Potop - 3. del

Stran 54 od 84 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>


V zračnem žepu sem na mojo veliko srečo našel rob za katerega sem se lahko držal, saj sem bil zelo slaboten, vsako dodatno plavanje pa bi me izčrpalo. Poskušal sem vzpostaviti stik z Beriko: "Berika? Berika? Ali me slišiš?" Čez nekaj časa sem dobil njen odgovor: "Podmornica ... površje ... kje ... poškodovan? ... rešila ... vzdrži." Nekako sem razbral, da me prihajajo rešiti, vendar se na to nisem mogel zanesti. Če je Podmornica zajela vodo, jo bodo najprej morali povleči na rob in pripraviti za ponoven potop. Nato jo morajo pravilno postaviti in spustiti nekoga, ki me bo našel. To lahko traja, časa nimam na pretek. Če se pojavi Hobotta pa bo vse še slabše. Poskušal sem odgovoriti: "Čakam!" in upal, da so sporočilo prejeli. Predvideval sem, da morda kristali, poleg debelega oklepa ladje, motijo pogovor, vendar se jih nisem mogel znebiti, saj bi bil brez njih povsem slep.

Pričel sem razmišljati o tipkovnici. Spominjala me je na številčne tipkovnice, ki sem jih videval v stavbah, kjer je bil dostop omejen. Zaposleni je vnesel kodo, pritisnil na potrditveni gumb in vrata so se odprla. Tam so bile kode ponavadi štirimestne, vendar sistema na tej ladji nisem poznal, niti nisem vedel če znaki res predstavljajo številke. Vrata je očitno zapiral poseben mehanizem, bila so kovinska, sam pa nisem imel nobenega orodja. Če s silo ne bom mogel doseči ničesar, bom moral uporabiti Čarovnijo: "Ampak kako? Saj nisem Berika. O Čarovniji nimam pojma. Uporabljam jo le nehote in nevede."

Po nekaj minutah tuhtanja, sem se nenadoma spomnil na prve ure, ko sem se šele spoznaval s Čarovnijo. Najpomembnejša lastnost vsakega predmeta in bitja je bilo njegovo Bistvo. Spomnil sem se na kamen, ki sem ga takrat poskušal premakniti in Berikine besede o tem kaj je bistvo: 'Tam je. V kamnu. Ko ga boš našel, boš vedel.' "Če bi uspel zaznati Bistvo tipkovnice, bi morda zvedel kateri gumbi so bili največkrat pritisnjeni. Če kode niso menjavali in če ta ni predolga, mi bo gotovo uspelo najti pravo kombinacijo". Ta misel me je pomirila in navdala z upanjem. Kristala navezana na rokah sem pustil na robu, da bi osvetljevala žep in mi omogočila hitrejšo vrnitev in se potopil do tipkovnice.

Tipke in zaslon so bile še vedno osvetljene. Poskušal sem se skoncentrirati na tipkovnico, a je bilo to težje kot sem si predstavljal. Zadrževati sem moral dih, lebdeti in hkrati biti čimbolj miren, da sem se lahko skoncentriral. Po parih poskusih se mi je zazdelo, da mi je končno uspelo. Začutil sem tipke, ko pa sem poskušal ugotoviti kateri gumbi so bolj izrabljeni pa sem naletel na razočaranje. Vsi so bili enaki. Vrnil sem se. Sedaj ko sem še enkrat premislil idejo, se mi je zazdela neumna. Prešinilo me je, da se morda osredotočam na napačen del tipkovnice: "Kaj pa če bi se raje osredotočil na vezje?"

Sklenil sem, da bom poskusil še enkrat s Čarovnijo, če pa ne bo šlo pa se bom umiril, počakal in upal, da me bodo prišli rešiti. Bil sem že šibek, z vsakim potopom sem izgubljal moč, poleg tega pa sem porabljal dragocen kisik, ki ga je bilo v žepu čedalje manj. Rahlo me je že bolela glava in postajal sem zaspan. Globoko sem vdihnil in se potopil.

Tokrat sem se poskušal osredotočiti na tisto kar je ležalo pod tipkami. Občutil sem plastiko, upore, kondenzatorje, nato pa sem naletel na mikrokrmilnik. Poskusil sem usmeriti vse misli vanj. Zdelo se mi je, da sem končno uspel vdreti v sistem, ko mi je naenkrat posrkalo misli.

*

Tema. Poskušam se obrniti in nedaleč vstran zagledam utripajočo točko. Pomaknem se proti njej in opazim, da gre za računalniški monitor. Na njem utripa navpična črta podobno kot na zaslonu na varnostni tipkovnici, vendar nikjer ne vidim kakršnegakoli pripomočka za vnos. Spomnim se na Artefakt in na dotik občutljiv zaslon, zato se ga dotaknem. Preseneti me močan električen sunek, ki me vrže daleč nazaj. Zvijam se od bolečin in se poskušam pobrati. Opotekaje stopim proti zaslonu in takrat se na njem pojavi temna krogla z rdečo piko.

V rdeči piki se pojavijo motnje in takrat začutim v glavi robotski zvok. Ne občutim nobenih čustev, zvok je monoton in oster. Zdi se mi, da gre za govor. Ekranu se približam še bolj, da bi bolje videl, ko naenkrat rdeča pika zažari in se poveča. V glavi mi prične razbijati in bolečina je strašanska. Klecnem na kolena in se držim za obraz, da bi jo olajšal. Takrat me prične trgati še v prsnem košu. Stresajo me valovi elektrike. Razjarjen od bolečin se poberem. Pritisk se še poveča. Z zadnjimi močmi skočim proti ekranu in ga z vso silo brcnem. Strese me, vendar hkrati opazim, da sem ga resno poškodoval. Plastika je natrgana in slika pričenja izginevati. Nato naenkrat ugasne. Tema.

*

Hipoma se zavem. Vrata so se odprla. Deroča voda me je potegnila v notranjost na nek hodnik, vrata so se za mano takoj zaprla, zato je pritok vode takoj ponehal, kljub temu pa je bil del hodnika poplavljen. Ker je bila ladja postavljena poševno, sem se lahko povlekel na kopni del hodnika. Obupno sem kašljal, saj sem se, medtem ko sem bil v transu, skoraj utopil. Izčrpan sem legel, globoko hropel in kašljal brez prestanka. Slutil sem, da bo ta potop skupaj s prehladom, ki sem ga staknil, terjal svoj davek in da bom imel kasneje verjetno resne zdravstvene težave, vendar je bilo to trenutno brez pomena. Imel sem cele kupe drugih problemov.

Uspelo mi je vdreti v Skrivnostno ladjo, vendar sem bil sedaj v enaki nevarnosti kot prej. Zaščitni sistem, ki mi ga je uspelo zlomiti prej, je bil izjemno sovražno nastrojen. Sklenil sem, da se bom izogibal vsakemu stiku Čarovnije z njim, saj bi lahko bilo naslednje srečanje usodno. Nisem bil oborožen, saj sta meč in oklep skupaj s Podmornico odplavala na površje, zato sem moral čimprej najti kakšno orožje, da bi se lahko branil. Spraševal sem se, če me že iščejo. Stik z Beriko sem izgubil, ker sem bil utrujen, ga niti nisem poskušal znova vzpostaviti.

Sklenil sem, da se bom najprej odpočil, ker sem bil izčrpan. V tem delu hodnika sem se počutil relativno varno. Osvetljen je bil z mojim kristalom in s svetlobo tipkovnice, ki je bila postavljena tudi na tej strani. Da bi se čimmanj izpostavil, sem kristal skril pod moje hlače in poskušal zaspati. Hodnik je bil kovinski, hladen in trd, zato sem se nekaj časa premetaval.

Prebudil sem se z glavobolom in bolečim grlom. Vsaka mišica v telesu me je bolela, komaj sem vstal. Kožo sem imel belo in razpokano zaradi soli. Ker sem izgubil občutek za čas, nisem vedel, kako dolgo sem sploh spal. Po kratkem pretegovanju sem se odločil, da bom raziskal ladjo. Previdno sem pokukal izza vogala, vendar nisem videl nič, saj je bilo v nadaljevanju hodnika temno kot v rogu. Odločil sem se, da ga razsvetlim in zato sem po njem previdno vrgel kristal. Nič se ni zgodilo, zato sem opotekaje stopil naprej.

Takrat se je nenadoma hodnik razsvetlil. Sistem je očitno zaznal moje premike in samodejno vklopil luči. Stopal sem po kovinskem hodniku, ki je bil sestavljen iz modrikastih kovinskih plošč. V njem so bila številna vrata, ki so bila na moje veliko začudenje nezaščitena. Previdno sem se razgledoval po sobah v katerih so bili kupi omaric, zaščitenih s kombinacijsko ključavnico. V njih so bile tudi klopi, našel sem celo tuš, ki pa ni deloval. Ker nisem imel nobenega uporabnega orodja, mi omaric kljub razbijanju ni uspelo odpreti.

Nadaljeval sem z raziskovanjem, da bi našel orožje ali hrano, ko sem dospel v sobo, kjer so bile ob zadnji steni pod steklenimi pokrovi postavljene nekakšne futuristične zaščitne obleke oranžne barve. Pritisnil sem na enega izmed gumbov na bližnji konzoli in s sikom se je ena izmed komor odprla. Stopil sem do obleke in si jo ogledal. Bila je sestavljena iz več kosov, na otip sumljivo podobnih mojemu oklepu, povezanih z mrežastimi sklopi. Pokrivali so meča, stegna, nadlaht, podlaht, največji pa je pokrival prsni koš, prisotni so bili tudi čevlji. Sklenil sem, da si jo nadenem, saj mi bo zagotovo nudila večjo zaščito kot pa, če bi imel oblečene le hlače.

Obleka je bila modularna, zato sem si jo nadeval kos za kosom. Bila je kot ulita zame in mi je odlično pristajala. Čeprav sem pričakoval, da bo v njej morda vroče in da me bodo trdi deli žulili, do tega ni prišlo. Vzdrževala je prijetno temperaturo, trdi deli pa so se brezhibno prilegali. Takoj ko sem si jo nadel, je zapiskala, na oklepnem kosu, ki sem ga nosil na levi nadlahti pa je zažarel majhen zaslon. Prikazala se je grška črka lambda obdana s krogom in se pričela sukati. Nato je izginila in na zaslonu so se prikazale raznorazne ikone, spremljane z arabskimi številkami. Kmalu sem ugotovil, da številke prikazujejo moj srčni utrip, krvni tlak in telesno temperaturo. Ta je bila rahlo čez 37 °C, zato je številka utripala. Pod temi ikonami se je izrisoval graf, za katerega sem ugotovil, da gre za elektrokardiagram. Na prsnem košu sem opazil vgrajeno svetilko, ki sem jo kmalu uspel aktivirati.

Nad obleko je bila na nosilcu postavljena še čelada. Imela je vizir, odebeljen zgornji del in je popolnoma zaščitila glavo. Nadel sem si jo in na vizirju so se mi pokazali enaki podatki kot prej na levi roki. Tako opremljen sem se odpravil raziskovati.

Bom uspel najti baterije in ali bom sploh uspel zapustiti to Skrivnostno ladjo?


Stran 54 od 84 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>


Copyright 2002-2014 Andrej Mernik, vsa vprašanja na e-mail. Pa še Posebna zahvala. Stran je bojda narejena v skladu s XHTML standardi. Za spremljanje novosti lahko uporabite tudi RSS.

Kazalo

1. Prolog

Kliknite zgoraj za seznam strani

2. Pobijalec zmajev

Kliknite zgoraj za seznam strani

3. Artefakt

Kliknite zgoraj za seznam strani

4. Skrivnostna ladja

Stran 43: Na jug
Stran 44: Ab'enasir
Stran 45: Ab'enasirjeva pripoved
Stran 46: Čez puščavo - 1.del
Stran 47: Čez puščavo - 2.del
Stran 48: Južna postojanka
Stran 49: Podmornica
Stran 50: Pobeg čez Dr'Aawo - 1. del
Stran 51: Pobeg čez Dr'Aawo - 2. del
Stran 52: Potop - 1. del
Stran 53: Potop - 2. del
Stran 54: Potop - 3. del
Stran 55: Skrivnostna ladja - 1. del
Stran 56: Skrivnostna ladja - 2. del

5. Vojna

Kliknite zgoraj za seznam strani

6. Temni Coprnik

Kliknite zgoraj za seznam strani