Gozd

Stran 2 od 58 | < Nazaj | Naprej > | Na konec >>

Negotovo stopim po mehki travi. Jasa ima obliko kroga in ni prav velika. Opazim, da so tudi drevesa postavljena v krogu, kot da bi jih nekdo tja posadil. "Delo človeških rok?" se vprašam in takoj se pojavi vprašanje, zakaj se to sploh sprašujem. To so sanje. "Morajo biti," se prepričujem. Strah me je preveriti resničnost te trditve. Blizu mojega doma take jase zagotovo ni, saj sem tiste gozdove, ki so še preostali, prehodil podolgem in počez. Ko si z roko odstrnem pramen las, opazim, da se ves tresem. Usedem se na travo in počakam nekaj minut, da se pomirim.

Pomirjen vstanem in šele sedaj opazim, kakšne obleke sploh nosim. "Tole ni podobno ničemer, kar se nahaja v moji omari," začudeno ugotovim. Na nogah imam usnjene škornje prevezane s usnjenimi vezalkami. Telovnik je iz nekakšnega platna. Tudi hlače so platnene in prevezane s preprostim jermenom. "Kot kakšna slaba šala," zagodrnjam. Nehote pomislim, da sem na koncertu mogoče malo preveč pogledal v kozarec in so se me prijatelji privoščili. Znano mi je, da lahko prekomerno pitje alkohola povzroči delno izgubo spomina in razlaga se mi zdi kar verjetna.

Ker mi postavanje ne bo koristilo, se odločim, da se prebijem iz gozda do ceste ali pa vsaj kakšne hiše. Po tihem upam, da me niso odvrgli kje v popolni divjini.

Ko vstopim v gozd, občutim hlad. "Verjetno je tako hladno le zaradi sence," se mirim, vendar je v zraku še nekaj, kar me dela nemirnega. Ščebet ptic je utihnil. Ko naredim še nekaj korakov opazim, da se je tudi precej stemnilo. Gozd me navdaja s strahom. Mika me, da bi se obrnil in se vrnil na jaso. Hitro se obrnem, vendar jase ni nikjer več. Povsod gost gozd, hladen in temačen. Pogoltnem slino in se razgledam za kakšno vejo, ki bi mi nudila oporo in mi dajala pogum. Ker na tleh ni nobene uporabne, jo odtrgam z nekega drevesa. Pri tem se razleže globok stok, da me zmrazi do kosti. Zdi se mi, da nisem sam. Drevesa se grozeče dvigajo kvišku in zdi se, da stegujejo svoje veje po meni. Obupano pričnem teči. Veje me praskajo po obrazu. Poskušam jih odrivati z roko, a jih je enostavno preveč. Prej blag veter se spremeni v tuleč, mrzel veter. Zdi se mi, da se tema okrog mene zgoščuje. Srce mi razbija od napora, a še vedno tečem. Grozeči zvoki postajajo vedno glasnejši. Naenkrat se spotaknem. Padem in začutim bolečino v kolenu. Ko poskušam vstati, izgubim ravnotežje in se skotalim po bregu. Na koncu kotanje z glavo zadanem v kamen in izgubim zavest.

Odprem oči. Boli me vsaka koščica v telesu. Vedno bolj dvomim, da so to le sanje, sedaj sem prepričan, da je to še kako res. Kljub številnim praskam in odrgninam opazim, da nisem huje poškodovan. Še vedno se nahajam v gozdu. Ko poskušam vstati, se z roko dotaknem nekega predmeta za mojim hrbtom, ki je na dotik kot suha veja. Hitro jo odmaknem iz strahu pred strupeno kačo in pogledam, kaj ta predmet sploh je. Z grozo opazim, da je to v resnici kost. Ko odmaknem še nekaj listov opazim, da tu leži precejšnji del okostja nekega bitja. "Kaj oziroma kdo je to?"

Stran 2 od 58 | < Nazaj | Naprej > | Na konec >>