100 modifikacij za Half-Life 1: stran 4

Escape 2

Escape 2 se nadaljuje tam, kjer se je predhodnik nehal. Ko ste ubili končnega šefa, vas je teleportiralo v neznano. Na vašo nesrečo to ni bila svoboda, temveč ste se spet znašli globoko v Black Mesi. Za razliko od predhodnika zgodbe sploh in prijaznih NPC-jev ni, vaša naloga je zgolj priti do konca. Pri tem vas bo spet ovirala kopica nasprotnikov, ki so kot v predhodniku zelo dobro postavljeni in bodo poskrbeli za kar srdite boje. Prvi del je spet namenjen pošastim iz Xena, v katerih vrstah so najbolj pogosti raznoliki zombiji, Headcrabi in pa Vortigaunti. Zadnji dve vrsti se ob določenih dogodkih (pre)pogosto teleportirata v vašo okolico, zato imejte vedno pripravljen poln saržer :). Kasneje se primešajo še vojaki, ki imajo podporo strojnic, čisto proti koncu pa na vas navalijo še specialci in tanki. Frakcije se med sabo veselo tolčejo, kar lahko izkoristite za prihranek na zdravju (oklepa H.E.V. spet nimate) in metkih. Obojih omenjenih dobrin je namreč na težavnosti Medium komaj zadosti. Nabor orožij je dokaj omejen, če želite imeti lomilko, pa nujno namestite popravek!

Zasnova map se je glede na predhodnik precej izboljšala - tako glede arhitekture, kot tudi uporabe tekstur in postavitve elementov. Negativno izstopa zgolj popolnoma temna sekcija, v kateri na vas navali na desetine zombijev, vi pa morate med bojevanjem najti pot naprej. Sekcije so pogosto odprte, zato lahko do nekega cilja pridete tudi po drugi poti. Skriptirani dogodki, ki preoblikujejo mape so postali redkejši in se zgostijo šele proti koncu, je pa občutno nadgradnjo doživela količina vizualnih učinkov, a se žal to ponekod pozna kot precejšnje zatikanje. Na veliko škodo je bila porezana večina ugank, saj jih igra praktično ne vsebuje. Res je, da morate parkrat najti kartico in iti nazaj, pritisniti par gumbov, da se vozite z vlakom, ter da vas čaka nekaj skakalnih preizkušenj, a je to kar malo preveč skromno, sploh glede na splošno kakovost map.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Pred igranjem si obvezno nastavite tipke!

Escape from the Darkness

V Escape from the Darkness igrate znanstvenika imenovanega Alex Johnes, ki se znajde v incidentu iz izvirnika. Ker ste bili pred tremi meseci udeleženi v programu samoobrambe (igrajte Hazard Course), se seveda ne mislite predati in umreti. V vašem skrivališču odkrijete orožje, in z njim napadete vojake, ki patruljirajo zunaj. Vaša trenutna naloge je, da se prebijete do Gordona Freemana, ki bo že vedel, kaj storiti. Zgodba je podkrepljena z govorom po meri in video sekvencami, bolj kot ste blizu koncu, bolj je nenavadna. Med igranjem se občasno vklaplja tudi glasbena podlaga, ki pa mi je bila preveč moteča, in bi raje videl, da je sploh ne bi bilo.

Mape so kompleksne in polne podrobnosti, ponašajo se z odlično arhitekturo in osvetljevanjem ter so vsekakor glavni adut igre. Teren je izjemno razgiban in le poredko vsebuje popolnoma ravne ploskve, kar sicer prispeva k avtentičnosti, bo pa hkrati povzročalo nadležno zatikanje med hojo. Izjemno všeč mi je bila bogata vegetacija, ki ne predstavlja le vizualne poslastice, ampak tudi skrivališče za sovražnike. Stopnje so sestavljene iz raznolikih zunanjih in notranjih predelov, ki so med sabo zelo dobro povezani, in vsebujejo tudi precej stranpoti. Podili se boste po laboratorijih, pisarnah, zasneženih poljanah, rudnikih, kanjonih, kanalizaciji, itd. Uganke so precej raznolike in vsebujejo destrukcijo okolja, pritiskanje gumbov, skakalne izzive, ščitenje NPC-jev, iskanje dobro skritih poti naprej, in še kaj bi se našlo.

Med igro vas bo napadala pestra mešanica klasičnih in novih sovražnikov iz Xena in Zemlje, ogrožali pa vas bodo tudi helikopterji, artilerija in strojnična gnezda. Postavitev sovražnikov je zelo dobra, enako pa velja tudi za številčnost, kar nekaj je skriptiranih presenečenj. Za še večjo težavnost bodo poskrbeli vojaki v kamuflažnih oblačilih, da o napadih izza goste vegetacije sploh ne govorimo. Za bitke je v igri uporabljen drugačen pristop, kot ste ga morda vajeni iz drugih modifikacij. Orožja so namreč izjemno smrtonosna, kar sicer poveča občutek realizma, a meni tak pristop enostavno ni bil všeč. Spopade morate tako zaključevati izjemno hitro, saj vsako odlašanje hitro vodi v smrt in posledično ponovno nalaganje. Na voljo imate izjemno velik nabor modificiranih pušk, ki imajo so bolj ali manj posrečene. Šibrenica ima npr. prevelik doseg, AK47 pa tako veliko razpršitev, da je popolnoma neuporabna. Streliva je ogromno, zdravja in baterij pa ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

ETC

V ETC ali Earthquake Test Centre igrate Gordona Freemana, prizorišče pa je Black Mesa polna vojakov in nezemljanov. Vaša naloga je, da se prebijete do kompleksa Lambda, ki pa se nahaja na nasprotni strani oporišča. Da vaša misija ne bo prelahka, vam bodo pot ovirali številni nasprotniki, med katerimi gotovo izstopajo zelo dobro postavljeni vojaki vseh vrst. Napadali vas bodo iz več smeri naenkrat, pripravite pa se tudi na precej zahrbtna presenečenja. Bitij iz Xena je sicer več vrst, a jih je številčno precej manj. Še najbolj nadležni so Headcrabi, ki jih ne marajo tudi vojaki, omembe vredni pa so tudi Vortigaunti. Težavnostna krivulja bi lahko bila mestoma boljša, moteč je predvsem zelo težek začetek. Nabor orožij je zelo pester, saj mu manjkajo zgolj biološka in futuristična orožja, je pa metkov na težavnosti Medium preveč. Druga zgodba je z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je ravno prav.

Mape so navdahnjene s tistimi iz izvirnika in so precej dobro narejene kar se tiče same geometrije in osvetljevanja. Izbor tekstur me ni navdušil, saj so večinoma prisotne dolgočasne sivine, se pa igra odkupi s številnimi odlično izvedenimi skriptiranimi dogodki, ki močno popestrijo igranje, občasno pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Zabavni so se mi zdeli tudi brki na NPC-jih :). Skozi stopnje napredujete večinoma linearno, se pa tu in tam najde tudi možnost, kjer morate nekaj postoriti in se nato vrniti nazaj, nekajkrat pa se tudi preoblikujejo deli map. Uganke so omejene na pritiskanje gumbov, parkrat pa morate tudi izkoristiti pomoč NPC-jev. Šibka točka modifikacije pa je definitivno njena dolžina, saj sem za dokončanje porabil zgolj 30 minut.

ETC 2

ETC 2 ali Earthquake Test Centre 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika. V njem ste se poskušali rešiti skozi teleporter, a ste pri tem padli v roke vojaških sil. ETC 2 se začne nekaj dni po vašem zajetju. Bitja iz Xena napadejo vojaško oporišče, v katerem ste ujeti, in vam tako ponudijo možnost, da pobegnete. Z zgodbo (kolikor je sploh je) se spoznavate sproti, in to tudi s pomočjo dokaj zabavnih pogovorov z NPC-ji.

Če je bila že v predhodniku zasnova map dobra, pa je tukaj skoraj popolna, saj je napredovala na praktično vseh področjih. Kakovost izdelave je tako postala izjemna, enako pa velja tudi za kompleksnost. Mape so precej bolj barvite (tudi na račun izbora osvetljevanja) in vsebujejo precej več podrobnosti, skozi odlične skriptirane dogodke pa se pogosto preoblikujejo in vam tako omogočijo nadaljevanje. Zaradi alternativnih poti in številnih skrivnosti, dajejo stopnje neverjeten občutek nelinearnosti, ki ga boste vsi, ki radi raziskujete, oboževali. Potepali se boste po zelo dobro povezanih notranjih in zunanjih mapah, ne uide pa vam celo ščepec Xena. Uganke so tokrat precej nadgrajene, saj obsegajo skakalne preizkušnje, potapljanje, lezenje po jaških, vožnjo z vlaki, odklepanje vrat, iskanje skritih poti, uničevanje dela map in še kaj bi se našlo.

Nabor sovražnikov je v nadaljevanju precej bolj pester od predhodnika, saj se boste borili proti skoraj vsem sovražnikom, poznanim že iz izvirnega Half-Life 1. Spopadali se boste z vojaki in morilkami, raznovrstnimi pošastmi iz Xena, pripravite pa se tudi na številne strojnice in celo tank. Postavitev nasprotnikov in njihovo število sta zelo dobra, kar nekaj pa je tudi presenečenj, zato boste morali v spopade vstopati preudarno. V pestre boje boste vstopali z zelo široko paleto orožja, ki mu manjkajo le futuristična krepela, količina metkov pa je dobro uravnotežena. Življenjskih paketov in baterij je dovolj za igranje na Medium, izkušenejšim igralcem, ki radi raziskujejo pa za večji užitek priporočam igranje na Hard. Škoda je le, da je igra relativno kratka, saj sem komaj napraskal za uro in pol igralnega časa.

Fate Reversal

Fate Reversal se odvija nekaj časa za tem, ko ste kot Gordon Freeman uspeli zaustaviti invazijo iz Xena. Ko vam je G-Man na koncu ponudil izbiro med gotovo smrtjo in nadaljnjim sodelovanjem, ste izbrali slednjo možnost. Tik preden ste prešli v mirovanje, se je proces prekinil in znova ste se znašli v Black Mesi. Na začetku se zdi, kot da nimate jasnega cilja, a se igra preko G-Mana kmalu precej spretno naveže na drugi del v seriji Half-Life. Zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti preko samega dogajanja, domiselnih skriptiranih dogodkov in video sekvenc.

Stopnje so razdeljene na več raznolikih tematskih sekcij. Prebijali se boste skozi laboratorije in skladišča v Black Mesi, kanalizacijo in mestne ulice, obiskali pa boste tudi bolj eksotične lokacije, ki pa jih bom zamolčal, da vam ne pokvarim užitka. Večina map mi je bila precej všeč, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, všečno osvetljevanje in so tudi arhitekturno dobre. K dobremu vizualnemu vtisu pripomorejo nove teksture in modeli, zelo zanimivo pa se mi je zdelo tudi, da se tekom igranja spremeni čas dneva. Poti naprej večinoma odpirate z aktivacijo sprožilcev, ki se nahajajo na stranpoteh ali pa z dostopnimi karticami, kar nekajkrat pa se lahko z odstranitvijo blokade vrnete v predhodno sekcijo. Škoda, da avtor ni vgradil kakšnega zahtevnejšega miselnega problema ...

Kar se bitk tiče, je začetek precej divji, saj se morate zgolj z lomilko spoprijeti z Vortigaunti, kmalu zatem pa vam bo pištolica služila kot edina zaščita proti Alien Controller-jem in vojakom. Začetna pestrost nasprotnikov se ohranja skozi vso igralno izkušnjo, saj se boste borili proti praktično vsem bitjem iz Xena, vojaško grožnjo pa bodo okrepili tudi helikopterji in letala z okrepitvami. Akcija je precej dobra zaradi postavitev in številčnosti, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in bitke med različnimi frakcijami. Težavnostna krivulja ostaja precej konstantna, moti le nenaden spust blizu konca, ki pa se hitro popravi. Orožja so omejena na tista iz izvirnika, je pa pohvalno, da so nekatera preoblečena. Metkov in zdravja/baterij je dovolj za igranje na Hard, na tej težavnosti pa sem igro končal v okrog 1 uri.

Focalpoint

Focalpoint se odvija nekaj ur zatem, ko je Adrian Shephard skupaj z ekipo strmoglavil v neznano. Vojaško poveljstvo je hitro sestavilo reševalno ekipo, ki bi našla preživele, in hkrati odkrila, zakaj je letalo Osprey strmoglavilo. Žal pa se načrt izrodi, ko se od nikoder pojavijo nezemeljska plovila, uničijo vaše letalo in pobijejo soborce. Zgodba mi je bila zelo zanimiva, podaja pa se preko skriptiranih dogodkov in pogovorov z NPC-ji.

Zasnova map je odlična in si res zasluži hvalo. Ne le zaradi izvrstne in raznolike arhitekture, ki je polna podrobnosti in smiselno postavljenih elementov, ampak tudi zaradi same povezanosti map. Tekom igranja boste naleteli na številne razvejitve, ki bodisi predstavljajo alternativne poti do cilja, bodisi pa gre za dele poti, ki se kasneje odklenejo. Vračanja nazaj je kar nekaj, kar sicer samo po sebi ne predstavlja težav, močno pa moti prevelika uporaba dvigal, ki so že iz izvirnika poznana kot izjemno hroščata. Tako sem bil neštetokrat zmečkan in zalepljen na tla, kar nekajkrat pa se vrata niso odprla, zato sem obtičal, brez noclip pa ni šlo naprej. Uganke so zelo zanimive in obsegajo tako iskanje predmetov, kartic in ključev, kot tudi seveda skakalne preizkušnje, iskanje skritih poti naprej in pritiskanje gumbov. So pa izjemno daleč vsaksebi, zato se pripravite na dolge pohode.

Ker v Focalpointu igrate vojaka, je temu primeren tudi izbor sovražnikov. Napadal vas bo omejen nabor bitij iz Xena, tu in tam pa se boste morali boriti tudi proti nezemljanom iz Rase X in varnostnikom. Boj je (kar malo presenetljivo) velika šibka točka te modifikacije. Sovražniki so postavljeni predaleč vsaksebi, kar pa je ponekod nespretno nadomeščeno z njihovo številčnostjo. Bistvena težava je tudi izjemno omejen arzenal, ki poleg noža, vsebuje le še pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, metkov zanje pa je na težavnosti Medium komajda dosti. Enako velja tudi za zelo skopo postavljene pakete s prvo pomočjo in baterije, zato sem večino igralnega časa preživel brez ščita in z življenjem pod 50.

Videz igre je prevzet iz razširitve za Half-Life imenovane Opposing Force, ki je dosti predrugačen, da ponuja svežo izkušnjo. Mape so zelo estetske in vsebujejo številne napredne učinke, žal pa je to tudi slaba novica za lastnike počasnejših računal, saj se igra zna precej zatikati. Velika odlika modifikacije so še izjemni skriptirani dogodki, ki močno izboljšajo vzdušje. Za dokončanje boste porabili okrog 3 ure, za zagon pa boste nujno potrebovali nameščen Opposing Force.

Force of Evil

V Force of Evil igrate agenta, ki dela za tajno sekcijo ministrstva za notranje zadeve. Igro pričnete s pobegom iz zapora, ki ga vodi vladi sovražna vojaška organizacija. Sedaj se morate prebiti do laboratorijev, v katerih raziskujejo teleportacijo, da bi se končno vrnili domov. Tukaj pa vas čaka že nova misija, v kateri boste morali preprečiti nuklearno katastrofo v jedrski elektrarni Temelin, ki so jo zasedli aktivisti. Zgodba se sliši zanimivo, a sta tako govor kot podnapisi v češčini, zato boste imeli težave ne le s sledenjem dogajanju, ampak tudi z razumevanjem namigov in nalog. Dogajanje je popestreno z vmesnimi sekvencami, ponekod pa se vklopi tudi glasba po meri.

Zasnova stopenj mi je bila precej všeč, saj imajo mape dobro geometrijo, osvetljevanje in pa tudi dovolj zanimivih podrobnosti. Večinoma gre za notranje mape, ki so dovolj svojevrstne, da boste v njih le stežka našli podobnost z izvirnikom, preostanek pa predstavlja urbana okolica, pri kateri so me motile nevidne stene. Omembe vreden je gotovo še Hazard Course s srednjeveško tematiko, ki vas bo zaposlil za kar nekaj časa. Stopnje vsebujejo številne stranpoti in skrivnosti, v katerih lahko bodisi najdete zanimive priboljške, nekatere pa so namenjene zgolj »hecu«. Določena nadaljevanja so dobro skrita, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Uganke večinoma sestojijo iz pritiskanja gumbov, ki znajo biti pogosto precej dobro skriti, in vam bodo povzročili marsikatero preglavico, parkrat pa morate najti tudi dostopno kartico.

Spopadi so redki, a zato toliko bolj siloviti, nekajkrat morate tudi reagirati. Škoda je le, da so luknje med akcijo tako velike, da že vzbujajo občutek praznine. Napadale vas bodo morilke, kasneje pa še vojaki, aktivisti, varnostniki in strojnice. Skozi vrste vseh teh napadalcev se boste morali pogosto prebiti z minimalnim naborom orožja, saj vsako novo misijo začnete kot civilist. To pomeni, da nimate oklepa H.E.V., odstrani pa se vam tudi že prej pobrana oborožitev. Tako tudi aktivisti, ki imajo zgolj palice, kar naenkrat postanejo nevaren nasprotnik. Glede orožij ni presenečenj, nabor je zelo omejen, vizualno spremenjena je zgolj lomilka. Količina municije in zdravilnih paketov je dovoljšnja, da igro preigrate tudi na Medium, se pa pripravite na pogosto ponovno nalaganje. Igro sem končal v okrog 1 uri in pol, k temu času pa je Hazard Course prispeval 15 minut.

Gut Reaction

V Gut Reaction igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil resno situacijo v kompleksu Lambda. Enega izmed reaktorjev kompleksa so namreč zavzela bitja iz Xena, s črpanjem jedrske energije pa skrbijo, da dotok novih zaveznikov ne usahne. Freemanova naloga je, da zaustavi reaktorje in Xenovcem prekriža načrte, to pa vsekakor ne bo enostavno, saj po kompleksu patruljira tudi vojska. Zgodba se mi je zdela precej zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti. Pred začetkom igranja priporočam, da si ponastavite tipke.

Zasnova stopenj mi je bila z zelo redkimi izjemami zelo všeč. Ne le zaradi podrobnosti in dobrih barvnih shem, ampak tudi zaradi povezav med mapami in skriptiranih dogodkov. Poleg raznolikih načinov za prehod med deli stopenj, so me navdušile tudi alternativne poti, ki igri dajejo vtis nelinearnosti. Pot naprej je kar nekajkrat zelo dobro skrita, parkrat pa se se boste tudi vrnili na že obiskana mesta. Uganke so dokaj zanimive, med njimi pa boste našli skakalne izzive, potapljanje, pritiskanje gumbov in še kaj bi se našlo. Nekajkrat se ob pomembnih dogodkih vklopi tudi glasbena podlaga, spretno pa je uporabljen tudi govor.

Nabor sovražnikov je pobran iz izvirnika, in obsega vse človeške ter velik delež Xenovskih nasprotnikov. Zelo dobra postavitev in zasnova map poskrbita za kar nekaj akcije, dodatni izziv pa predstavljajo še teleportacije bitij iz Xena ter vdori vojakov. Ne manjka tudi borb med frakcijami, ki jih velja čimbolj izkoristiti. Bojni tempo je dokaj visok že od začetka, se pa proti koncu precej umiri, saj ga zadušijo drugi igralni elementi. Nabor orožij je dokaj omejen in vsebuje le tista iz izvirnika, streliva (in zdravilnih paketov ter baterij) pa je ravno prav za težavnost Medium. Na omenjeni težavnosti pa boste igro končali v skromni 1 uri. Škoda, da ni daljša ...

Half Secret

V Half Secret igrate kemika imenovanega Dyson Poincare, ki je zaposlen v Black Mesi. Nekega dne med potjo na delo z vlakom pride do incidenta, ki je najbrž povezan s tistim v izvirniku, v njem pa izgubite zavest. Ko se končno zbudite, v kompleksu mrgoli sovražnikov, neke globlje zgodbe pa modifikacija ne vsebuje. Vse mape so notranje in so kar se tiče arhitekture zelo preproste, veliko je ravnih površin in malo elementov, zato izgledajo precej puste. Za popestritev poskrbijo poplavljene in zabarikadirane sekcije ter kar nekaj skriptiranih dogodkov. Čeprav je napredovanje večinoma linearno, je kar nekaj sekcij krožno povezanih in se razcepijo šele pred ponovnim priključkom v nov del. Ugank oz. spretnostih preizkušenj igra praktično ne vsebuje, tu in tam je treba kaj pritisniti ali pa pobrati varnostno kartico.

Povsem drugi obraz pa modifikacija pokaže, ko jo pogledamo z zornega kota, ki vključuje boje. Vašo spretnost bodo preizkušale vse vrste pošasti iz Xena, v bitke pa se bodo vključili tudi vojaki s podporo strojnic. Za veliko akcije poskrbijo tako dobre postavitve nasprotnikov, kot tudi njihova številčnost, vse skupaj pa je začinjeno še s skriptiranimi pojavitvami. Slednje si zaslužijo posebno hvalo, saj so pogosto izvedene tako, da se nasprotnik z napadom od daleč pojavi šele, ko ste že postavljeni pred stresno situacijo od blizu. Ta prijem bo od vas zahteval hitro reakcijo, hkrati pa je dovolj uravnotežen, da ni nepravičen. Nabor orožij je precej pester, saj se klasičnim krepelom pridružijo še redko videna nezemeljska orožja. Namesto Snarkov boste tako vihteli Chumtoade, raketomet pa je nadomeščen s eksplozivnimi netopirji imenovanimi Stukabat. Metkov in zdravilnih paketov je na meji za težavnost Hard, zato jo vsekakor priporočam izkušenejšim igralcem. Na tej težavnosti sem igro zaključil v okrog 45 minutah.

Half-Life Prison

Če poskušam uganiti zgodbo Half-Life Prison (govor je namreč v ruščini), bi rekel, da se začne v visoko varovanem Sibirskem zaporu, v katerem se nahaja naš junak Gordon Freeman. Nekega dne zapor preplavijo nezemljani in Gordonu uspe pobegniti iz ječe, a tu se zgodba šele začne.

Stopnje v modifikaciji so mi vzbujale mešane občutke. Po eni strani so mape izjemno izvirne, polne spretnostnih preizkušenj in ugank, po drugi strani pa so mi občasno načenjale živce z nepravičnimi situacijami in pastmi, ki jih ne moreš predvideti, če igraš prvič. Pogosto hitro shranjevanje in nalaganje vam tako ne bo ušlo, škoda, da ni vgrajenega pogostejšega samodejnega shranjevanja. Nadaljevanja pogosto niso očitna na prvi pogled, marsikdaj pa je treba za napredovanje usposobiti kakšen stroj ali mehanizem, nekaj pa je tudi časovnih stikal. Po stopnjah je skritih kar nekaj skrivnosti, ki vam povečajo zalogo municije, baterij ali pa zdravja, se boste pa vsaj na najnižji težavnosti uspeli prebiti do konca, tudi če ne najdete nobene.

Že znanim sovražnikom iz izvirnika se v modifikaciji pridružijo trdovratnejši, ki bodo dodobra preizkusili vaše streljaške sposobnosti. Zelo veliko je nevarnih orjaških pošasti (Gonarch, Gargantua), ki pogosto ne nastopajo sami, ampak se vas lotijo v skupinah. Na srečo je municije dovolj, pa tudi vaš arzenal ni od muh. V igri so prisotna izbrana orožja iz izvirnika, le šibrenica je doživela preobrazbo. Težavnostna krivulja je z redkimi izjemami kar dobra, čakajo vas tudi šefovske bitke.

Videz igre je zavoljo odpuljene zasnove stopenj zelo divji, enako pa velja tudi za zvočno podlago, ki bi jo lahko tudi izpustili brez velike škode :). Kar nekaj je skriptiranih dogodkov in video sekvenc, ki močno popestrijo igro. Priporočam, da modifikacijo preigrate na težavnosti Easy, za dokončanje pa boste potrebovali okrog 4 ure in pol.