100 modifikacij za Half-Life 1: stran 10

Idol Hunt

Idol Hunt se odvija v razvalinah neke stare civilizacije, ki se nahajajo nekje v Andih v Južni Ameriki. V njih so raziskovalci iz Black Mese med poskusi odkrili skrivnosten energijski signal in tja poslali raziskovalno skupino. Nekaj dni po postavitvi baze je bil stik s skupino izgubljen, administrator pa je določil vas, Gordona Freemana, da raziščete, kaj se je zgodilo. Zgodba je klišejska, a mi je bila vseeno precej zanimiva. Všeč mi je bilo, da so se med raziskovanjem prikazovale informacije o predmetih oz. dogajanju, je pa škoda, da tega ni bilo bistveno več. Predvsem bi si želel zvedeti, zakaj so v razvalinah nezemljani in kaj tam počnejo vojaki.

Vizualni vtis je primeren starosti razvalin in je avtorju dobro uspel. K temu največ pripomore primerna uporaba kakovostnih tekstur, osvetljevanja in samih elementov, svoje pa dodajo še moderni predmeti, ki jih je med raziskovanjem za sabo pustila raziskovalna skupina. Sprehajali se boste skozi templje, plavali po jamah, lezli po lestvah in uživali na svežem zraku, kar pomeni sicer dokaj raznoliko izkušnjo, je pa vse skupaj precej linearno. Glede na samo tematiko sem močno pogrešal skrivnosti oz. alternativne skrivne prehode, a žal nisem našel nič. Igra vsebuje kar nekaj ugank, ki obsegajo aktivacijo stikal, iskanje predmetov pa tudi kakšno skakalno preizkušnjo.

Med prebijanjem skozi ruševine vas bo oviral zelo skop nabor sovražnikov. Med bitji iz Xena najbolj izstopajo Headcrabi in Vortigaunti, človeške sile pa večinsko zastopajo vojaki. Frakcije se neprestano spopadajo, kar lahko izkoristite za varčevanje z življenjem in/ali municijo. Slednje je skoraj nujno, saj je nabor orožij zelo omejen, strelivo in priboljški so pa dokaj redki. Ne manjka tudi presenečenj, ko se v nek prostor vsujejo nasprotniki, najbolj težavne so pa situacije, v katerih se morate skrivati pred Gargantuo in hkrati reševati uganke. Iz teh razlogov vam svetujem igranje na Medium, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Night at the Office

Night at the Office se odvija v prostorih podjetja Parcel Packages, v katerem se je nedavno zaposlil naš junak (preigrajte Hazard Course za uvod!). Nekega poznega večera, ko je stavba skoraj prazna, vanjo vdrejo dobro organizirani napadalci, ki med prebijanjem proti vrhu nebotičnika jemljejo talce. Zgodba je sicer klišejska in malo spominja na film Die Hard (Umri pokončno), ampak mi je bila precej všeč. Z njo se sproti spoznavate preko pogovorov z NPC-ji in s pomočjo prisluškovanja napadalcem, škoda le, da posnet govor po meri nima boljše kakovosti.

Igra je omejena zgolj na stolpnico, ki ima šestnajst nadstropij povezanih z osrednjim stopniščem. Med nadstropji lahko skoraj svobodno prehajate, saj vas omejujejo le postavljene ovire, zaklenjena vrata in pa seveda oboroženi nasprotniki. Igra je tako izjemno nelinearna, a ima to za posledico tudi številne skriptne hrošče, zato si redno shranjujte. Nadstropja imajo različno namembnost, a bi jih lahko brez težav skompresirali na polovico, saj je v njih enostavno preveč praznega prostora. Preprostost map izboljša dobra izbira tekstur, kljub temu pa igra vizualno ne izstopa. Uganke sestojijo iz iskanja dostopnih kartic, nekajkrat boste morali tudi lesti skozi ventilacijo ali pa kaj razbiti, tukaj pa se zadeva konča.

Napadalci sestojijo izključno iz nasprotnikov z mitraljezi, ki niso ravno dobro postavljeni, je pa res, da patruljirajo po nadstropjih. Ker je vaše zdravje neobnovljivo, se boste morali včasih tudi pretihotapiti mimo patrulj, vsaj dokler ne dobite prvega orožja - sekire. Z njo lahko zalezete kakšnega izmed nasprotnikov in pridobite dragocen mitraljez. Kasneje lahko še poberete šibrenico in pištolo, a sta po pravici povedano odveč. Nobeno izmed orožij nima merka (uporabite popravek v mapi, če vas moti), ob menjavi šaržerja pa boste zavrgli vse metke, ki so še v njem, zato bodite previdni. Zanimivo je tudi to, da pobiti nasprotniki odvržejo naključno količino preostalih metkov. Zaradi odsotnosti zdravilnih paketov je popolnoma vseeno, na kateri težavnosti igrate, saj vam redno ponovno nalaganje ne uide. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro.

Breakdown

V modifikaciji Breakdown igrate Jonathana Wooda, ki je zaposlen v Black Mesi. Igra se odvija vzporedno z izvirnikom in incidentom, ki je povzročil vdor bitij iz Xena. Prave zgodbe v resnici ni, saj se morate zgolj prebiti od začetka do konca, izkušnja pa je v veliki meri linearna. Začetek je dokaj težaven, saj morate brez H.E.V. ščita najti lomilko, nato pa z njo precej dolgo vztrajati proti Headcrabom in Vortigauntom. Proti koncu se jim pridružijo še Alien Grunts, sicer raznolik preostanek, pa ni omembe vreden. Bolj nevarni so raznoliki vojaki, ki jih je avtor premetno postavil v labirinte iz zabojnikov, ponekod pa se jim morate tudi izogniti s skrivanjem in plazenjem. Nabor orožij je dokaj skromen, je pa metkov in zdravja dovolj, da na Medium ne bi smeli imeti pretiranih težav, kljub precejšnjem nihanju težavnosti.

Stopnje sestojijo iz mešanice med seboj povezanih zunanjih in notranjih map. Arhitektura je spočetka precej groba, je pa res, da jo izboljšajo določene podrobnosti, poleg tega pa se z napredovanjem proti koncu precej izboljšuje. Sam potek igranja je z izjemo velikega števila hodnikov precej raznolik, saj se podite po pisarnah, laboratorijih, kanalizaciji, peščeni in kamniti puščavi, ne manjka pa tudi plezanja in skakalnih preizkušenj. Uganke ne obsegajo zgolj pritiskanje gumbov, ampak morate najti ključe, skrite prehode, voditi NPC-je, da vam odprejo, itd. Igranje popestrijo tudi skriptna presenečenja in občasna glasba. Do konca, ki je zgolj vabilo v preigranje nadaljevanja, sem potreboval okrog 45 minut.

Survive in Catacombs 2

V drugem delu Survive in Catacombs igrate arheologa Neila Harlocka, ki skupaj z ekipo preiskuje katakombe pod mesto Rosenwill. V trenutku nespameti se v katakombe odpravite sami, tedaj pa mrtvi oživijo. Jezik in govor v igri sta spet v češčini, zato je težko razumeti kaj se dogaja, a moram omeniti, da mi je bil predhodnik kar se tiče poteka precej bolj zanimiv.

Mape so glede na izvirnik arhitekturno boljše, vsebujejo več podrobnosti, ostrejše teksture in izboljšano osvetljevanje. Žal prinaša lepši videz ogromen davek, ki se kaže v obliki zatikanja zaradi preobremenjenosti pogona. Lokacije so spet raznolike (katakombe, vlak, podeželje, rudnik) so pa nekateri prehodi med njimi zelo grobi in nelogični. Na vlak se na primer prestavite brez dobrega razloga, mimo pa je tudi dolgočasna mapa s teleporterjem, ki služi samo nabijanju igralnega časa. Zelo mi je bila všeč mapa, v kateri morate bežati pred strupenimi plini, a se je zdel njen potencial neizkoriščen. V primerjavi s prvo igro nisem opazil toliko skrivnosti, saj je praktično vse servirano na pladnju.

V igri so spet prisotni sovragi iz prvega dela, ki so rahlo razširili raznolikost. Dodanih je bilo več preoblek zombijev, med katerimi so tudi strelci, žal pa so bili odstranjeni Vortigaunti. Postavitve so zadovoljive, številčnost pa je spet izjemno visoka. Orožij je tokrat šest in so precej nepraktično razdeljena v samo dve skupini. V prvi se nahajajo vile, signalna pištola in dinamit, ki so vzeta iz Monolithovega Blooda. V drugi skupini so revolver, brzostrelka in šibrenica, ki so precej bolj učinkovitejša kot v prvem delu. Municije je spet dosti, a je igra na splošno težja, zato priporočam, da igrate na Medium.

Videz igre je doživel občuten napredek, a vzdušje enostavno ni primerljivo s prvim delom. Zanimivo je tudi, da si igra sposoja nekaj zvokov iz They Hungerja. Nad modifikacijo sem na splošno razočaran, saj avtorji niso vzeli idej iz izvirnika in jih izpilili, ampak so se preveč osredotočili na videz. Za dokončanje boste potrebovali okrog 1 uro in 15 minut.

Vengeance

Vengeance se odvija nekaj tednov po dogodkih iz izvirnika, ko si je naš junak, Gordon Freeman, že opomogel. G-Man od vas želi, da obiščete kompleks imenovan Mipping Tax, ki je bil zgrajen z namenom opazovanja Xenovskih ujetnikov. Žal pa je v laboratorije vdrla odpadna skupina vojakov, ki želi, da se eksperimenti takoj prekinejo, uspelo pa jim je zavzeti tudi celoten zahodni del kompleksa. Vaša naloga je, da od nekega gospoda Johnsona dobite navodila, kako postopati, a ga ob prihodu ni najti nikoder. Zgodba je izjemno klišejska in vsebuje kar nekaj nelogičnosti, z njo pa se spoznavate sproti preko video sekvenc in besedila, ki ga lahko preberete na zaslonu.

Nabor map vsebuje tako notranje kot zunanje predele, v katerih boste lahko našli nekaj stranpoti z dobrotami in tudi kakšen nelinearen predel. Mape imajo večinoma zelo preprosto geometrijo z veliko ravnimi površinami, v oči bodejo zelo nizki stropi. V plus jim lahko štejemo, da so gosto poseljene z NPC-ji, vsebujejo precej statičnih elementov, ponekod pa imajo tudi všečno barvno shemo. Neprepričljiv vizualni vtis se rahlo popravi s skriptiranimi dogodki in pa video sekvencami. Uganke so praktično neobstoječe, saj je tu in tam treba pritisniti kak gumb, ali pa kam skočiti, so pa med njimi tudi bizarnosti: npr. vrata se odprejo šele, ko poberete pištolo ...

V prvih treh četrtinah igre se modifikacija igra bolj pasivno, saj so nasprotniki zelo redki, se pa situacija v zadnji četrtini precej popravi. Takrat se število nasprotnikov močno dvigne, vključijo pa se močnejša bitja iz Xena in celo helikopter. Tudi zelo reven nabor orožij iz prvega dela se razširi, tako da se lahko uspešno spopadete z novimi nevarnostmi. Metkov je na težavnosti Medium večino časa komaj dosti, druga zgodba pa so zdravilni paketi in baterije, ki jih je ravno prav. Konec sem na omenjeni težavnosti dosegel v okrog 1 uri.

Naj omenim le, da oklep H.E.V. dobite po vožnji z vlakom, zato se ne mučite preveč, da bi ga dobili že takoj na začetku ;).

Back to Xen

Back to Xen oz. Nazaj v Xen je modifikacija za Half-Life izpod rok slovenskega avtorja Janeza Brezovnika, ki je bila izdana leta 1999. Gre za paket sedmih map, v katerih je vaš cilj, da se prebijete do konca. Zgodbe ni.

Notranje in zunanje mape so arhitekturno zelo osnovne in prelepljene z betonsko oz. skalno teksturo, večinoma boste zaman iskali kakšne podrobnosti. Hodniki in vrata so klavstrofobično ozki, se pa da zadihati v prostorih, ki jih povezujejo. Za osvežitev igralne izkušnje poskrbi lezenje po lestvah, ročno odpiranje vrat in pritiskanje gumbov, drugih ugank pa ni. Nekaj je tudi skriptiranih presenečenj, ki vas lahko resno poškodujejo, zato si redno shranjujte. Shranjevanje priporočam tudi zaradi težave v prehodu med prvo in drugo mapo: jan1.bsp in jan2.bsp. Da težavo rešite odprite konzolo, vpišite sv_cheats 1, nato map jan2. Ker se pojavite brez vseh predmetov, sedaj izvedite še ukaz impulse 101, ki vam da H.E.V. oklep in osnovni nabor orožij. Preostali prehodi delujejo brezhibno.

Težavnostna krivulja igre je precej nenavadna in je odgovorna za nižjo končno oceno. Začetek je težek in poln akcije, saj vas ogrožajo izjemno dobro postavljeni vojaki in strojnice. V naslednjem trenutku se težavnost spusti, saj se nabor sovražnikov omeji na tiste iz Xena, ki so sicer dobro postavljeni, a precej manj nevarni. Tukaj izstopajo predvsem Headcrabi, ki se nahajajo v vsaki možni luknji in skoraj vsakim zabojem, zato so včasih že prav nadležni. Konec pa je spet rahlo težji. Za razliko od večine drugih modifikacij imajo bitja iz Xena in vojaki podpisan pakt o nenapadanju, kar poskrbi za precej nenavadne situacije. Na srečo je nabor orožij primeren akciji, je pa res, da je zelo omejen. Metkov in zdravilnih paketov je dovolj za igranje na Hard, za dokončanje pa boste porabili zgolj okrog 45 minut.

Blood Bath

V Blood Bath igrate 18-letnika imenovanega Scott Day-La-Bell, ki ga iz nočnega počitka zbudi čudaški zvok. Ker je v zadnjih tednih iz tega območja izginilo 27 ljudi, v strahu poprimete za pištolo in se odpravite raziskovati stanovanje. Po nenavadnem blisku svetlobe se znajdete znotraj tanka napolnjenega z neznano tekočino, nekaj trenutkov zatem pa se v improvizirani areni borite za življenje. Več o čudaški zgodbi, ki je mimogrede kolaž največjih klišejev iz B-filmov, si lahko preberete v datoteki Blood Bath.txt.

Mape me niso ravno navdušile, saj izgledajo bolj ali manj nametane skupaj, veliko je praznega prostora, podrobnosti pa so zelo redke. Prehodi med njimi so dokaj grobi, zato v resnici nimaš občutka, da se vse skupaj dogaja znotraj enega samega kompleksa. Je pa treba priznati, da vtis rahlo popravijo izbrane teksture. Napredovanje je večinoma linearno in vsebuje tako boje kot tudi pestre uganke in spretnostne preizkušnje. Da preidete v naslednjo stopnjo, boste tako morali v neke vrste arenah ugonobiti horde sovražnikov oz. šefa, izvesti spretne skoke čez laserske detektorje, čimprej izklopiti alarm, potisniti nekaj škatel, biti uspešen plavalec, itd.

Od sovražnikov najbolj izstopajo znanstveniki s strupeno injekcijo, ki imajo sicer bistveno preveč življenjskih točk in vpijajo metke kot goba vodo, niso me pa navdušili modificirani Vortigaunti, ki vas ne zmorejo napadati od daleč, in pa strojnice z vgrajeno šibrenico, ki so popolnoma nesposobne zadeti. Sprememb je bil deležen tudi vaš arzenal, ki vsebuje številna bolj ali manj posrečeno modificirana orožja. Najbolj moti ponekod umetno vsiljen zamik pri strelu, ki bo gotovo jezil marsikaterega igralca, navajenega klasičnega obnašanja orožij. Streliva in zdravilnih paketov je za težavnost Medium drugače dosti, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Conundrum

Conundrum se odvija po končnem boju v izvirniku, v katerem je Gordon Freeman porazil Nihilantha. Izgubljen v Xenu se je odločil, da vstopi v naključni teleporter, ki ga odnese nazaj v Black Meso. Tukaj najde znanstvenike, ki so želeli pobegniti iz kompleksa, a si niso upali, saj je bilo povsod preveč vojakov. Gordon se odloči, da jim bo pomagal, pri tem pa odkrije skrivnostno sobo, ki ga teleportira v deželo Egipčanov, polno pošasti iz Xena in vojakov. Čeprav se zgodba sliši zelo obetavno, boste kaj kmalu ugotovili, da dogajanje nima nobenega smisla, neki pokrajini pa ne moreš reči, da je Egipčanska zgolj zaradi peska in piramid ...

Arhitektura map je izjemno preprosta in poenostavljena: ogromno je ravnih ploskev, pustih hodnikov in sob, ki so enostavni izdolbeni kvadri. Zunanje mape niso nič kaj boljše, enako pa velja tudi za jame. V vsaki izmed map vas čaka miselni izziv, bitka ali pa kombinacija obeh, zatem pa se preselite na naslednjo stopnjo. Uganke so dokaj raznolike in vključujejo plavanje, skakalne izzive, pritiskanje gumbov, orientacijo, iskanje skrivnih nadaljevanj, pasti, lezenje po lestvah, itd., a imajo tudi ogromno število črnih pik. Naj naštejem nekaj primerov: da odprete neka vrata, se morate pojaviti v točno določenem kotu prostora, ki na nikakršen način ne nakazuje, da vsebuje sprožilec; nekateri teleporterji vodijo v gotovo smrt, ki se ji ni mogoče izogniti brez poskušanja; skok v vodo je ponekod ublažen, spet drugje vas ubije; nekateri skakalni izzivi vas prisilijo, da se poškodujete, itd. Ob takšnih številnih nepravičnostih zabavnost hitro izgine.

Na poti do cilja vas bodo ovirali praktično vsi nasprotniki iz izvirnika, kar vključuje tako vojake kot tudi bitja iz Xena. Zaradi obilice streliva in zdravilnih paketov priporočam, da igro igrate na Hard. Tako bodo boji precej bolj zanimivi, le končni šef zna biti na tej težavnosti zelo trd oreh. Vizualno igra ne navduši, saj so teksture preveč monotone, vtisa pa ne popravijo niti hroščate vmesne video sekvence. Tu in tam se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem vključno z uvodom Hazard Course porabil okrog 2 uri, pri tem sem se pa moral nekajkrat poslužiti uradnega vodnika po igri.

Run from Hell

Run from Hell je (zelo verjetno) ruska modifikacija, ki se odvija v Black Mesi podobnemu kompleksu. V ozadju igre je sicer neka zgodba, a ker je ves govor v ruščini, podnapisov pa ni, je najbrž ne boste razumeli. Kljub temu vam priporočam, da NPC-jev med govorom ne prekinjate, saj se lahko skripta zatakne in obtičite. Večina map je notranjih in izjemno preprostih, sestavljenih iz samih ravnih površin. V njih boste zaman iskali detajle, elementi so zelo redki (z izjemo gore škatel), kar nekaj razmerij je mimo. Zunanje mape so redke, a so mi bile rahlo bolj všeč, kljub nenaravno odrezanim pečinam. Deli map so med sabo povezani z neštetimi vrati, ki jih odpirate na mestu ali pa na nekem oddaljenem kraju, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Bodite pozorni na časovno omejena stikala, saj se včasih lahko tudi zgodi, da kje obtičite! Pot naprej vam pogosto ovirajo škatle, ki imajo noro odpornost na orožja in parajo živce (rešitev: namestite moj popravek). Še posebej nadležno je razbijanje škatel pod vodo, saj se je treba neprestano vračati po zrak.

Pri poti do cilja vas bodo ovirali standardni sovražniki iz izvirnika (Xenovci in ljudje), ki se med sabo izmenjujejo brez občutka za uravnoteženost bojev. Težavnostna krivulja bo zato imela nore skoke, je pa res, da vam ne bo hudega kar se tiče zdravja in municije, saj vas igra s tem kar dobro zalaga. Borili se boste proti več vrstam pošasti iz Xena, vojakom, morilkam, in pa težki mehanizaciji, ki vključuje strojnice, tank in pa helikopter (za sestrelitev tega sploh ne dobite dovolj raket, če igrate na težavnosti višji od Easy ...). Postavitvi bi težko kaj očital, saj poskrbi za res zahtevne situacije, dobri pa sta tudi številčnost in pa sama skriptirana presenečenja. Orožja sproti odklepate, za pomoč pri borbi pa lahko izkoristite Barney-a, ki je v tej igri oborožen s smrtonosnim revolverjem. Na težavnosti Medium sem igro preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

U-Life

U-Life je hibrid, ki je nastal s prenosom nekaterih vizualnih značilnosti in mehanik iz legendarnega Unreala, pri tem pa v srcu še vedno nosi povezave z igro Half-Life. Stopnje sestojijo iz notranjih map in imajo tipičen Unrealovski pridih, ki ni le posledica uporabe zelo ostrih tekstur iz omenjene igre, ampak tudi splošne arhitekture in barvne sheme. Čeprav bi lahko bila kompleksnost map boljša, pa je vizualni vtis zelo dober, dodatno pa ga okrepijo še posebni učinki in skriptirani dogodki. Mape vsebujejo kar nekaj alternativnih poti, ki pripomorejo k vtisu nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti s priboljški. Uganke so precej redke. Večinoma morate aktivirati določeno mehanizacijo (vrata, dvigalo), kar storite tako, da se v tisti predel zaletite s telesom.

Nabor sovražnikov je (malce presenetljivo) neposredno prenesen iz samega Half-Life-a in sestoji tako iz bitij iz Xena kot tudi vojakov in morilk. Postavitev in številčnost nasprotnikov sta zadovoljivi, kar nekaj pa je tudi zased, škoda je le, da se nasprotniki pojavijo šele po dobri petini igre. Za popestritev poskrbijo boji med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite za varčevanje z municijo in zdravjem. Nabor orožij je precej okrnjen, saj vsebuje zgolj nekaj krepel iz izvirnika, je pa res, da je municije več kot preveč. Prvih pomoči in baterij je ravno prav za težavnost Medium, pozornejši igralci pa bi se najbrž uspeli prebiti tudi na Hard. Modifikacija ni dokončana in se brez opozorila zaključi takoj po epskem boju, skupnega igralnega časa pa se komaj nabere 30 minut.