100 modifikacij za Half-Life 1: stran 2

ReIssues

ReIssues ali Project Quantum Leap 3 je kompilacija map različnih avtorjev, v katerih morate izpolniti naloge vašega zaposlovalca G-Mana. Mape med sabo niso povezane neposredno, ampak preko teleportacijskega vozlišča. Tukaj se poleg vhodov v mape nahaja tudi zdravilni bazen, ki ga je priporočljivo izkoristiti po vsaki vrnitvi.

Ker tematika ni bila natančno dorečena, so mape izjemno raznolike. Tematiki izvirne igre Half-Life se pridružijo orientalska in futuristična. Večina stopenj je izvrstnih, zato vse pohvale avtorjem! Vsebujejo miselne izzive, zabavne boje, skakalne preizkušnje, skriptirane dogodke, kar nekaj pa jih je nelinearnih in dajejo izreden občutek svobode. Negativno izstopajočih map ni, saj tudi nedokončana (It's safer here) doseže precej visok standard, so pa ene precej kratke. Ker znate pri igranju naleteti na kak hrošč, si redno shranjujte.

Pri igranju vas bo napadal omejen nabor sovražnikov, ki vključuje vojake, strojnice in pošasti iz Xena, je pa izbor odvisen od avtorjev mape. Scepter of Ra tukaj pozitivno izstopa, saj modeli predstavljajo popolno preobrazbo. Kar se tiče orožij ni presenečenj, municije je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Grafična podoba paketa se razprostira od izjemne (npr. Cyan) do dobre, poleg prilagojenih modelov so na voljo tudi teksture višje kakovosti. Za prikaz skrbi prilagojen pogon Spirit of Half-Life, ki poskrbi za vizualno privlačnost, občasno pa tudi za nihanje števila sličic na sekundo. Ima tudi hrošče, npr. pri plezanju na stolp v mapi Second Wind okvarijo hitro shranjene igre (ročno shranjene pa ne), v It's safer here pa se pokvari nebo (shranite in ponovno naložite). Občasno se med igranjem vklopi glasba, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium porabil okrog 4 ure in pol.

Residual Point

Najprej je treba povedati, da je modifikacija sestavljena iz dveh delov. Prvega, White Force (Alpha) najdete pod Hazard Course. Gre za uro in pol dolgo alfa različico modifikacije, ki ji do končne izdaje manjka še kar nekaj poliranja. Boji so dokaj zanimivi, a je večina stopenj nenavdahnjena in napolnjene s tonami škatel, tako da človek dobi občutek, da igra simulator razbijanja škatel :). Drugi del pa se imenuje Residual Point in njemu bo posvečen preostanek ocene. V njem igrate dr. Jacka Sohna, ki dela v sekciji bioloških laboratorijev kompleksa Black Mesa. Da ne bo šlo za tipični delovni dan, se razkrije že ob prihodu, saj ima celoten kompleks težave z varnostjo in električnim omrežjem. Kljub temu se ekipa odloči izvesti preizkus s teleporterjem, pri katerem pa gre nekaj hudo narobe.

Zasnova stopenj v tej modifikaciji je večinoma zelo dobra, nadaljevanja so pogosto neočitna in zahtevajo, da intenzivno uporabite sive celice. Kar nekaj je stranpoti, v katerih boste našli priboljške, skoraj prepričan pa sem, da približno na sredini igre obstaja orjaška alternativna pot, za kar si avtorji zaslužijo vse pohvale. Zelo inovativna se mi je zdela poplavljena mapa, kjer morate operirati pod vodo, za kisik pa poskrbijo taktično postavljeni rezervoarji. V nekaterih stopnjah se morate izkazati tudi kot spremljevalec in do vrat varno pripeljati tovariše, za večjo dramo pa jih lahko odpeljete še do kakšnega skladišča :).

Sovražniki so zelo dobro postavljeni, pogosto se teleportirajo za hrbet ali pa vam napravijo zasedo ob vračanju. Boji so zato zelo intenzivni, a na srečo obstaja dovolj zdravilnih paketov in postaj, tu in tam pa so taktično postavljeni znanstveniki, ki vas lahko pozdravijo. Poleg klasičnih nasprotnikov iz izvirnega Half-Life in uradnih razširitev, boste srečevali še prilagojene, med katerimi zagotovo izstopajo hiperaktivni headcrabi in super zombiji. Oboji se premikajo in napadajo izjemno hitro, zato boste morali biti natančen pri merjenju in uporabiti pravo vrsto orožja. Zelo nadležne so tudi napol prozorne variacije pošasti, ki pa jih je na srečo malo. V arzenalu ni presenečenj, niti niso potrebna, saj je nabor dovolj pester. Za municijo je dobro poskrbljeno.

Glede grafične podobe in glasbene podlage ni za izgubljati besed, so pa nekatere mape zelo všečne na pogled, nekaj pa je tudi skriptnih dogodkov. Težavnost igre je ravno pravšnja na Easy, za dokončanje pa boste porabili okrog 5 ur in pol.

Timeline 3: Heart of Darkness

Timeline 3: Heart of Darkness je zadnji del v seriji Timeline. Med potovanjem skozi hiperprostor Gordona, G-Mana in Barneya zajamejo Nacisti, ki se jih v prejšnjih delih očitno niste uspešno odkrižali. Po pobegu iz zapora ugotovite, da se je Tretji rajh uspel infiltrirati v več časovnic, kar pomeni, da boste morali k rešitvi problema pristopiti drugače. Zgodba v tem delu mi je bila zelo všeč in po mojem mnenju tudi odlično zaključi serijo.

Zasnova stopenj me je tokrat res impresionirala. Mape vsebujejo veliko podrobnosti in so z drugimi zelo dobro povezane, zaradi potovanja po različnih časovnih obdobjih so zelo arhitekturno raznolike. Kar nekaj jih omogoča nelinearni pristop do rešitve problema, svobode pa je mogoče celo malo preveč, kar bo zmedlo marsikaterega igralca. Nekatere poti naprej so zelo dobro skrite, zato imejte oči na pecljih. Veliko nadaljevanj je omejenih z dostopno kartico (glejte zelene lučke ob njih), občasno se boste morali vračati celo večnost, da jo uporabite.

Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega večino tistih, ki so prisotni v izvirnem Half-Life. Postavitev je spet zelo dobra, občasno pa vas presenetijo tudi s teleporterji. Slednje situacije na srečo niso tako naporne kot v predhodniku, zato je igranje manj stresno. Težavnost ni najbolje kalibrirana, saj se boste na Medium komaj prebili do konca, Easy, na katerem sem igro v drugo preigral, pa občasno ne predstavlja dovolj velikega izziva. Streliva za običajni arzenal je dovolj, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije.

Videz igre je dober, občasno pa odličen. Številne mape so zelo dobro osvetljene, k dobremu vtisu pa pripomorejo še postavitev elementov, skriptirani dogodki in občasna glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 3 ure.

Half-Life: Visitors

V Half-Life: Visitors skočite v kožo odvetnika Alana Greena, ki so ga poslali v puščavo Nove Mehike, da bi analiziral varnostne protokole uporabljene v laboratorijih Black Mese. Ker se vaša zgodba prepleta z izvirno, med obiskom pride do incidenta in kompleks preplavijo pošasti iz Xena. Ker je ogroženo vaše življenje, vam ne preostane nič drugega, kot pa da poprimete za orožje in si pričnete utirati pot na svobodo. Pozicijo v časovnici izvirnega univerzuma sproti odkrivate med napredovanjem ter skozi video sekvence in navzkrižne reference, se pa nekje v sredini zgodi izjemno čudaški nepojasnjen preskok scene.

Mape se močno naslanjajo na stopnje iz izvirnika in razširitev, a so zelo domiselno preoblikovane v edinstveno in raznoliko izkušnjo. V njih mrgoli zelo zanimivih ugank, ki bodo dodobra preizkusile vašo iznajdljivost in sposobnost opazovanja okolice, ostro oko pa boste potrebovali tudi za nekatera zelo dobro skrita nadaljevanja. Sami zasnovi map bi težko očital večje nepravilnosti, saj so polne podrobnosti in med sabo odlično povezane v celoto, v njih pa bodo zelo uživali ljubitelji raziskovanja. Priporočam pa, da si redno shranjujete, saj v modifikaciji mrgoli pasti in presenečenj.

Kar se sovražnikov tiče in orožij, z izjemo prilagojenih parametrov ni večjih presenečenj. Najprej vas čakajo bitke s pošasti iz Xena, potem pa se nad vas usujejo še vojaki, specialci in morilke. Postavitev in število nasprotnikov sta se mi zdela ravno prava, da sta poskrbela za dobro akcijo. Težavnostna krivulja je dodobra izpiljena. Na težavnosti Medium je namreč dovolj zdravilnih paketov in oklepov, da ne boste trpeli, v stiski pa vam lahko pomagajo tudi znanstveniki. Baterije sicer najdete po stopnjah, a jih ni mogoče uporabljati, enako pa velja za določene vrste municije. Arzenal je dokaj skop in se sproti odklepa, bioloških orožij ni.

Čeprav modifikacija z izjemo par novih modelov in tekstur ne ponuja bistvenih grafičnih izboljšav, pa je avtorjem s samo postavitvijo elementov v mape vseeno uspelo ustvariti zelo všečen videz. Ene izmed lokacij so bile izjemno dobro osvetljene in imajo odlično barvno shemo, svoje k dobremu vtisu pa gotovo dodajo še številni skriptirani dogodki in seveda glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Absolute Redemption

Absolute Redemption se odvija po dogodkih iz izvirnega Half-Life. Gordon Freeman je pri svojem pohodu po Xenu osvobodil tri metuljčkasta bitja imenovana Telnorps, ki so služili zaščiti Xena pred njihovimi sovražniki, raso Zan iz galaksije Theldran. Bitja iz Xena so zato preko skrivnostnega G-Mana zaprosila za pomoč in povrnitev Telnorpov na njihova mesta. Prvi se nahaja v ujetništvu kulta v Himalaji, drugi v zabaviščnem parku, tretji pa v skladišču strastnega zbiratelja nenavadnih stvari, ki bo naredil vse, da bo dobil še preostala dva.

Če prištejemo še Xen, se boste v igri tako borili skozi kar štiri različna prizorišča in vsa so izjemno kakovostno izdelana. Mape so izvrstno povezane v celoto, v njih kar kipi od podrobnosti, kar nekaj je skakalnih izzivov in skriptiranih dogodkov. Zelo všeč mi je bila nelinearna zasnova, ki daje izjemen občutek svobode, je pa res, da zna katerega igralca tudi zmesti. Občasno se boste morali tudi vrniti v predhodno sekcijo, pri tem pa se zna zgoditi, da vas bodo pričakalo kakšno presenečenje :).

Kar se tiče sovražnikov, ni presenečenj, so pa popredalčkani po tematskih sekcijah. Na Himalaji se boste spopadali z vojaki in nindžami, v cirkusu in na Xenu z nezemljani, v skladišču pa z osebno vojsko zbiratelja. Igra ne slepomiši, ampak vas neposredno pahne v divjo akcijo. Orožja so standardna, municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Boji znajo biti kar zahtevni, še posebej v sekcijah, kjer je mapa razdeljena v več višinskih plasti ali pa na mestih, kjer so postavljeni teleporterji.

Vizualno modifikacija ne bistveno odstopa od izvirnika, so pa na voljo preoblečeni modeli, za popestritev pa poskrbijo vmesne sekvence. Posebej bi bilo treba izpostaviti posnet govor, na primernih mestih pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre na težavnosti Medium sem porabil okrog 2 uri, bi pa omenil, da me je konec zelo razočaral.

Back to Xen 2

Back to Xen 2 oz. Nazaj v Xen 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, ki ga je ustvaril Slovenec Janez Brezovnik, in tokrat vsebuje zgodbo. Da bi ustavili invazijo nezemljanov iz Xena, je bila razvita nova naprava, ki preprečuje teleportacijo med svetovi. Ker to pomeni konec raziskovanja Xena in revolucionarnih odkritij povezanih z njim, se Administrator odloči, da projekt ne bo nikoli zagnan. Znanstveniki se temu uprejo in poskušajo kljub temu zagnati napravo, a jim to prepreči vojska. Vaša naloga je, da se prebijete do naprave in jo vključite.

Kakovost map je glede na predhodnik naredila kvantni preskok in treba je reči, da se je avtor izjemno potrudil. Stopnje vsebujejo sedaj precej več podrobnosti, lepše barvne sheme, predvsem pa so kompleksnejše in posledično zanimivejše. Precej več je nelinearnosti, številne pa so tudi stranpoti in skrivnosti, v katerih najdete številne priboljške. Večina map je notranjih, redke zunanje pa ne navdušijo. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, med katerimi so tudi taki, ki deformirajo okolico, kar izgleda precej dobro. Nekaj dela so bile deležne tudi uganke, ki tokrat niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov.

Vrste sovražnikov so se v praktično nespremenjeni obliki prenesle v nadaljevanje, a je tokrat avtor uporabil precej boljši pristop k uravnoteženju. Na začetku vas večinoma ogrožajo šibkejši sovražniki iz Xena (npr. Vortigaunts), kasneje pa se jim pridružijo še vojaki s podporo strojnic in močnejša bitja iz Xena (npr. Alien Grunts). Na ta način težavnostna krivulja lepo raste, posledično pa se povečuje tudi izziv. Zaradi kompleksnejših map je lahko avtor izboljšal postavitve sovražnikov in poskrbel za noro dobro akcijo, ki vam komajda pusti dihati. Svoje doprinesejo tudi skriptirane pojavitve ob določenih dogodkih, ki vas znajo presenetiti za hrbtom. Rahlo me je spet motila količina Headcrabov, a je njih število precej znosnejše kot v predhodniku.

Nabor orožij je precej pestrejši kot v predhodniku, a še vedno omejen na človeška orožja, odklepanje pa poteka sproti. Municije in zdravilnih paketov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa je druga zgodba. Čeprav sem sam igral na težavnosti Hard in jo priporoča tudi avtor, moram reči, da sem komaj zmogel prilesti do konca, zato jo odsvetujem. Za dokončanje igre boste porabili okrog 2 uri igralnega časa.

ETC 2

ETC 2 ali Earthquake Test Centre 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika. V njem ste se poskušali rešiti skozi teleporter, a ste pri tem padli v roke vojaških sil. ETC 2 se začne nekaj dni po vašem zajetju. Bitja iz Xena napadejo vojaško oporišče, v katerem ste ujeti, in vam tako ponudijo možnost, da pobegnete. Z zgodbo (kolikor je sploh je) se spoznavate sproti, in to tudi s pomočjo dokaj zabavnih pogovorov z NPC-ji.

Če je bila že v predhodniku zasnova map dobra, pa je tukaj skoraj popolna, saj je napredovala na praktično vseh področjih. Kakovost izdelave je tako postala izjemna, enako pa velja tudi za kompleksnost. Mape so precej bolj barvite (tudi na račun izbora osvetljevanja) in vsebujejo precej več podrobnosti, skozi odlične skriptirane dogodke pa se pogosto preoblikujejo in vam tako omogočijo nadaljevanje. Zaradi alternativnih poti in številnih skrivnosti, dajejo stopnje neverjeten občutek nelinearnosti, ki ga boste vsi, ki radi raziskujete, oboževali. Potepali se boste po zelo dobro povezanih notranjih in zunanjih mapah, ne uide pa vam celo ščepec Xena. Uganke so tokrat precej nadgrajene, saj obsegajo skakalne preizkušnje, potapljanje, lezenje po jaških, vožnjo z vlaki, odklepanje vrat, iskanje skritih poti, uničevanje dela map in še kaj bi se našlo.

Nabor sovražnikov je v nadaljevanju precej bolj pester od predhodnika, saj se boste borili proti skoraj vsem sovražnikom, poznanim že iz izvirnega Half-Life 1. Spopadali se boste z vojaki in morilkami, raznovrstnimi pošastmi iz Xena, pripravite pa se tudi na številne strojnice in celo tank. Postavitev nasprotnikov in njihovo število sta zelo dobra, kar nekaj pa je tudi presenečenj, zato boste morali v spopade vstopati preudarno. V pestre boje boste vstopali z zelo široko paleto orožja, ki mu manjkajo le futuristična krepela, količina metkov pa je dobro uravnotežena. Življenjskih paketov in baterij je dovolj za igranje na Medium, izkušenejšim igralcem, ki radi raziskujejo pa za večji užitek priporočam igranje na Hard. Škoda je le, da je igra relativno kratka, saj sem komaj napraskal za uro in pol igralnega časa.

Half-Life Prison

Če poskušam uganiti zgodbo Half-Life Prison (govor je namreč v ruščini), bi rekel, da se začne v visoko varovanem Sibirskem zaporu, v katerem se nahaja naš junak Gordon Freeman. Nekega dne zapor preplavijo nezemljani in Gordonu uspe pobegniti iz ječe, a tu se zgodba šele začne.

Stopnje v modifikaciji so mi vzbujale mešane občutke. Po eni strani so mape izjemno izvirne, polne spretnostnih preizkušenj in ugank, po drugi strani pa so mi občasno načenjale živce z nepravičnimi situacijami in pastmi, ki jih ne moreš predvideti, če igraš prvič. Pogosto hitro shranjevanje in nalaganje vam tako ne bo ušlo, škoda, da ni vgrajenega pogostejšega samodejnega shranjevanja. Nadaljevanja pogosto niso očitna na prvi pogled, marsikdaj pa je treba za napredovanje usposobiti kakšen stroj ali mehanizem, nekaj pa je tudi časovnih stikal. Po stopnjah je skritih kar nekaj skrivnosti, ki vam povečajo zalogo municije, baterij ali pa zdravja, se boste pa vsaj na najnižji težavnosti uspeli prebiti do konca, tudi če ne najdete nobene.

Že znanim sovražnikom iz izvirnika se v modifikaciji pridružijo trdovratnejši, ki bodo dodobra preizkusili vaše streljaške sposobnosti. Zelo veliko je nevarnih orjaških pošasti (Gonarch, Gargantua), ki pogosto ne nastopajo sami, ampak se vas lotijo v skupinah. Na srečo je municije dovolj, pa tudi vaš arzenal ni od muh. V igri so prisotna izbrana orožja iz izvirnika, le šibrenica je doživela preobrazbo. Težavnostna krivulja je z redkimi izjemami kar dobra, čakajo vas tudi šefovske bitke.

Videz igre je zavoljo odpuljene zasnove stopenj zelo divji, enako pa velja tudi za zvočno podlago, ki bi jo lahko tudi izpustili brez velike škode :). Kar nekaj je skriptiranih dogodkov in video sekvenc, ki močno popestrijo igro. Priporočam, da modifikacijo preigrate na težavnosti Easy, za dokončanje pa boste potrebovali okrog 4 ure in pol.

Hour-Glass

Hour-Glass se odvija po dogodkih v Black Mesi. Gordon Freeman se zaposli v podjetju Intergalactic Time Reassurance, kjer dela kot agent, ki skrbi za pravilni časovni potek svetovnih dogodkov. Med primerjavo vseh zbranih podatkov ITR ugotovi, da je prišlo do manipulacije, izvedel pa jo je skrivnostni G. Mann. Slednji si je s pomočjo potovanja skozi čas-prostor in kemikalije X, ki jo je pretihotapil v Coca-Colo, uspel podrediti vse svetovne voditelje, na vas pa je, da mu prekrižate načrte. Zgodba je zanimiva in se podaja preko vmesnih sekvenc s pisnimi pojasnili (pritisnite Pause), slednje pa znajo biti dolge tudi do minuto in pol, zato bodite potrpežljivi.

Prizorišča so zelo raznolika, saj je modifikacija razdeljena na misije, ki se odvijajo na različnih planetih. Stopnje so narejene kar dobro, čeprav bi lahko vsebovale kak detajl več, manj pa bi lahko bilo dolgih hodnikov in podvojenih sekcij. Zelo mi je bil všeč občutek svobode, ki ga pričarajo alternativne poti ter razvejitve, občasno pa se boste morali tudi vračati nazaj. Marsikatera vrata so zaklenjena s ključi ali varnostnimi karticami, občasno pa je treba pretakniti tudi kako stikalo. Za pozorne oči so na voljo tudi skrivnosti z bogato nagrado, a pozor, med raziskovanjem sem se uspel nekajkrat zatakniti! Na nekatere stopnje je očitno močno vplival Duke Nukem 3D (eksplicitne vsebine), zato vam svetujem, da igre ne razkazujete vašim družinskim članom :P.

Borili se boste večinoma proti vojakom, kasneje pa se jim pridruži še omejen nabor pošasti iz Xena. Sovražniki so dobro postavljeni, zato so spopadi kar intenzivni, za povečanje težavnosti pa poskrbijo še skriptirani dogodki. Končna stopnja zna marsikomu predstavljati nočno moro, saj postanejo sovražniki nevidni, a na srečo imate v arzenalu na toploto občutljive izstrelke. Nabor orožja vsebuje običajna krepela, ki pa so futuristično oblečena. Streliva je dosti, dovolj dobro pa je poskrbljeno tudi za zdravje in baterije.

Grafična podoba igre ne izstopa, seveda z izjemo erotične vsebine in novih modelov. V igri je kar nekaj humorja in zvokov po meri, zato toplo priporočam, da igrate s slušalkami ;). Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil 2 uri in pol.

Issues

Issues ali Project Quantum Leap 2 je kompilacija map različnih avtorjev, ki so združene preko ene rdeče niti: najti znanstvenika, ki se je izgubil med teleportacijo. Igranje poteka tako, da v povezovalnem vozlišču vstopite v vhodni teleporter do ciljne mape, nato pa se v njej prebijete do izhodnega teleporterja, ki spet vodi v vozlišče.

Več različnih avtorjev, ki so mape delali neodvisno, seveda pomeni nihanja v kakovosti. Na eni strani imamo odlične mape (npr. Subzone, Badass, Legacy, Lost time), ki so zelo lepe na pogled, precej dolge, nelinearne, dobro uravnotežene z užitka polnimi boji in skakalnimi preizkusi, ne manjka pa tudi skrivnosti. Na drugi strani pa so zelo povprečne ali celo nedokončane mape (Casa, Base, Xenpit), ki so kratke, arhitekturno niso kaj prida, boji so tako tako, užitke pri raziskovanju boste v njih zaman iskali. Velika škoda, da se avtorji niso dogovorili za nek minimalni kakovostni standard, in si ga nato medsebojno pomagali doseči.

Nabor sovražnikov in krepel je odvisen od mape, je pa oboje (z izjemo drugega dela Lost Time) omejeno na tisto, kar najdemo v izvirniku.

Okrog videza ni za razpravljati, saj so modeli po meri prisotni le v Lost Time, je pa razlika v estetiki med odličnimi in povprečnimi precej velika. Tu in tam se vklopi glasbena podlaga, prisoten pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.