Danes zvečer je bilo spet na vrsti gledališče. Predstava Tanja-Tanja, katere ime ni dalo vedeti o čem se sploh gre. Pravzaprav sem bil prelen, da bi se pozanimal kake vrste predstava je to. Trajala je 1 h 35 minut brez premora in v tej dobri uri in pol sem zazehal večkrat kot na najbolj obupnem predavanju, ki sem ga kdajkoli imel. Za nameček sem pozabil še uro in s sabo nisem imel mobilnika. Huda napaka. S sabo bi imel vsaj dve stvari, ki bi mi krajšali dolgčas. Predstava je namreč bila čista beda.

Niso bili krivi igralci. Ti so (kot vedno) svoje delo opravili dobro in med predstavo so se mi kar malo zasmilili. Nekateri gledalci so namreč predstavo predčasno zapustili. V bistvu mi je bilo kar malo žal, da tega nisem storil tudi jaz, ampak to ne bi bilo vljudno. No, ne vem če je bilo vljudno zehanje. O čem se je šlo, ne vem. Besedilo sem poslušal namreč le prvih petnajst minut, nato pa sem samo še gledal kako se igralci premikajo in videl, da nekaj govorijo.

Nekaj kar je imelo ravno toliko smisla kot spodnje slike:

Spati se ni dalo. Stoli so namreč že tako ali tako neudobno postavljeni. Noge ponavadi le težko spravim na tako pozicijo, da mi ne bi bilo neudobno. Salva zehanja me ni zapustila niti po predstavi, saj prav nisem mogel nehati. Sem se pa zaklel, da bom od sedaj raje sam izbiral predstave.

Tale je bila recimo stran vržen denar.

Komentarji obiskovalcev2 komentarjev, dodajte svojega

Dodajte komentar

Objavi komentar

Δ