100 modifikacij za Half-Life 1

Absolute Redemption

Absolute Redemption se odvija po dogodkih iz izvirnega Half-Life. Gordon Freeman je pri svojem pohodu po Xenu osvobodil tri metuljčkasta bitja imenovana Telnorps, ki so služili zaščiti Xena pred njihovimi sovražniki, raso Zan iz galaksije Theldran. Bitja iz Xena so zato preko skrivnostnega G-Mana zaprosila za pomoč in povrnitev Telnorpov na njihova mesta. Prvi se nahaja v ujetništvu kulta v Himalaji, drugi v zabaviščnem parku, tretji pa v skladišču strastnega zbiratelja nenavadnih stvari, ki bo naredil vse, da bo dobil še preostala dva.

Če prištejemo še Xen, se boste v igri tako borili skozi kar štiri različna prizorišča in vsa so izjemno kakovostno izdelana. Mape so izvrstno povezane v celoto, v njih kar kipi od podrobnosti, kar nekaj je skakalnih izzivov in skriptiranih dogodkov. Zelo všeč mi je bila nelinearna zasnova, ki daje izjemen občutek svobode, je pa res, da zna katerega igralca tudi zmesti. Občasno se boste morali tudi vrniti v predhodno sekcijo, pri tem pa se zna zgoditi, da vas bodo pričakalo kakšno presenečenje :).

Kar se tiče sovražnikov, ni presenečenj, so pa popredalčkani po tematskih sekcijah. Na Himalaji se boste spopadali z vojaki in nindžami, v cirkusu in na Xenu z nezemljani, v skladišču pa z osebno vojsko zbiratelja. Igra ne slepomiši, ampak vas neposredno pahne v divjo akcijo. Orožja so standardna, municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Boji znajo biti kar zahtevni, še posebej v sekcijah, kjer je mapa razdeljena v več višinskih plasti ali pa na mestih, kjer so postavljeni teleporterji.

Vizualno modifikacija ne bistveno odstopa od izvirnika, so pa na voljo preoblečeni modeli, za popestritev pa poskrbijo vmesne sekvence. Posebej bi bilo treba izpostaviti posnet govor, na primernih mestih pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre na težavnosti Medium sem porabil okrog 2 uri, bi pa omenil, da me je konec zelo razočaral.

Affliction

Affliction se odvija v Black Mesi ob neznanem času. Igro začnete nezavestni in ranjeni na tovornjaku, ki ga varujeta dve morilki. Vaš oklep H.E.V. se spet izkaže za zlata vrednega, saj vas oživi, ravno takrat pa po spletu naključij napade nezemeljski bombnik in vam tako omogoči pobeg. To je vse, kar ima ta modifikacija od zgodbe, preostanek je zgolj prebijanje cilja, ki ga boste dosegli v okrog 45 minutah. Oviral vas bo zelo skromen nabor nasprotnikov v novih preoblekah, v katerem se znajdejo le najšibkejše vrste iz Xena in pa obe vrsti vojakov. Njihova postavitev je dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj, a bo akcija zaradi nizke številčnosti na Hard komaj zadostila potrebam boljših igralcev. Metkov in priboljškov je na voljo obilo, še posebej za tiste, ki radi raziskujejo, je pa res, nabor (preoblečenih) orožij pa je po drugi strani precej skromen.

Zasnovi map bi glede kakovosti težko kaj veliko očitali, saj so stopnje večinoma vizualno všečne, imajo dobro geometrijo in osvetljevanje, kar nekaj pa je tudi zanimivih skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo okolico ali drugače popestrijo igranje. Deli stopenj so dobro povezani med sabo, veliko pa je tudi vračanja nazaj, pri tem pa se na že obiskanih delih pojavijo novi nasprotniki ali pa se mape kako drugače preoblikujejo. Mod se močno naslanja na mape iz izvirnika in drugih iger (npr. Uplink), a jih ne bistveno nadgradi, kar je precejšnja škoda - želel bi si več izvirnosti. Uganke so praktično neobstoječe, saj je že na daleč jasno, kaj je treba narediti. Izjemo zna predstavljati le kak gumb, ki izgleda kot lučka. V igri je tudi nekaj nesramnih pasti, ki jih ne morete zaznati, dokler vas ne poškodujejo.

Afraid of Monsters Director's Cut

V Afraid of Monsters Director's Cut igrate Davida Leatherhoffa, ki se že nekaj časa bori z nočnimi morami. Kot rešitev mu neznan vir brezplačno pošilja skrivnostne tablete, ki mu sicer pomagajo, a so ga hkrati zasvojile. David se v želji po rešitvi odpelje v bližjo bolnišnico, kjer pa se nočna mora šele prične. Zgodba je precej zanimiva, pohvalno pa je tudi, da ima igra več koncev.

Če ste kadarkoli igrali kakšno igro iz serije Silent Hill, potem boste hitro opazili številne vzporednice med igrama. Najprej je tu podobna zasnova stopenj, ki se odvija znotraj stavb, veliko pa je tudi sprehajanja po mestu in drugi okolici. Pot naprej vam blokirajo številna vrata, ki so pogosto blokirana z ene strani, zaklenjena s ključi ali pa stikalom. Ključe boste pozorni hitro našli, zadnji način zaklepa je precej moteč, saj se stikala pogosto nahajajo daleč stran od vrat, iz vmesne sekvence pa se pogosto ni mogoče spomniti, katera so se aktivirala. Če so hišne stopnje dokaj enostavne za navigacijo zaradi pravokotne postavitve elementov, pa druge niso, še posebej, če morate to opravljati v temi. Igra je večinoma moteče temna, zadevo pa še poslabša svetilka, ki jo morate polniti preko baterij. Če bi imel na voljo zemljevide na stenah kot v Silent Hillu, bi bila zadeva precej boljša.

Temačnost pa seveda pomeni, da bi se avtorji lahko izživeli s postavitvijo sovražnikov, a jih je na srečo ravno prav, da niso nadležni. Zanimivo je, da sem se najbolj ustrašil tistih, ki so bili postavljeni v svetlejših mapah. Poleg super hitrih zombijev, vas bodo napadale še druge vrste zveriženih pošasti, med katerimi gotovo najbolj izstopajo lobanje, ki jim iz ust štrli roka, in neke vrste orjaški pajki. Pogosto je njihova pojavitev vezana na določene dogodke, zato pazite na hrbet :). Nekateri sovragi so delno ali v celoti nevidni, kar je bilo precej nadležno. Za mikastenje zverjadi boste imeli na voljo več vrst hladnih orožij, pištol. šibernico, brzostrelko in revolver, ki jih najdete tekom igranja, eksplozivov ni. Naenkrat lahko nosite le po eno vrsto orožja, drugo pa samodejno odvržete. Municije je za natančne strelce dovolj (merite v glavo), še več pa si je bodo lahko nagrmadili ljubitelji raziskovanja.

Ker gre za popolno preobrazbo, avtorji niso spremenili zgolj modelov, ampak tudi teksture, ki se zelo dobro vklopijo v samo tematiko igre. Prisotni so tudi zvoki po meri in pa glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije na težavnosti Easy boste potrebovali okrog 4 ure.

Arctic Incident

Arctic Incident se odvija v raziskovalnem kompleksu nekje na Arktiki. Raziskovalci med vrtanjem z laserjem odkrijejo številne nove oblike življenja, ki so se popolnoma prilagodile mrazu in so pripravljene na vsak način obraniti svoj teritorij. Preživeli na pomoč pokličejo vojaške sile, ki pa imajo lastne načrte za izkoriščanje odkritja, pri tem pa nočejo imeti prič. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki se poskuša rešiti iz kaosa, ki je nastal.

Mape predstavljajo mešanico notranjih in zunanjih map, ki so zelo dobro povezane v homogeno in zelo razgibano izkušnjo. Laboratoriji in druge stavbe so dokaj monotone, a se igra odkupi s fantastično zasneženo zunanjostjo, ki z dodatkom barv na pravih mestih ustvari izjemen vtis. Stopnje vsebujejo kar nekaj stranpoti in skrivnosti, občasno pa so prisotne tudi alternativne poti. Uganke niso pretirano težke in sestojijo iz pretikanja gumbov, iskanja kartic/ključev in skakalnih izzivov.

Poleg vojakov z mitraljezi vam bodo pot prekrižale pošasti iz Xena, v odlično izvedeni zimski preobleki. Avtor ni spremenil zgolj barve, temveč tudi spremljajoče efekte, ki vas sedaj zamrznejo. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni na taktičnih mestih, včasih pa imajo tudi pomoč strojnic, kar pomeni, da se vam obeta dosti akcije. Čeprav se sovražniki pojavljajo preko teleporterjev, se bo nemalokrat zgodilo, da vas bo med vračanjem čakalo presenečenje. Nabor orožij je precej omejen. Na voljo boste imeli kramp, pištolo, mitraljez, samostrel, granate in raketomet, odklepanje pa bo potekalo sproti. Količina municije in zdravja je ravno prava, da boste izkušeni igralci lahko igro preigrali na Hard, pri tem pa boste porabili okrog 1 uro in pol.

Assault on Roswell

Assault on Roswell se odvija v kraju Roswell nekje v ZDA. Igrate britanskega tajnega agenta, ki je bil v bazo poslan, da bi raziskal izbruh skrivnostnega virusa, ki je morebiti celo nezemeljskega izvora. Za večjo uspešnost infiltracije se naš igrani lik preobleče v gordena (to piše v napisu, lol :) in se celo podvrže plastični operaciji.

Zasnova stopenj je ena izmed ključnih šibkih točk te modifikacije. Mape (še posebej na začetku) so sestavljene iz preprostih in skoraj praznih pravokotnih škatel v prostoru, ki so povezane z dolgimi in dolgočasnimi hodniki ali jaški. Poleg duhomorne praznine vtis dodatno poslabšajo monotone teksture, s katerimi so prelepljene stene, in pa očitne napake pri izdelavi. Občasno se lahko zgodi, da se boste zataknili brez možnosti vrnitve, zato si redno shranjujte. Kakovost izdelanih map narašča s časom igranja, zato je zaključek zelo spodoben. Pot naprej je občasno dobro skrita, v več primerih pa boste morali aktivirati stikalo in se vrniti daleč nazaj - zelo nadležno. Mape vsebujejo tudi skrivnosti in pasti.

Na poti do cilja vas bodo ovirali nasprotniki že znani iz izvirnika, ki so ponekod dobro postavljeni in predstavljajo zanimiv izziv, v drugih primerih pa so avtorji z njimi malo pretiravali. Tudi nabor orožja ni doživel bistvenih sprememb, posebno pa je to, da vam igra krepel ne servira na pladnju, ampak jih morate opaziti in pobrati. V nasprotnem primeru vas čaka dolga hoja nazaj. Municije in zdravilnih paketov je ravno prav, najdete pa jih v nenavadnih zlomljivih predmetih kot npr. škatlah, ki izgledajo kot eksplozivni naboji.

Videz igre se tekom igranja postopoma izboljšuje, lepa pa nikoli ni. Elementi so postavljeni brez nekega občutka za estetiko, višinska in velikostna razmerja so mimo, vse je izdelano zelo surovo. Občasno se vklaplja glasbena podlaga, trenutki pa niso vedno primerni. Na težavnosti Medium sem igro dokončal v okrog 2 urah.

Azure Sheep

V Azure Sheep se postavite v kožo Barneya, varnostnika v kompleksu Black Mesa, soimenjaka junaka iz razširitve Blue-Shift. Kar naj bi bil le še en dan v službi pa se po invaziji pošasti iz Xena, ki jo poznamo že iz izvorne igre, spremeni v pravo nočno moro. V želji, da bi rešil njegovo dekle, Kate, se Barney tako odpravi v osrčje laboratorijskega kompleksa Black Mesa. Zgodbi Azure Sheep in Half-Life se odlično prepletata, zato kar nekajkrat srečate Gordona Freemana in mu celo pomagate napredovati. Podajanje zgodbe popestrijo vmesne sekvence, kar nekaj pa je tudi skriptiranih dogodkov.

Zasnova stopenj je kar dobra in ohranja raznolikost iz izvirnika, čeprav boste tu in tam naleteli na dokaj moteče labirinte hodnikov s številnimi zaprtimi vrati. Kar nekaj je alternativnih poti do cilja, ki vam bodo omogočile drugačen pristop k napredovanju. Sovražniki so dobro postavljeni, ne manjka pa tudi zahrbtnih zased in šok momentov. Klasičnim sovražnikom iz izvirnika so se pridružili tudi modificirani in povsem novi, ne manjka pa tudi obilice novih zaveznikov. Tukaj gotovo najbolj izstopa Kate, ki je ključna za napredovanje po stopnjah (odklepa varnostna vrata) in jo morate vestno ščititi (ter se jeziti, ko noče skozi vrata :). Tudi arzenal je bil razširjen z novimi orožji in s prenosnim zdravilnim paketom, s katerim lahko zdravite Kate. Čeprav so boji precej zahtevni, pa je bilo metkov in zdravilnih paketov dovolj, da nisem imel težav. Včasih se treba usesti tudi za strojnico ali raketomet, kar pa hkrati pomeni, da morate biti natančni pri streljanju, saj na vas navali cela horda nasprotnikov.

Poleg modelov po meri in govorcev zanje (zelo pohvalno!), so avtorji vgradili tudi prilagojen HUD. Ta ima hibo, in sicer se merek občasno slabo vidi. Igra je dolga okrog 4 ure in ponuja zelo raznoliko igralno izkušnjo, priporočam igranje na medium.

Back to Xen

Back to Xen oz. Nazaj v Xen je modifikacija za Half-Life izpod rok slovenskega avtorja Janeza Brezovnika, ki je bila izdana leta 1999. Gre za paket sedmih map, v katerih je vaš cilj, da se prebijete do konca. Zgodbe ni.

Notranje in zunanje mape so arhitekturno zelo osnovne in prelepljene z betonsko oz. skalno teksturo, večinoma boste zaman iskali kakšne podrobnosti. Hodniki in vrata so klavstrofobično ozki, se pa da zadihati v prostorih, ki jih povezujejo. Za osvežitev igralne izkušnje poskrbi lezenje po lestvah, ročno odpiranje vrat in pritiskanje gumbov, drugih ugank pa ni. Nekaj je tudi skriptiranih presenečenj, ki vas lahko resno poškodujejo, zato si redno shranjujte. Shranjevanje priporočam tudi zaradi težave v prehodu med prvo in drugo mapo: jan1.bsp in jan2.bsp. Da težavo rešite odprite konzolo, vpišite sv_cheats 1, nato map jan2. Ker se pojavite brez vseh predmetov, sedaj izvedite še ukaz impulse 101, ki vam da H.E.V. oklep in osnovni nabor orožij. Preostali prehodi delujejo brezhibno.

Težavnostna krivulja igre je precej nenavadna in je odgovorna za nižjo končno oceno. Začetek je težek in poln akcije, saj vas ogrožajo izjemno dobro postavljeni vojaki in strojnice. V naslednjem trenutku se težavnost spusti, saj se nabor sovražnikov omeji na tiste iz Xena, ki so sicer dobro postavljeni, a precej manj nevarni. Tukaj izstopajo predvsem Headcrabi, ki se nahajajo v vsaki možni luknji in skoraj vsakim zabojem, zato so včasih že prav nadležni. Konec pa je spet rahlo težji. Za razliko od večine drugih modifikacij imajo bitja iz Xena in vojaki podpisan pakt o nenapadanju, kar poskrbi za precej nenavadne situacije. Na srečo je nabor orožij primeren akciji, je pa res, da je zelo omejen. Metkov in zdravilnih paketov je dovolj za igranje na Hard, za dokončanje pa boste porabili zgolj okrog 45 minut.

Back to Xen 2

Back to Xen 2 oz. Nazaj v Xen 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, ki ga je ustvaril Slovenec Janez Brezovnik, in tokrat vsebuje zgodbo. Da bi ustavili invazijo nezemljanov iz Xena, je bila razvita nova naprava, ki preprečuje teleportacijo med svetovi. Ker to pomeni konec raziskovanja Xena in revolucionarnih odkritij povezanih z njim, se Administrator odloči, da projekt ne bo nikoli zagnan. Znanstveniki se temu uprejo in poskušajo kljub temu zagnati napravo, a jim to prepreči vojska. Vaša naloga je, da se prebijete do naprave in jo vključite.

Kakovost map je glede na predhodnik naredila kvantni preskok in treba je reči, da se je avtor izjemno potrudil. Stopnje vsebujejo sedaj precej več podrobnosti, lepše barvne sheme, predvsem pa so kompleksnejše in posledično zanimivejše. Precej več je nelinearnosti, številne pa so tudi stranpoti in skrivnosti, v katerih najdete številne priboljške. Večina map je notranjih, redke zunanje pa ne navdušijo. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, med katerimi so tudi taki, ki deformirajo okolico, kar izgleda precej dobro. Nekaj dela so bile deležne tudi uganke, ki tokrat niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov.

Vrste sovražnikov so se v praktično nespremenjeni obliki prenesle v nadaljevanje, a je tokrat avtor uporabil precej boljši pristop k uravnoteženju. Na začetku vas večinoma ogrožajo šibkejši sovražniki iz Xena (npr. Vortigaunts), kasneje pa se jim pridružijo še vojaki s podporo strojnic in močnejša bitja iz Xena (npr. Alien Grunts). Na ta način težavnostna krivulja lepo raste, posledično pa se povečuje tudi izziv. Zaradi kompleksnejših map je lahko avtor izboljšal postavitve sovražnikov in poskrbel za noro dobro akcijo, ki vam komajda pusti dihati. Svoje doprinesejo tudi skriptirane pojavitve ob določenih dogodkih, ki vas znajo presenetiti za hrbtom. Rahlo me je spet motila količina Headcrabov, a je njih število precej znosnejše kot v predhodniku.

Nabor orožij je precej pestrejši kot v predhodniku, a še vedno omejen na človeška orožja, odklepanje pa poteka sproti. Municije in zdravilnih paketov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa je druga zgodba. Čeprav sem sam igral na težavnosti Hard in jo priporoča tudi avtor, moram reči, da sem komaj zmogel prilesti do konca, zato jo odsvetujem. Za dokončanje igre boste porabili okrog 2 uri igralnega časa.

Black Ops

V modifikaciji Black Ops igrate specialca imenovanega Declan Walker, katerega naloga je najti in eliminirati pobeglega znanstvenika imenovanega Dr. Gallagher. Slednji je iz Black Mese odtujil skrivnosten kovček, ki ga vlada želi povrnjenega na vsak način. Zgodba se sliši zanimiva, mi je pa bila občasno luknjasta. Igra jo podaja preko stripov, ki sumljivo spominjajo na tiste iz igre Max Payne, ne manjka pa tudi stopenj in skriptiranih dogodkov, ki bodo vsem igralcem omenjenega naslova takoj znani.

Ni pa le Max Payne tisti, ki ga boste prepoznali v stopnjah, zelo močno diši tudi po Half-Life 2 :). Mape so drugače polne podrobnosti in zelo estetsko narejene, poti naprej pogosto niso očitne, kar nekaj je skakalnih preizkušenj. Občasno boste naleteli na zaklenjena vrata, ki jih boste morali odkleniti s pomočjo kartice, ključa ali varnostne kode, ki jo boste bodisi prebrali iz računalnika ali pa lista papirja. Nekatere uganke bodo od vas zahtevale tudi, da najdete manjkajoč kos naprave ali pa eksploziv. Sovražniki so pogosto postavljeni v več višinskih nivojih, kar zna kakšno situacijo precej zakomplicirati.

Tekom igranja se boste večinoma borili proti vojakom in strojnicam, tu in tam pa vas bodo nadlegovali Headcrabi, zombiji in Alien Slaves, drugih Xenovskih nasprotnikov je le za ščepec. Z izjemo utišane pištole vaš arzenal ni doživel sprememb, so pa popolnoma odsotna biološka orožja. Municije je na tone, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in oklepe. Še več materiala lahko najdete med raziskovanjem, saj je v igri ogromno skritih mest s priboljški.

Grafična podoba je zelo všečna, ne le zaradi podrobnih map, ampak tudi detajliranih tekstur (khm, khm, pri tem pa ne mislim vseh posterjev :P). Igranje popestrijo tudi skriptirani dogodki in glasba, ki se vklaplja ob primernih trenutkih. Žal so posterji odrezani na širokozaslonskih ločljivostih. Zaradi relativno nizke težavnosti priporočam, da igrate na Hard, pri tem pa boste za igro porabili okrog 2 uri in pol.

Blood Bath

V Blood Bath igrate 18-letnika imenovanega Scott Day-La-Bell, ki ga iz nočnega počitka zbudi čudaški zvok. Ker je v zadnjih tednih iz tega območja izginilo 27 ljudi, v strahu poprimete za pištolo in se odpravite raziskovati stanovanje. Po nenavadnem blisku svetlobe se znajdete znotraj tanka napolnjenega z neznano tekočino, nekaj trenutkov zatem pa se v improvizirani areni borite za življenje. Več o čudaški zgodbi, ki je mimogrede kolaž največjih klišejev iz B-filmov, si lahko preberete v datoteki Blood Bath.txt.

Mape me niso ravno navdušile, saj izgledajo bolj ali manj nametane skupaj, veliko je praznega prostora, podrobnosti pa so zelo redke. Prehodi med njimi so dokaj grobi, zato v resnici nimaš občutka, da se vse skupaj dogaja znotraj enega samega kompleksa. Je pa treba priznati, da vtis rahlo popravijo izbrane teksture. Napredovanje je večinoma linearno in vsebuje tako boje kot tudi pestre uganke in spretnostne preizkušnje. Da preidete v naslednjo stopnjo, boste tako morali v neke vrste arenah ugonobiti horde sovražnikov oz. šefa, izvesti spretne skoke čez laserske detektorje, čimprej izklopiti alarm, potisniti nekaj škatel, biti uspešen plavalec, itd.

Od sovražnikov najbolj izstopajo znanstveniki s strupeno injekcijo, ki imajo sicer bistveno preveč življenjskih točk in vpijajo metke kot goba vodo, niso me pa navdušili modificirani Vortigaunti, ki vas ne zmorejo napadati od daleč, in pa strojnice z vgrajeno šibrenico, ki so popolnoma nesposobne zadeti. Sprememb je bil deležen tudi vaš arzenal, ki vsebuje številna bolj ali manj posrečeno modificirana orožja. Najbolj moti ponekod umetno vsiljen zamik pri strelu, ki bo gotovo jezil marsikaterega igralca, navajenega klasičnega obnašanja orožij. Streliva in zdravilnih paketov je za težavnost Medium drugače dosti, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.