Poezije

Te vsebine so nastale v gimnazijskih letih. Takrat sem zavoljo vse silne bridkosti, ki mi je bila prizadejana, pisal stihe ob katerih se mi še zdaj milo stori. Nisem objavil vseh, kajti nekateri so bili namenjeni samo izbranim očem. Ocenjujem jih kot solidne, vendar bodo ljubitelji poetike nad njimi gotovo vihali nosove. Nič hudega, važno, da so všeč meni ;). Uživajte

Božični čas

Prišel je zdaj božični čas,
praznični duh se prebuja v nas,
čas za čestitke in darila,
iskrena iz srca praznična darila.

CENSORED :-)

Imel sem te rad,
zdaj te nimam več,
katere druge nisem maral,
bila si mi zelo všeč.

Ampak, prišli so temni časi,
oblaki prekrili so nebo,
nič več te nisem maral,
pozabiti hotel vse sem to.

Bila si zelo kruta,
nisi marala zame,
v svoji duši si bila naduta,
izgini, odidi nič več nočem te.

Ampak zdaj darilo ti kupujem,
prisiljen sem bil v to
hrano od ust si odtrgujem,
denarja mi bo zmanjkalo!

Zdaj pojem grde pesmi,
pišem tele zlobne stihe,
saj dobro vem da so resni,
navdan od zlobe tihe.

Pesem je čisto zares doživela uglasbitev. Jaz sem bil recitator, medtem ko je "nežne" zvoke bas kitare prispeval Martin P. :-)

Moje srce

Je moje srce res še živo?
Teče v njem še gorka kri?
Je sposobno še ljubiti?
Zdi se, kot da več ga ni.

Zdaj osamljen pišem tele verze,
za živeti mi več ni,
a upanje še ostaja
le kje, le kje si ti?

Čakam te dolgo, že predolgo,
vsak dan, vsako noč hrepenim po tebi,
oh, le kdaj prideš meni,
da stisnem te k sebi?

A tebe ni, tebe ni,
osamljen sem še vedno,
brez tebe, brez tebe,
življenje nič ni vredno.

Srce umira,
grenkejše je od pelina
postaja temno,
trga v srcu bolečina.

Peter in Amerika

Oj predraga Vas domača,
ki stoji tam sred planin,
srce se mi k tebi vrača,
ko drugje se mučim in trpim.

Pred leti odšel sem za denarjem,
ko trda mi predla je,
a zdaj to močno obžalujem,
pogosto žal mi je.

Ko zdaj ob strojih delam,
pogosto solze točim,
si z njimi uteho delam,
in z njimi lice močim.

Ko stopam proti domu,
stari, leseni baraki,
ne rečem nič nikomur,
glasno odmevajo mi koraki.

Vem, da spet bom sameval,
v majhni izbi, kamrici,
usodo kruto bom opeval,
zaspal v mrzli sobici.

Ko končala se bo moja pot,
umrl, zaspal bom za večno,
zatisnil za vedno bom oči,
odtlej bom živel srečno.

Roža s Kavkaza

Tam v daljni je Sibiriji,
sameval mlad fantič,
vedel je da razen nje
na svetu nima nič.

Srce mu bilo je le za njo
prelepim je dekletom
zavzdihoval je žalostno
za tem čudovitim cvetom.

Ljubil jo je iz srca,
hrepenel po njej je neprestano,
prosil močno je Boga,
naj mu nakloni dekle zalo.

Ona kradla mu je misli,
polešala vsak dan,
pa če bil še tako je kisli,
postal je lep in krasan.

Kot angel se mu je zdela,
bila je dobrega srca,
vedno nasmejana in vesela,
bila je čudovita vrtnica.

Krajšala mu je samoto,
dajala mu upanje
ob mislih na to krasoto,
mu poskočilo je srce

"Le kdaj ti povem,
da rad te imam?,
odlašati ne smem,
da ne ostanem sam".

To bile so misli,
mladega fantiča
ko je pisal pesem
na predvečer božiča.

Rožica in vrtnar

Ptičke živahno v drevesju žvrgolijo,
rosno mladega jutra se veselijo,
igrivo se vetrič poigrava,
krasne cvetice pozibava.

Rožica prav prekrasna, vetrič nagovarja:
Igraj se z mano, dokler spet nastopi zarja!"
Ta tiho piha, naprej hiti, je razumeti noče,
prav bridko rožica tedaj se zjoče.

Od nekod tedaj pride mlad vrtnar,
ljubeč cvetice, vrta gospodar,
jokajočo rožico zapazi, pogleda zaskrbljeno,
urno stopi k njej, zanjo mu ni vseeno.

Blago prime nežen cvet v roke,
čuteče gleda, posluša rožićine stoke:
Ej rožica kaj bi se jokala? Bodi srečna,
ker jaz zate skrbim, lepa boš in večna!"

Takrat rožica povzdigne glavo, prijazno se nasmehne,
elegantno dvigne liste, on ji pa prišepne:
Bom jaz tvoj, zate skrbel vse dneve in noči!"
in bila srečna sta oba, do konca svojih dni.

The fight of good and evil

Driven by some strange might, not by fuel,
my heart burns in flames tonight, ain`t it cool?
The power flows through my veins, spreads them wide,
I`m awaken, run away and hide!

The darkness, the smell of destruction
follows me, whatever I put my hand on.
I crush everything in my way,
with evil in my eyes, I seek for a prey.
"Come little human, come to me, the infernal destruction
is the last what are you going to see"

But wait, what is that? Can it be?
The lightbringer, my only foe, is on my path:
"You`ll die, you`ll see!"
No words are spoken between them, when the battke begins,
they`ll fight until the end, the power can`t be measured with our sins.

The might of darkness engages his horrible slaves,
but the lightbringer calls the light and drives them far in the forgotten caves.
He pulls his sword and strikes the beast with all his anger,
but the demon is strong, he avoids the danger.

As the battle gets more and more brutal, the earth shakes and starts to fall into doom,
they don`t care, all it matters is to kill the other, for two, there is no room.

But then the lightbringer makes a terrible mistake, he falls wounded on the floor,
the beast rips him apart, the earth can`t be saved anymore.


Copyright 2002-2014 Andrej Mernik, vsa vprašanja na e-mail. Pa še Posebna zahvala. Stran je bojda narejena v skladu s XHTML standardi. Za spremljanje novosti lahko uporabite tudi RSS.