Slovenske narodne pesmi: stran 5

Pred skoraj 10 leti (leta 2005) sem se ob brskanju med knjigami odločil, da bi bilo na spletišču lepo objaviti kakšno slovensko ljudsko pesem ali slovensko narodno pesem, saj so ta besedila pomemben del naše kulture, zato sem se potrudil besedila pretipkati iz raznih zbirk. Leta 2008 sem seznam razširil na 100 pesmi, leta 2015 pa sem se odločil zbirko še razširiti na več kot 150 pesmi in sicer z vsebino, ki jo je prispeval gospod Jože Miklič.

Pesmi so razvrščene po imenu, če se ne spomnite točnega naslova pa lahko uporabite tudi iskalnik poleg glavnega menija.

Prijetno branje oz. prepevanje želim!

Nikdar ne bom pozabil

Nikdar ne bom pozabil
očeta svojega,
ki vedno me je vabil:
»Moj sin, le pit pojd’va!«


En starček je bil,
k’je vince rad pil,
en glažek ga je spraznil,
je drugega nalil.


Je rekel tako,
k’ je glažek nagnil:
»Naj teče, naj le teče,
da se bo vid’lo dno!«

Nocoj je ena luštna noč

Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.


Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike,
jaz hodim k svoji ljubci v vas,
zavriskam, zapojem naglas.


Saj hodi, hodi res za njo,
kakor meglica za vodo,
je strgal nove čeveljčke,
zdaj bo pa še svoje noge.


Po vasi ljubček prižvižglja
in znamenje navadno da,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se.


Odpret mi ljubica hiti,
me v svetlo kamrico spusti,
pritiska me na srčece,
poljublja na ličece.


A ko podnevi sreča ga,
ga nič ne vidi ne pozna,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem.


Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.

Nocoj pa, oh, nocoj

Nocoj pa, oh, nocoj
Nocoj pa, oh, nocoj,
ko mesec svetil bo,
bo k meni ljubi moj,
prišel jemat slovo.


Ne jokaj ljubica,
ne bodi žalostna,
čez sedem dolgih let,
se bova vidla spet.


Prežalostno srce,
ne bom ga vid’la več,
oj, samo večni beg,
naj sedem let bo preč.

Ob bistrem potoku je mlin

Ob bistrem potoku je mlin,
a jaz sem pa mlinarjev sin.
Ko mlinček ropoče in voda šumlja,
srce mi veselo igra, igra.


Če mlinček pri miru bi stal,
bi mlinar in kmet žaloval.
In otrok bi jokal ter tožil glasno,
kako je brez kruha hudo, hudo.

Oblaki so rdeči

Oblaki so rdeči,
kaj nek’ pomenijo?
Da vsi ti mladi fantje
na vojsko pojdejo.


Pa kdo bo listje grabil,
pa kdo bo praprot žel,
pa kdo bo dekle ljubil,
ko bom na vojsko šel?


Jaz sam bom listje grabil,
jaz sam bom praprot žel,
jaz sam bom dekle ljubil,
ko bom domov prišel.

Oj lepo je res na deželi

Oj lepo je res na deželi,
kjer hiš’ca na samem stoji.


Okol’ so pa travn’ki zeleni,
to mene najbolj veseli.


Vsak kmetič ’ma svoje veselje,
če vedno pošteno živi.


Čez dan si zažvižga, zapoje,
zvečer pa prav sladko zaspi.

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš iz nizkih ravan
v poletni vročini na strme vrhe,
da tam si spočije v samoti srce,
kjer potok izvira v skalovju hladan:
oj Triglav, moj dom, kako si krasan.


Oj, Triglav, moj dom, četudi je svet
začaral s čudesi mi večkrat pogled,
tujina smehljaje kazala mi kras,
le nate sem mislil ljubeče ves čas,
o tebi sem sanjal sred’ svetlih dvoran:
oj Triglav, moj dom, kako si krasan!


Oj, Triglav, v spominu mi je tvoj čar,
zato pa te ljubim in bom te vsekdar,
in zadnja ko ura odbila mi bo,
pod tvojim obzorjem naj spava telo,
kjer radostno ptički naznanjajo dan:
oj Triglav, moj dom kako si krasan!

Okoli hišice

Okoli hišice so same rožice,
okoli hišice so same rožice,
okoli hišice so same rožice,
kjer moja ljubica prav sladko spi.


Pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na srčece sem glav’co dal.


Z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat,
z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat,
z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat
zavoljo hišice na sred’ vasi.


Pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na žnabeljček sem jo jaz kušnil,
pa glih na srčece sem glav’co dal.

Pastirče

Pastirče mlado i milo,
kaj si se tako stužilo,
pastirče mlado i milo,
kaj si se tako stužilo.


Na, na, na...


Ja vzamem frulu i sviram,
da svojo drago dozivam,
ja vzamem frulu i sviram,
da svojo drago dozivam.


Sva gora ječi od frule,
a mene draga ne čuje,
sva gora ječi od frule,
a mene draga ne čuje.

Planica, Planica (ponarodela) - Avsenik

Planica, planica
snežna kraljica!
Le kdo je ne pozna
- lepoto iz snega?


Skakalci kot ptice
letijo pod nebo
in slavo Planice
v širni svet neso


Pozdrav neustrašnim junakom daljav,
prijateljev strmih snežnih planjav!
Slava, čast velja
vsem skakalcem tega sveta!


Junaki Planice
letijo kot ptice,
spet slava gre v svet
za dolgo vrsto let!


Planica, Planica,
Še pridemo nazaj,
v Planico, Planico,
pod Ponce v zimski raj!

Pleničke je prala pri mrzlem studenc’

Pleničke je prala pri mrzlem studenc,
pa pride k njej fantič korajžen ko ptič,
prav milo jo vpraša: »Oj, ljubica ti!
Zakaj imaš solzne oči?«


»Zakaj me sprašuješ, ko sam dobro veš,
kako je en’ rožici v suhemu glaž’.
Če ji ne prilivaš, se kmal’ posuši,
zato imam solzne oči.«


»Lansk’ leto so cvele mi lilije lepo,
a letos so vzele od mene slovo.
Zdaj sineku pojem, da lažje zaspi,
zato imam solzne oči.«

Po gorah je ivje

Po gorah je ivje,
po ravnem je mraz,
po ravnem je mraz,
po ravnem je mraz,
oh, kje si moj ljubi,
oh, kje sem pa jaz,
oh, kje sem pa jaz, pa jaz?


Oj, fantič, ti praviš,
zakaj mi to st’riš,
zakaj mi to st’riš,
zakaj mi to st’riš,
v ljubezen pripraviš,
potem pa pustiš,
potem pa pustiš, pustiš.


Ko b’ luštna ne bila,
b’ ne hodil za njo,
b’ ne hodil za njo,
b’ ne hodil za njo,
b’ ji figo pokazal
pa bežal pred njo,
pa bežal pred njo, pred njo.

Po jezeru

Po jezeru bliz’ Triglava,
bliz’ Triglava, bliz’ Triglava,
po jezeru bliz’ Triglava
čolnič plava sem ter tja.


V čolnu glasno se prepeva,
se prepeva, se prepeva,
v čolnu glasno se prepeva,
da odmeva od gora.


Mile ptice po dolinah,
po dolinah, po dolinah,
mile ptice po dolinah
in planinah se bude.


Ker so čule pesem mojo,
pesem mojo, pesem mojo,
ker so čule pesem mojo,
vsaka svojo žvrgole.

Po Koroškem, po Kranjskem

Po Koroškem, po Kranjskem
že ajda zori,
že ajda zori,
že ajda zori;
eno dekle jo žanje, jo glav’ca boli,
jo glav’ca boli, prav zares.


Tri dni jo že žanje,
tri snopke ima,
tri snopke ima,
tri snopke ima;
pa poglejte na roke,
tri žulje ima,
tri žulje ima, prav zares.

Po polju že rož’ce cvetejo

Po polju že rož’ce cvetejo,
o, ja, cvetejo,
že fantje na vojsko gredo,
o, ja, cvetejo,
že fantje na vojsko gredo.


Ko fantič iz vojske d’mov pride,
o, ja, d’mov pride,
že dekle na pragu stoji,
o, ja, d’mov pride,
že dekle na pragu stoji.


Kako se ti meni dopadeš,
o, ja, dopadeš,
življenje za tebe bi dal,
o, ja, dopadeš,
življenje za tebe bi dal.


Kako se bom tebi dopadla,
o, ja, dopadla,
ko imam že svoj’ga moža,
o, ja, dopadla,
ko imam že svoj’ga moža.

Pod rožnato planino

Pod rožnato planino
grabila je seno,
od veselja in radosti
si je pela pesmico.


Privriskal dol s planine
sosedov mlajši sin,
ji prinesel kito cvetja
iz teh rožnatih planin.


Si cvetje ogleduje
nabrano prav skrbno,
si veselo pesmi poje
in ne grabi več seno.


Zakaj si, fantič, prišel,
da zmešal s’ mi glavo
če b’jaz tebe ne poznala,
srce moje b’ mirno blo.

Pojdem na Štajersko

Pojdem na Štajersko,
gledat, kaj delajo,
gledat, kaj delajo
ljubice tri.


Prva je kuhar’ca,
druga je kelnar’ca
tretja je ljubica
moj’ga srca.


Prva mi jesti da,
druga mi piti da,
tretja me v kamrico
svojo pelja.

Pojdem u rute

Pojdem u rute,
tam, kjer je mraz,
tam je moj pobič,
moj pobič je pokopan.


Tam dol pokleknem,
mal’ požebram,
da n’ bo moj pobič,
moj pobič ležal koj sam

Polje, kdo bo tebe ljubil

Polje, kdo bo tebe ljubil,
kadar bom jaz v grobu spal?


Ljubil žar me bo pomladi,
ki nad mano bo sijal.


Jaz pa bom pomlad naprosil,
naj gre mimo tvojih tal.

Polka je ukazana

Polka je ukazana,
tla so namazana:
Hoj hej, hoj hej,
ka bo pa zdej?


Zahvaljen bod’, ljub’ moj zet,
ki prišel si pikasto vzet!
Je pikasta, lisasta,
šepasta, vegasta,
skrinjo pa polno ’ma
suh’ga zlata.
La la la ...


Igra je ukazana,
tla so namazana:
Hoj hej, hoj hej,
pod se ogrej!


Tolaži se, ljub’ moj sin,
saj nisi edini trpin!


Moja je muhasta,
sitna, jezikasta,
trde pesti in
koščenih je rok.
La la la ...


Fantje, dekliči vi,
bas že hudo renči:
Hoj hej, hoj hej,
kri se razgrej!


Ljubca, udari z roko,
skočiva le hitro v kolo!
Roka naj roke se trdno drži,
lice pa naj od veselja žari!


Ljubica, daj mi roko,
da Ijubiš me vedno zvesto!
Bela kot sneg si ti,
rdeča pa kakor kri,
v srcu si mojem
zapisana ti.
La la la ...


Zadnja sprememba: | Deli na: