazuje mapo, podatke o misijah ter določene podrobnosti o sovražnikih, orožjih ali zgradbah. EVA je zadolžena tudi za prikaz kompasa na katerem so razvidni cilji, sovražniki (rdeče pike) in druge zanimive točke. Cilji so večinoma to, da uničite določen terminal ali odprete vrata za napredovanje, občasno pa je treba tudi namahati določenega šefa ali rešiti kakšne enote GDI.

Po mapah se večinoma premikate peš, obstaja pa tudi možnost vožnje vozil. Vozite lahko širok nabor tankov in džipov, ki vam jih pošlje GDI preko helikopterske dostave ali pa vozilo ukradete NOD. Vožnja vozil je zabavna, relativno enostavna, pa tudi pokajo kot se spodobi, težava pa je v tem, da so po mapi nastlane določene ovire za katere se boste zataknili in se tako poslovili od vozila, saj ga bo nemogoče rešiti. Do cilja običajno vodi več poti in občasno imate na izbiro ali se boste med sovrage podali z vozilom in padli naravnost v navzkrižni ogenj ali pa boste šli peš in jo odnesli z manj praskami.

Bojevali se boste tako proti pešakom kot tudi vozilom, paziti pa boste morali tudi na strojnice in topove, ki so posejani po mapi. Raznolikost nasprotnikov je torej precejšnja, kar je velik plus, težava je le v tem, da tako neumno umetno pamet vidiš le v redko igrah. Dobro, tanki ne potrebujejo neke silne pameti, saj so močno oklepljeni in že en dobro namerjen strel pomeni vašo smrt, ampak pešaki bi jo pa nujno rabili. Žal so bili pri Westwoodu drugačnega mnenja in so se namreč odločili, da bo kvaliteto zamenjala kvantiteta, zato nad vas uletava na tisoče nasprotnikov od vseh vetrov, eden bolj neumen od drugega. Sovražniki so postavljeni po strehah, vozijo se s helikopterji in priletijo s padali, če jih na pomoč pokličejo oficirji. Na začetku se zdi zadeva še zabavna, ko nad vas leti kopica vojakov v ravni črti, naravnost v plamen plamenometalca, kasneje pa nad vas igra pošlje enako število vojakov z raketometalci ali ostrostrelskimi puškami, kar pomeni, da boste v dveh strelih krepnili pa četudi imate poln ščit in življenje.

Vsa zabavnost igre ob tisoč in enem ponovnem nalaganju igre seveda izgine. Seveda se neumna umetna pamet pozna tudi na vaših pomočnikih. Težko rečem, da so mi bile GDI okrepitve v pomoč, prej v breme, saj so se npr. vojaki zataknili za vrata in onemogočili napredovanje, ko pa je treba kakega pomočnika še pospremiti do točke rešitve pa postane igra naravnost frustrirajoča. Ocenjujem, da sem moral misijo z »genialcem« Mobiusom, ki kot največji butalec odleti v največjo bojno vihro, ponavljati skoraj stokrat (igral sem na težavnosti Soldier).

Za tako številne in raznolike nasprotnike pa mora seveda obstajati tudi pošten arzenal. In ta je vsekakor občudovanja vreden, saj lahko Havoc vihti krepko preko 10 krepel. Namesto meča, noža ali palice ima pištolico, ki ima neskončno nabojev in je izjemno učinkovita. V žepu nosi avtomatske puške, ostrostrelsko puško, plameno- in kemikalijo-metalec :), raketo- in granato-met, laserske puške in puške temelječe na tiberiumu ter seveda osebni ionski top ter eksploziv. Nekatera orožja imajo tudi sekundarni način streljanja, ki ga vklopite s pritiskom na desno miškino tipko. Takšna količina orožja se sliši super in bi tudi bila, če ne bi bil sistem za preklapljanje med puškami katastrofalno slab. Ko porabite določeno vrsto metkov, bo puška, ki jih uporablja, še vedno ostala na voljo. To pomeni, da morate občasno večkrat pritisniti določen gumb, četudi vse predhodne puške nimajo niti drobca municije. Ob intenzivnem obstreljevanju je to seveda prava nočna mora in izjemno frustrirajoče.

Havoc med igranjem pobira številne predmete. Poleg zdravja in ščita, ki ga pustijo nekateri sovražniki oz. leži naokoli, boste pobirali tudi CD-je, ki razširijo taktično mapo (ta je mimogrede povsem neuporabna) in Deus Exovske nadgradnje življenja ali ščita (augments). Občasno boste morali tudi pobrati določene kartice, ki vam bodo omogočale dostop skozi določena vrata.

Grafična podoba in zvok

Za Renegade so pri Westwoodu izdelali povsem nov pogon imenovan Renegade, kasneje pa so ga preimenovali v SAGE in uporabili v igrah, ki so sledile. Pogon omogoča tako igranje v prvoosebnem pogledu kot tudi tretjeosebnem in moram priznati, da teče kar dobro. Ključna težava je, da so okolja pusta in nezanimiva. Vse je tako prazno in nedodelano. Notranjosti stavb so dolgočasni hodniki v katerih se boste tisočkrat izgubili, nič kaj boljša pa ni zunanjost. V primerjavi z približno enako starimi Medal of Honor: Allied Assault, No One Lifes Forever 2, Serious Sam, Star Wars Jedi Knight II: Jedi Outcast ali UT 2003, izpade Renegade precej bleda in dolgočasna streljačina, ki jo rešujejo le vozila.

Velik plus novega pogona so eksplozije, ki so resnično impresivne in pa vtis, ki ga ustvarijo določene zgradbe. Predstavljajte si 50 metrski NOD-ov Obelisk of light, ki zbira žarek, da vas speče in takoj vam bo jasno, da so nekateri prizori res občudovanja vredni.

Vmesne sekvence so izrisane kar s pogonom igre, kar je glede na predhodnike, ki so imeli prave igralce, nenavadna poenostavitev. Težava je tudi v tem, da je igra zelo slabo prenesla staranje, in z pomanjkanjem poligonov ter čudaškim premikanjem ustnic izgleda naravnost obupno. Ker je Havoc »wannabe badass« in so tako sekvence kot tudi govor na nivoju cenenega akcijskega filma, je igra na tem področju prav oskrunila predhodnike.

Hrošči

Zaključek

Enoigralski način Command & Conquer: Renegade je katastrofa zaradi butaste umetne inteligence in neizkušenosti Westwooda na področju streljačin. Priporočam, da se mu v širokem loku izognete.

Hitre tipke

Esc
prikaz sistema EVA
E
uporabi predmet
Tab
naloge misije

Sistemske zahteve

Minimalne

Operacijski sistem
Windows 98/ME/2000/XP
Procesor
Pentium II 400 MHz ali enakovreden AMD
Grafična kartica
grafična kartica z 16 MB pomnilnika
Pomnilnik RAM
96 MB
Prostor na disku
950 MB

Preigrano na

Operacijski sistem
Windows 7 SP1 64-bit
Procesor
Intel i3 2120 3.3 GHz
Grafična kartica
AMD Radeon HD 7750 1 GB
Pomnilnik RAM
4 GB

Povezave


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: