Okostje

Stran 3 od 58 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>

Kljub temu da me je strah, se previdno približam okostju. Mogoče najdem kaj uporabnega. Počasi pričnem odstranjevati listje in prst. Kmalu pred menoj leži odkrit skelet, velik okrog dva metra. Izgleda človeško, manjka mu nekaj kosti. Na nekaterih mestih je pokrit z oklepom, ki je že močno zarjavel. Čez prsi ima verižno srajco, ki ima na sredini veliko luknjo. Zgrozim se ob misli na to, kaj se je okostju zgodilo. V roki drži nek predmet, ki pa je še delno pokrit s listjem. Ko listje odstranim, opazim, da je meč. Prečudovit je. Kljub očitni starosti oklepa, je meč še vedno svetleč in lep. Vzamem ga v roko in poskusim zavihteti. Ob šviganju po zraku opazim, da se na meču pojavljajo svetlobni znaki. Podrobno si ga ogledam, da bi ugotovil, kaj jih povzroča, vendar ničesar ne opazim. Čudno. Ponovno ga zavihtim in znaki se spet pojavijo. Poskušam ga zavihteti še hitreje in takrat opazim, da se svetlobni znaki projicirajo v zrak. Okolica postane precej manj temačna. Znakov ne znam razbrati in zato raje neham, da bi ohranil moči.

V drugi roki, ki je stisnjena v pest, opazim zlato verižico s čudovitim obeskom. Vzamem jo in si ga podrobneje ogledam. V svetlečo rumeno kovino je vdelan čudovit črni kamen, ki je precizno izdelan. Čeprav je v gozdu temačno, se pod določenimi koti na kamnu svetijo neki znaki. Zdijo se mi znani. "Seveda, znaki ustrezajo tistim z meča," me prešine. Nadenem si jo okoli vratu, da bom imel vsaj spominek na to grozno avanturo.

Hitro prebrskam tla okrog skeleta, a ne najdem nič uporabnega. Pogled mi obvisi na kosih oklepa in verižni srajci. "Čeprav je že vse zarjavelo, mi utegne koristiti," si rečem in ju poberem z okostja. Na obeh mrgoli raznih členonožcev in s studom si najprej nadenem ščitnike za noge. Začuda mi pristajajo, čeprav je bil prvotni lastnik večji. Verjetno so mi prav, ker so določeni deli odpadli zaradi zarjavelosti. Nato sledijo ščitniki za roke in verižna srajca. Negotovo pogledam proti luknji v njej, členi izgledajo iztrgani. Pogoltnem slino in poberem meč. Sedaj se počutim precej varnejšega. Sicer oklep in srajca nista lahka, ampak bom že preživel. Ker hočem čim prej končati s to nočno moro, se odpravim navzdol po globeli. "Kam me bo vodila globel?" se sprašujem, ko stopam po njej.

Stran 3 od 58 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>