Slovenske narodne pesmi: stran 6

Pozimi pa rožice ne cveto,
dekle, oj, kaj pa za pušeljček bo?
Pušeljc pa mora bit’, zelen al’ plav,
z njim bom slovo jemal.

Pušeljc ti že naredila bom,
s plavo ga žido povila bom,
da ga boš nosil za spomin,
da se boš troštal z njim.

Ti boš v Ljubljan’ci na straži stal,
druz’ga dekleta si boš izbral.
Ti boš pozabil čisto na me,
jaz pa nikoli na te.

Dekle, kaj pa ti govoriš,
glej, da se mi ne zagovoriš,
komaj bom storil marš ali dva,
imela boš drugega !

Prav luštno je polet’,
ko sliš’mo ptičke pet’,
ker one nas uče,
kak moramo živet’.

Pa moje ženke glas
mi dela kratek čas,
kdor če slišat ga,
naj pride v vas.

Prečuden cvet je v grapi črni,
pod njim tih partizan leži,
pleto se v žalni venec trni,
nad njim oblak kot luč gori.

Glej rodno zemljo, glej višave,
odete v razsvetljeni dan,
na grobu cvet nesmrtne slave,
doslej na naših tleh neznan.

Zaliva luč ga vedno mlada,
studenec novega sveta,
solze je posušila nada,
skoz smrt v življenje pot pelja.

Prečuden cvet je v grapi črni,
cvet iz globokih korenin,
nad njim odmeva glas srebrni:
»Premagal smrt je mlad trpin.«

Preljubi fantič moj,
pod okencem postoj,
bom kamrico odprla,
pri men’ boš spal nocoj.

Pa v moji kamrici
se res prav sladko spi,
ko sončece posije,
se nagelj razcveti.

Prišla bo pomlad,
učakal bi jo rad,
da bi zdrav, vesel
sladke pesmi pel.
To me veseli,
trav’ca zeleni,
drobna ptičica pa žvrgoli.

Prišla kukav’ca,
moja ljubica,
in bo kukala
in prepevala.
Kukala kuku,
pevala tako,
da bi vedno nam
tak’ luštno b’lo.

Prva kupica zrel’ga vinčeca
gor in dol po mizi je špancirala.
Oj, le (Francel) ti,
čisto ven ga spij,
pa si druzega nalij!

Nadalje se navaja »druga ... tretja ..., kupica« in poljubno spremeni ime.

Le vkup, le vkup uboga gmajna! Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna. Heja, hejo!
Zimzelen za klobuk! Punt naj reši nas tlačanskih muk!

Le vkup, v poslednji boj, tlačani. Heja, hejo!
Sedaj se kmečka gmajna brani. Heja, hejo!
Puško, meč, kopje v dlan! Bije za svobodo se tlačan.

Iz grajskih kevdrov teče vino. Heja, hejo!
Zažgali grofu smo graščino. Heja, hejo!
Grad gori, grof beži, vino teče naj, še teče kri!

Raste mi, raste
trav’ca zelena,
gor na tej trav’ci,
hiš’ca stoji.

Notri v tej hiš’ci
pa post’lja postlana,
gor na tej post’lji
eno dekle leži.

Al’ boš kaj pila,
al’ boš kaj jedla,
al’ boš točila
le grenke solze?

Nič ne bom pila,
nič ne bom jedla,
preveč je ranjeno
moje srce.

Kdor bi rad vedel,
kaj je ljubezen,
mene naj vpraša,
jaz mu povem.

Dolga ljubezen
je gvišna bolezen,
gvišno je ranjeno
moje srce.

Nožek bom vzela,
srček načela,
iz njega bom vzela
tri kaplje krvi.

Prva bo zame,
druga bo zate,
tretja za sinka,
ki v zibki leži.

Regiment po cesti gre;
Zraven pa moj fantič je,
pa moj fantič se izmed vseh spozna
zelen, zelen, zelen pušeljc ima.

Dala mu je belega,
iz srca veselega,
pa le naj ga ima, pa le naj ga ima,
saj mu ga je dala ljubica.

Dala mu je plavega,
iz srca ta pravega,
pa če ga ima, pa le naj ga ima,
saj mu ga je dala ljubica.

Dala mu je rdečega,
iz srca ljubečega,
pa če ga ima, pa le naj ga ima,
saj mu ga je dala ljubica.

Rož, Podjuna, Zila,
venec treh dolin,
moja domovina,
narod moj trpin.

Ti družica moja,
dom moj in moj rod,
ko bom truden boja,
bodi mi še grob.

Rož, Podjuna, Zila,
nagelj, rožmarin,
v sveti zemlji sniva,
tvoj slovenski sin.

Roža na vrtu zelenem cvete,
pride tja k roži veselo dekle,
rože si zaželi,
rožici govori:
»Pojdi, ah pojdi z menoj!«

Žalostna roža povesi glavo,
dekle utrga cvet z mehko roko,
v dom ga ponese svoj:
»Tu mi vonj sladki tvoj
večno oznanjaj pomlad!«

Pa je na oknu cvetela pomlad,
pa je otožno kril rožico jad,
roža cvetela je,
roža zvenela je,
deklica toči solze.

Rožic ne bom trgala,
da bi venčke spletala.
Mirno, svobodno, ljubo
po planin‘cah naj cveto!

Ako bi jo utrgala,
rožica bi umirala,
glavico povesila,
sonca ne bi učakala.

Tudi jaz sem rožica,
v božji vrtec vsajena,
skrivam se zdaj tu, zdaj tam,
trgati se pa ne dam.

Rožic ne bom trgala,
srca so nedolžnega,
naj z menoj še uživajo
mir, ljubezen, svobodo.

Sem ’z Ribn’ce Urban,
po cejlem svejti znan;
jest brihtne sem glavjé,
pa žlice imam novjé.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Sem rjeku: kjer je veselica,
bi se predala ’kova žlica;
sem semkaj se podav,
da bi jih kej prodav.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Jest hvalit’ se ne smejm,
le tülku vam povejm,
da take roube nej,
ne ljati ne dr’gej.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

De boum jest Urban
pri vas še bolj poznan,
le-tu vam zdej povejm,
k’nej znanu vsem l’dejm.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Jest dejlam žlice vsake sourte,
kar se jih le zmislit’ mourte,
škatelje, škateljce,
pa tut kühavence.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Jest dejlam škafe in rešjeta,
rajte, brjente, vsega šjenta,
sem majster jest od žlic,
čebru, keblu, keblic.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Posluüšajte vsi narprej,
kar se vam zdej povej
od žličnega gradü,
k’ je tam per sklejdneki.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Kaku je lejpa ta posuoda,
kjer se spravlja süha ruoba;
le-tu je tisti grad,
ki hrani muj zeklad.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Kok žalosten ta svejt
je biv zarejs poprejd,
k’ nej tacih b’lu l’di,
de b’ žlice dejlali.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Se skorjami so župo jejli,
sklejde na kolejna dejli,
tu rejs nej bještru bl’u,
od ujst je kapalu!

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Prebrisani možje
od svejtga Primože
se zmislijo narprej,
kar se vam zdej povej:

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Od šruocih ujst so mjero vzjeli,
so žlice dejlati začjeli,
so sturli ruobe tje
ze cejle deželjé.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Zdej so pa šli po svejt’
pozimi in polejt’,
pa ne samu možje —
kar lejze inu grjé.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Križem svejt so se podali,
süho ruobo ponüjali;
vsa mejsta in vasi
so z žlicami obšli.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Vsak muore bit’ učan
predajat’ ruobo sam;
če modru govori,
si že kaj perdobi.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Kislu mlejku si zgovarja,
v torbu krüha, v mošno d’narja.
Ko ruobo vso preda,
nej d’narja, nej blaga.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Ko ruobo vso preda,
nej d’narja, nej blaga.
Nej d’narja, nej blaga —
ker vse ze vince da.

Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.

Sem deklica mlada, vesela,
sem pravo slovensko dekle.
Kot slavček veselo bi pela,
da b’ daleč razlegalo se.
Tralala, tralala, tralala,
tralala, tralala, tralala,
tralalala.

Zakaj bi veselo ne pela
zakaj bi vesela ne b’la.
Saj vsak dan krog mojega čela
mi sap’ca slovenska pihlja.
Tralala ...

Sem se oženu, se kesam
za svoj preljubi ledik stan,
za svoj preljubi ledik stan
se jokam noč in dan.

Če pa tja v oštarijo grem,
en glažek vinca spit ne smem,
se ženka krega, se jezi,
ponoč pa sama spi.

A jaz pa vzamem korobač:
»Boš vidla, ženka, bo drgač!«
Okoli hiše jo podim,
odpustke ji delim.

Sezidal sem si vinski hram
tam doli med vinogradom.
Če kdo prijatlov ima čas,
naj pride k meni v vas!
Mi sladko vince pijemo
in hvalimo Boga,
z veseljem ga zaužijemo,
ker dobrega nam da.

Je hladno kakor grudnov led
po sodih vince dobrih let,
natočil bodem ga bokal,
pa še kaj zraven dal.
Mi sladko vince pijemo ...

Preljubi sosed in mejaš,
kozarček pred seboj imaš.
Le v roko vzemi, sprazni ga,
da ti korajžo da.
Mi sladko vince pijemo ...

Bog živi nas še mnogo let,
ohrani trtice in klet!
Na zdravje žen in vseh deklet,
brez njih je prazen svet.
Mi sladko vince pijemo ...

Sirota jaz okrog blodim,
ubog cigansk’ otrok.
V samoti tihi se solzim,
kjer sliši me le Bog.

Ko sem na vasi se igral,
nikdo ni maral me.
Nikdo mi roke ni podal,
vsak je le karal me.

Sprejmite prosim, med se,
kako vas rad imam.
Pa rekali so mi smeje:
»Cigan naj bo le sam!«

Mati v tihi jamici
že šteje mnogo let.
Ko pridem k njej ob urici,
vesel takrat bom spet.

Zato pa hodim v temni log,
kjer ptički žvrgole.
Tam žabi tuge in gorje
užaljeno srce.

Sladko je vince
iz trške gorice,
lepo rumeno barvo ima.

Tako, tako, bratec moj
s sladkim vincem me napoj’,
potlej pa ostaneš prijateljček moj!

Slišala sem ptičko pet
zapela je kuku.
K’tera mora nek’ to bit’,
ki poje tak lepo?
To je gotovo kukav’ca
je moj’ga srca ljubica.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

Dekle pasla je ovce,
začela zvezde štet’.
Rada b’la bi zvedela,
kedaj bo treba umret’.
Zglasila se je kukav’ca,
prav žalostno zakukala.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

Kaj te bom poslušala,
za norca me imaš,
sem te dost’krat slišala,
vem, kakšen glas imaš.
A kukav’ca je kukala,
na veji se je gugala.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

Povsod, kamor seže pogled,
lepota zasanjana,
kje najti še lepši je svet,
kje lepše je kot doma?

Se s hribov v daljavo zazrem
prek gričev, dolin, gora,
v daljavi še modro morje uzrem,
kje lepše je kot doma?

Slovenija - od kod lepote tvoje?
Pozdravljamo te iz srca
in srečni tu smo doma,
Slovenija - naj tebi pesem poje,
ne išči sreče drugod kot le doma.

Povej še oblaček ti bel,
obhodil že ves si svet,
je lepša dežela še kje,
kot naša, kjer smo doma?

Je vetrič veselo zapel,
preletel je prek sveta
in takih lepot ni našel nikjer,
kot tule, kjer sem doma.