Kriptografija

Ko je Julij Cezar osvojil Galijo, je sporočil v Rim: EHOE JEOLME MH TEBGHOMHRE RE ZTL GHOH Rimski vojskovodja si dopisovanja s tajno pisavo ni niti izmislil niti ni bil prvi, ki bi jo uporabljal, bil pa je med prvimi, ki so takšen način pisnega sporazumevanja uporabljali sistematično. V spletkarskem Rimu zapisanih misli pač ni bilo varno prepuščati sovražnikom, teh pa je imel Cezar več kot dovolj. Od tistega časa se je radovednost nepoklicanih samo se povečala, zato danes tajnih šifer ne uporabljajo le vojskovodje in vladarji, temveč skoraj vsi. No, vsaj vsi tisti z dovolj denarja, da imajo kakšno bančno kartico.

Umetnost tajnega zapisovanja skritih misli, s tujko kriptografija, je stara skoraj prav toliko kot izum pisave. Njeni začetki so povsem nedolžni, saj so se pisarji s kako spretno besedno igro, uganko ali skrivalnico hoteli le postaviti pred vrstniki. Številni ohranjeni dokumenti iz starega Srednjega vzhoda kažejo na to, kako veliko veselje so imeli z njimi. Pisanje ugank je sčasoma očitno postalo del šolanja pisarjev: na glinasti tablici iz Ugarita, sitari približno 3200 let je zapisana vaja za vajenca, preprost anagram štirih črk. (Anagram je beseda. sestavljena iz istih črk kake druge besede: npr. ZIMA in MIZA.) Mnogo kasneje. v srednjem veku je postalo iskanje anagramov angelskega pozdrava Ave Maria, gratia plena, Dominus teeum (pozdravljena, Marija, milosti polna, Bog je s teboj) posebna panoga, ki je za seboj pustila, nekaj sto bolj ali manj točnih anagramov, kakršen je na primer Virgo serena, pia, munda et immaculata (Jasna devica, blažena, čista in brezmadežna). Anagrami bronastodobnih mezopotamskih pisateljev niso bili nič manj zapleteni. Toda kaže, da so še raje od anagramov pisali besedila s akrostihi. Akrostih je sporočilo, ki ga tvorijo nekatere črke (običajno prve) določenih besed v besedilu. (Tako npr. prve črke vseh besed fraze osladni spremljevalec elegantne lepotice sporočajo da je gospod osel.) Najbolj znani slovenski akrostih je seveda Primicovi Julji, ki ga tvorijo prve črke prvih vrstic sonetov v Prešernovem Sonetnem vencu. Iz sredine drugega tisočletja pr.n.št. pa se je ohranila dolga babilonska pesnitev (27 kitic s po 11 vrsticami), ki daje modre nasvete glede prave vere in v akrostihu sporoča Jaz, Sagil Kinam Ubib, mag (astrolog ali čarovnik), obožujem Boga in Kralja.

Anagrami, akrostihi in podobne besedne igre seveda lahko služijo za skrivno pošiljanje kratkih sporočil, pri daljših pa je njihova uporaba skrajno nerodna. Redni uporabnik šifriranja kakršen je bil Cezar, potrebuje nekaj povsem drugega: mehanično pravilo, ki omogoča pretvorbo odprtega besedila v šifrirano - in to brez pomoči kakšnega velikega pesniškega navdiha. Takšno pravilo je lahko skrajno preprosto, pa že nekoliko zakrije, če že ne povsem skrije pomen besedila. Tegale šifriranega sporočila najbrž ni težko razvozlati:

ODNEKDAJLEPESOLJUBLJANKESLOVELEALLEPŠEODURŠKEBILONINOBENE

Drugo pravilo morda še nekoliko bolje skrije pomen:

L EP AV ID AJ EP RI MO RJ IS TA LA TA MN AP RO DI SI PL EN IC EP RA LA

Pri naslednjem pa je za >>dešifriranje<< sporočila potreben že kar manjši napor

IŠELP IŠELP INRČ SOK JAK MOB LASELP REK MES SOB

PREVIDNI PREROK

Stari Hebrejci so bili med prvimi, ki so izumili in uporabljali takšno sistematično metodo šifriranja. Imenuje se temurah (kar dobesedno pomeni zamenjava) in temelji na tem, da so 22 črk svoje abecede razdelili na dva dela ter ju v obrnjenem vrstnem redu zapisali drugega pod drugim.

V skladu s tako dobljeno šifrirno tabelo so nato, glede na želje in potrebe, zamenjevali črke. V svetem pismu je več mest, kjer je uporabljena metoda temurah. Večinoma so to le besedne igre, v vsaj enem primeru pa gre gotovo za skrivno politično sporočilo: prerok Jeremija kliče prekletstvo nad kralje sveta, še posebej nad kralja dežele Šešak. Na prvi pogled se zdi, da je s posebno omembo odlikovan kralj nepoznane dežele, če uporabimo šifrirno tabelo, pa takoj ugotovimo, da se je prerok znesel nad kraljem Babilona. No, pri dešifriranju imena nepoznanega kraljestva je treba vedeti, da Hebrejci niso pisali samoglasnikov (to je značilno za vse semitske pisave) in je Šešak v resnici ŠŠK, po zamenjavi torej BBL, oziroma v običajni transkripciji Babel, kar danes običajno zapišemo kot Babilon. Jeremijev srd nad Babilonom je seveda razumljiv, saj je tedaj Šešak vladal judovski deželi in okupatorji med Hebrejci niso bili priljubljeni, njegova uporaba kriptograma pa prav tako, saj babilonski vojaški upravitelji niso bili niti malo rahločutni in bi preroka premaganega ljudstva prav hitro lahko ozdravili prevelike jezikavosti. Iz raziskovanja temure se je v srednjem veku razvil kabalizem, mistična veja judaizma, ki je v kriptografskem pogledu posušena veja obetavne zamisli.

Hebrejci v starem veku seveda niso bili edini, ki bi se ukvarjali s kriptologijo (tj. vedo o skriti besedi), in v 4. stol. pr. n. š. je stvar že toliko napredovala, da je neki grški vojaški pisec o novi vedi napisal celo priročnik. Enej (imenovan Taktik, da bi ga ločili od drugih Enejev je namreč svoji knjigi o obrambi mest dodal še poglavje o skrivnih pisavah in v njem opisal nekaj različnih načinov šifriranja. Najpreprostejši ni nič bolj zapleten od uvodnih primerov v tem članku, saj predlaga, da v odprtem besedilu samoglasnike zamenjamo s pikicami a z eno, e dvema in tako naprej.

Kriptograma ..N HR...BČ..K B....M K.....P...L B.... TRT.. S.D...L ni posebno težko prebrati. Za govorce arabščine ali hebrejščine pa takšno sporočilo sploh ni noben kriptogram, saj v svojih jezikih samoglasnikov tako ali tako nikoli ne pišejo. V Enejevem vojaškem priročniku pa je opisan tudi boljši način šifriranja, ki se je ohranil skoraj do današnjih dni. Avtor priporoča, da v kaki knjigi ali drugem dolgem besedilu z iglo pod ustreznimi črkami naredimo komaj opazne luknjice, tako označene črke, prebrane po vrsti, pa tvorijo skrivno sporočilo. Nemški vohuni so z iglicami šifrirali sporočila še v 1.svetovni vojni, v 2. pa so črke označevali z nevidnim črnilom. Nesumljivo osnovno besedilo je bilo v obeh primerih navadno kašen časopis.

Med vsemi antičnimi vojskovodjami je Julij Cezar menda najpogosteje pošiljal šifrirana sporočila. Njegov način šifriranja ni posebno zapleten - vsako črko je zamenjal s črko, ki v abecedi leži 3 mesta pred njo.

Njegov nečak in prvi rimski cesar, Avgust, je uporabljal podoben sistem, vendar je vsako črko zamenjal s tisto, ki v abecedi leži za njo; npr. besedo ABECEDA je torej pretvoril v BCFČFEB. Neki kronist se je iz cesarja ponorčeval, češ da je bil v vsakem pogledu manj sposoben od svojega strica in so bile zato tudi njegove šifre slabše od stričevih. Danes se vsi šifrirni sistemi take vrste imenujejo po Cezarju in vsi se zdijo enako težavni za dešifriranje.

Avtor najpomembnejšega antičnega kriptografskega izuma, ki do danes ni izgubil svoje vrednosti, je bil v 2. stoletju pred našim štetjem nek general, Ahajec Polibij. Sprva je bil konjeniški poveljnik in nato svetovalec znamenitega rimskega vojskovodje Scipija Afričana, ki je dal porušiti Kartagino, po upokojitvi pa je začuda postal zgodovinar. Začuda zato, ker je znano, da Polibija literatura, filozofija in podobne papirnate (bolje rečeno papirusnate) dejavnosti niso posebno zanimale. Kakorkoli že, vojaški upokojenec je izumil telegrafski sistem, ki je temeljito oklestil število različnih znakov za črke, ki bi jih bilo treba signalizirati (npr. z baklami) pri pošiljanju sporočila na daljavo. Abecedo je Polibij zapisal v obliki tabele ter s številkami označil njene vrstice in stolpce (Primer je bolj spodaj na levi strani)

S pomočjo tabele je vsako črko mogoče zamenjati z dvema številkama: npr. prva pomeni stolpce v tabeli, v katerem je črka, druga pa vrstico.

Za vseh 25 črk abecede je torej potrebnih le 5 različnih znakov (številk), kar signaliziranje z baklami seveda precej poenostavi, toda tudi nekoliko zmanjša hitrost prenosa sporočil. Kot telegraf se izum ni uveljavil, kot kriptografski postopek pa se je obdržal dve tisočletji. Pri šifriranju namreč prav to, da vsako črko predstavljata po dve številki, pomeni posebno prednost vsako je pač mogoče s posebnim pravilom še dodatno pretvoriti in tako zaplesti šifrirni sistem. V Polibijevo šahovnico abecedo seveda lahko zapišemo v poljubnem vrstnem redu in različnih razporeditvah; različnih šifer je tako torej preveč, da bi se jih sploh dalo vse zapisati. Vendar pa, kot bomo videli kasneje, niti pretvarjanje številk niti prestavljanje črk v tabeli težavnosti razbiranja s šahovnico šifriranega sporočila nič ne poveča.

ŠIFRIRNA TEHNIKA

Prvi mehanski pripomoček za pošiljanje šifriranih sporočil lesen valj, imenovan skital, so si približno leta 400 pr. n. š. izmislili Špartanci. Šparta je bila takrat vojaška velesila z neprijetnim nagnjenjem, da je, kamor se je le dalo, pošiljala svojo vojsko; če že te ne, pa vsaj svoje generale ali admirale, ki so poveljevali kakšnemu manj bojevitemu špartanskemu zavezniku. Potrebe po skrivnem dopisovanju s takšnimi odposlanci so bile očitno velike. O delovanju in uporabi skitala nas pouči grški biograf in zgodovinar Plutarh: "Ko Spartanci odpošljejo v tujino kakega admirala ali generala, naredijo dve povsem enaki leseni palici, natanko enaki po dolžini in debelini. Eno obdržijo sami, drugo pa dajo odhajajočemu poveljniku. Kadar koli mu želijo poslati kako skrivno in pomembno poročilo, izrežejo dolg, tanek trak pergamenta (ali papirusa) in ga navijejo na svoj skital tako, da je njegova površina povsod prekrita s pergamentom. Na navit pergament napišejo, kar želijo, in ga nato odvijejo s palice ter pošljejo poveljniku. Ta sporočila ne more razumeti - ker so črke videti napisane naključno - dokler ga ne navije na svojo palico. Ko je vijačni red pergamentnega traku znova popolnoma vzpostavljen, sporočilo lahko prebere."

Če špartanski general šifriranega sporočila brez svoje palice ni mogel razumeti, pa so ga njegovi bistri nasprotniki - in takih Grkom ni manjkalo - prav gotovo lahko. Postopek šifriranja z valjem namreč da skrivno sporočilo, ki ga je z malo poskušanja kaj lahko prebrati. Zaporedne črke odprtega besedila si na razvitem traku namreč sledijo na enakih razdaljah, npr. vsakih pet mest. Ko z malo poskušanja najdemo prvo črko besedila in s pomočjo pravila z branjem pridemo do konca traku, poiščemo naslednjo črko spet na začetku kriptograma in z uporabo istega pravila beremo naprej. Začetek gornjega Plutarhovega citata bi na palici, ki je tako debela, da je na encm ovoju pergamentnega traku prostora za 4 črke, in dovolj dolga, da drži sedem ovojev, dal takšno tajno sporočilo:

KAOV ONŠT ŠCLU PIJJ AOEI RDJN TPOO

Enej Taktik poleg špartanske palice omenja še eno kriptografsko pripravo, astragal. To je 25-krat prevrtana plošča, na kateri vsaka luknja ustreza eni črki. Zapisovanje poteka tako, da skozi luknje, ki ustrezajo zaporednim črkam odprtega sporočila, vlečemo tanko nit. Tako nastane prav imenitno zapleten klobčič sporočilo pa seveda preberemo tako, da vlečemo nit iz luknjic - seveda v obrnjenem vrstnem redu kot je bila vanje vdeta - , in sproti zapisujemo črke dešifriranega sporočila.

Grški kriptologi pa so očitno že davno vedeli, da so vsi zapleti s šifriranjem in drugimi skrivnimi umetnijami povsem odveč, če sovražnik sporočila ne more prestreči. Silno nenavaden in slovit primer varnega prenosa, opisuje grški zgodovinar Herodot. Histiej, tiran Mileta, grškega mesta v Mali Aziji, ki je bilo podložno Perzijcem, je moral nekoč spremljati kralja Darija na poti v prestolnico Sarde. Na poti je ugotovil, da je kraljeva odsotnost imenitna priložnost za upor Grkov proti Perzijcem. Toda, kako naj skrivoma ukaže svojemu namestniku v Miletu, naj se upre? Ceste proti grškim mestom so bile polne kraljevih agentov, ki so povsem brez pomislekov natančno pregledovali potnike, in takšno sporočilo, če bi ga našli, hi Histieja gotovo stalo glavo. Končno se je domislil in svojemu zvestemu sužnju obril glavo ter na njegov goli skalp vtetoviral sporočilo z ukazom za upor. Čez nekaj časa, ko so slu spet zrasli gosti kodri, ga je poslal na pot z naročilom, naj ga namestnik še enkrat ostriže do golega. Tako je sporočilo varno prispelo na cilj, Histiej pa je svojo glavo vseeno izgubil, ker so Perzijci domiselnega kriptologa zaradi pomorskega piratstva obesili. Čeprav skrivno prenašanje sporočil služi povsem istemu namenu kot skrivanje njihovega pomena v nedolžnem ali nerazumljivem besedilu, pa oboje vendarle ne spada v povsem isti koš.

FREKVENCA

Slabost vseh doslej omenjenih načinov šifriranja, ki v kriptogramih zamenjujejo ali premeščajo črke odprtih besedil, je v tem, da puščajo povsem nespremenjeno neko nekoliko skrito, toda zato nič manj značilno lastnost živih jezikov, da namreč glasovi v njih niso vsi enako pogosti, Zato tudi črke v besedilih ne nastopajo enako pogosto. V slovenščini je najbolj pogosta črka a, ki jo je 10,657 % vseh črk, sledijo ji e, o, i in najpogostejši soglasnik n, katerega frekvenca (kot se temu reče strokovno) je 7,699 %. Povsem na drugem koncu seznama pogostosti so črke c, š, ž in f, ki jih je v besedilih vseh manj kot 1 %, črke f celo 5-krat manj kot črke ž.

S tem zgodbe o frekvencah še ni konec. Črka a je v slovenščini že morda najpogostejša črka, vendar se nanjo začne komaj 2,139% besed, največ, kar 16,294%, pa se jih začne s črko p, ki je sicer šele 14. najpogostejša črka. Seveda se takšna analiza ne konča le pri posameznih črkah, nekateri pari črk so mnogo pogostejši od drugih (npr. an), drugi pa silno redki (ai, ao, ci) oziroma jih v slovenščini sploh ni najti, Podobno velja tudi za kombinacije več črk. Vse te značilnosti odprtega besedila ostajajo po šifriranju seveda povsem nespremenjene, saj je konec koncev povsem vseeno, kako je kakšen glas zapisan. S štetjem posameznih znakov v šifriranem sporočilu, če je le dovolj dolgo, se da takšne statistične pravilnosti določiti, zamenjati znake v njem z enako pogostimi črkami običajnega zapisa ter tako sporočilo prebrati.

Prvi so se do tega spoznanja dokopali Arabci. Skoraj neverjetno se zdi, da sta jezik in slovnica tako zelo zanimala to bojevito ljudstvo, ki je le slabo stoletje po tem, ko je na Mohamedovo pobudo zamenjalo vero (po tradiciji se je to zgodilo leta 622 n. š.), osvojilo polovico sveta. Učenjaki v Basri, Kufi in Bagdadu so do najmanjših podrobnostih raziskovali Koran, kar pa je prav hitro privedlo do raziskovanja arabščine, najbolj vzvišenega med jeziki, saj je v njem vendar govoril njihov bog osebno; Kaj hitro so ugotovili nekatere pravilnosti. "Če izgovorite teh šest glasov (ra, lam, nun, fa, ba, mim), ugotovite, da so lahko izgovorljivi, zato so v jeziku (seveda arabskem) pogosti. Ni korena kake besede s petimi ali šestimi glasovi, v katerem jih ne bi našli, ali vsaj enega od njih," je zapisal slovničar Ibn ad Duraihimi. Hkrati je še dodal, da sta črki alef (a) in lam (1) v arabščini najpogostejši ( zaradi vsepovsod uporabljanega določnega člena al) ter črka za (z) najredkejša. Končno je leksikografu z zvenečim imenom Abu Abd al Rahman al Halil ibn Ahmad ibn Amr ibn Tammam al Farahidi al Zadi al Jahmadi (na kratko le Al Halil, vendar pa tako kratko ime ne daje niti slutiti imenitnega sorodstva njegovega lastnika) prišlo na misel, da se da takšne ugotovitve koristno uporabiti pri branju šifriranih sporočil. Za takšno delo je bil velik mednarodno priznan mojster, katerega storitev se ni branil niti bizantinski cesar. Ko so se torej Al Halilu nekoč čudili, kako je bil lahko dešifriral neko pismo cesarju, ki je bilo napisano v grščini, je odgovoril: "Mislil sem si, da se takšno pismo ne more začeti drugače kot z besedami `v imenu gospoda Boga`. Tako sem odkril prve črke, z njihovo pomočjo pa tudi ostale."

Vse arabsko kriptografsko znanje je leta 1412 v svojo izčrpno enciklopedijo Sub al Saša vključil egipčanski učenjak Al Kalkašandi (tudi njegovo uradno ime je precej daljše od tu zapisanega). V poglavju z naslovom O skrivanju skrivnih sporočil v pismih najprej trezno ugotavlja, da bi sporočila poleg naslovnika utegnila zanimati še koga drugega, včasih s škodljivimi posledicami za pošiljatelja in naslovnika. Nato pojasni, da je za pošiljanje skrivnih sporočil najbolj primeren kak nepoznan jezik. Tako "šifriranje" resnično vedno deluje. verjetno celo bolje kot bi si Ai Kalkašandi utegnil mislil. (V 2. svetovni vojni so Američani na tihomorskih bojiščih za radijske operaterje uporabljali Indijance plemena Navajo, ki so se med seboj seveda pogovarjali po "domače"; Japonci teh šifer ameriške mornarice kljub velikim naporom nikoli niso razvozlali.) Nato arabski učenjak našteva sedem sistemov šifriranja, ki temeljijo na zamenjavi in premeščanju črk, uporabi sličic in številk namesto črk ter podobno. Najbolj imeniten del poglavja o kriptologiji pa so navodila. kako se je treba lotiti dešifriranja. "Če želite prebrati skrito sporočilo, najprej preštejte vse njegove črke, nato preštejte, kolikokrat se vsaka v sporočilu pojavlja in to zapišite za vsako črko posebej. Če je oseba, ki si je izmislila način šifriranja, skrila presledke med besedami, morate najprej poiskati znak, ki ločuje besede. (Sledi podroben opis načina iskanja presledka, ki temelji na tem. da napačen izbor povzroča nenavadne, tj. redke kombinacije črk ) Nato poiščite najbolj pogosto črko in jo primerjajte s tabelo pogostosti črk ... Najprej razvozlajte besede s po dvema črkama; to dosežete tako, da upoštevate najverjetnejše kombinacije črk v takih besedah. Poskušajte toliko časa, da boste prepričani o pravilnosti svoje rešitve. Podobno preberite besede s po tremi črkami, štirimi in petimi." Na koncu Al Kalkašandi navaja še nekaj primerov dešifriranja skrivnih sporočil. Iz njih je očitno, da je enciklopedist iz lastnih izkušenj vedel, kaj govori.

Toda vsa ta arabska učenost je šla hitro v pozabo. Le dobro stoletje po izidu Al Kalkašandijeve enciklopedije je maroški odposlanec v Angliji svojemu sultanu poslal šifrirano sporočilo, ki se je med potjo nekje izgubilo. Končno je prišlo v roke nekemu bistremu in vztrajnemu, toda o umetnosti kriptografije očitno povsem nepoučenemu, maroškemu uradniku. Po 15 letih poskušanja mu je Alah naposled milostno naklonil, da je spoznal pomen znakov. Celih 15 let, ko bi Al Kalkašandiju za delo zadostovalo nekaj dni.

ZAHODNI OČE

Na Zahodu glede kriptografije tedaj ni bilo kaj pozabiti. Leta 1404 pa se je v Firencah rodil mož, ki je zaostanek zahoda za arabskim svetom več kot nadomestil. Leon Battista Alberti je bil pravi renesančni človek, ki mu po vsestranskosti ni bil enak niti Leonardo da Vinci. Bil je pravnik, arhitekt (dokončal je palačo Pitti v Firencah in zgradil znameniti vodnjak Trevi v Rimu), eden najboljših organistov svojega časa, slikar, filozof, pesnik ter pisatelj (nekatera njegova dela so prav muhasta, npr. Traktat o muhi ali nagrobni govor za psa) in še kaj bi se našlo. Kot duhovnik in papeški tajnik je bil dober prijatelj takratnega glavnega papeževega tajnika Leonarda Date, ki mu je ob neki priložnosti potožil: "Delam na takem mestu, da moram vse zaupne posle opraviti kar sam. Toda, ko mi na mizo prinesejo šifrirana pisma, ki so jih prestregli naši agenti, mi je jasno, da s to stvarjo ni šale. Ali ste si že izmislili kaj novega na tem področju?" Alberti mu je obljubil, da se bo s stvarjo, s katero ni šale, malo pozabaval in o kriptografiji je napisal esej (izšel je leta 1466). V njem opisuje razne sisteme šifriranja z zamenjavo in premeščanjem črk ter frekvenčno analizo črk v latinščini in italijanščini. Kar mimogrede omeni, da je metodo iznašel sam. To se zdi komaj verjetno in nekateri sumijo, da je bil eden izmed neznanih Albertijevih talentov tudi znanje arabščine.

V eseju opisuje novo napravo za šifriranje, ki si jo je bil izmislil - dvojno ploščo z vrtljivim srednjim delom. Na stoječem in vrtljivem delu plošče sta vgravirana obroča z abecedami, ki ju je mogoče zasukati proti drugemu. Šifrer in prejemnik skrivnega sporočila se pred izmenjavo sporočil dogovorita za ključno črko na vrtljivem obroču, recimo s, ki jo sestavljavec kriptograma pred šifriranjem nastavi na neko črko stoječega obroča (v primeru na sliki je to M). S to črko, ki je prejemnik sporočila seveda ne pozna, sestavljavec začne kriptogram. šifriranje nadaljuje tako, da na zunanjem, stoječem obroču izbira zaporedne črke odprtega sporočila, z vrtljivega obroča pa odčitava šifrirano. Na ta način šifrirano ime izumitelja plošče je torej MDOLZYIB.

Do tu pravzaprav nič novega: šifrirano poročilo nastaja pač z običajno zamenjavo črk. V naslednjem koraku pa Alberti preseže vse dotedanje kriptološke dosežke: "Ko tako zašifriram tri ali štiri besede, zasukam vrtljivi obroč v nov položaj, npr. ključno črko s na D". To pomeni, da po nekaj besedah vse črke v šifriranem sporočilu dobijo nov pomen in po nekaj nadaljnjih besedah novega in spet novega. Tako v kriptogramu vsaki črki odprtega besedila ustreza veliko različnih črk šifriranega. Takšen sistem šifriranja tehnično se imenuje poliialfabetski, ker več šifrirnih abeced zamenjuje črke odprtega besedila) je neprimerno teže razvozlati kot običajnega, monoalfabetskega, ker spreminja naravne frekvence črk. Albertijeva plošča pa omogoča še nekaj novega: z njo je mogoče uspešno v besedilu skriti tudi kodo, tj. skupino znakov z vnaprej dogovorjenim pomenom. Če pomeni število 134 npr. "Razstrelite vladno palačo!", je po šifriranju ta koda lahko pmr (na sliki) ali ebo ali kaj tretjega - in kode v kriptogramu sploh ni več prepoznati. Ti trije izumi, torej prva zahodnjaška analiza frekvenc črk v besedilu ter vpeljava poliafabetskega šifriranja in šifriranja kod, so Albertiju prinesla ime oče zahodne kriptografije. Pridevnik `zahodne` je ob tem povsem odveč, saj od tedaj nobena druga kriptografija ni več prehitela zahodne. Alberti je bil torej precej pred časom in šele ob koncu prejšnjega stoletja so njegova odkritja pokazala svojo pravo moč.

Z uporabo računalnikov je kriptološka umetnost silno vzcvetela. Z njimi so se pokazale nove možnosti zanesljivega šifriranja, ki brez računalnikov sploh niso izvedljive, ročno dešifriranje takšnih kriptogramov pa je gotovo nemogoče. Tako se morda zdi, kot da danes z malo časa in nekaj računalniki nobeno skrivno sporočilo ne more ostati skrito. Celo majevska pisava, ki se je dolga desetletja upirala vsem naporom, da bi jo razvozlali, je domala premagana. (Ta pisava je prav poseben primer, saj je poleg neznane šifre, pisave, praktično neznan tudi jezik, v katerem so bila napisana sporočila.)

Vendar takšen vtis vara in neprebranih je ostalo kar nekaj skrivnostnih sporočil. Med njimi je gotovo najbolj slovita neka srednjeveška knjiga. Leta 1912 je William Voynich, ameriški zbiralec in trgovec z redkimi knjigami, v nekem italijanskem jezuitskem samostanu našel lepo ilustriran, toda kaj nenavaden rokopis. Kakih 200 strani knjige krasijo risbe, njeno besedilo je napisano čedno in razločno. Zdi se, kot da je rokopis moč brati, saj napisan z običajnimi latinskimi črkami, vendar pa je popolnoma nerazumljiv in nihče niti ne sluti, kaj se v njem skriva. O rokopisu samem pa se marsikaj ve: Leta 1586 ga je od neznanega prodajalca kupil nekoliko ekscentrični bavarski kralj Rudolf II. za neverjetno vsoto 300 zlatih dukatov. Ko je 20 let kasneje prišel v roke kraljevega upravitelje botaničnih vrtov, so menili, da gre za delo angleškega doctorja mirabilis (čudovitega učitelja, latinsko) in filozofa Rogerja Bacona, ki je živel v 13. stol. Spis naj bi bil šifriran, da bi čudoviti doktor pred uradno cerkvijo skril svoje krivoverske poglede. Toda leta 1962 so strokovnjaki za srednjeveške knjige ugotovili, da je delo zelo verjetno nastalo okoli leta 1500, celi dve stoletji po Baconovi smrti. Nobeden od številnih poskusov, da bi spis razbrali, ni uspel in danes neprebran ter nerazumljen čaka na svojega mojstra na oddelku za redke knjige v knjižnici ameriške univerze Yale. Več o tem na Wikipediji.

Iz Življenje in Tehnika, Radko Osredkar

[vrh]


Copyright 2002-2014 Andrej Mernik, vsa vprašanja na e-mail. Pa še Posebna zahvala. Stran je bojda narejena v skladu s XHTML standardi. Za spremljanje novosti lahko uporabite tudi RSS.

Tabele

Cezarjeva tabela

Cezarjeva tabela bi bila videti takole

a č
b d
c e
č f
d g
e h
f i
g j
h k
i l
j m
k n
l o
m p
n r
o s
p š
r t
s u
š v
t z
u ž
v a
z b
ž c

Primer šahovnice

  1 2 3 4 5
1 a b c č d
2 e f g h i
3 j k l m n
4 o p r s š
5 t u v z ž

Primer šifriranega sporočila s to tabelo

24 14 33 52 21 52 13
p o l i b i j

Frekvenca črk v slovenščini

 
%
a 10,657
e 10,233
o 9,436
i 9,202
n 7,699
r 5,550
l 4,538
s 4,489
v 4,431
k 4,120
j 4,071
t 3,945
d 3,405
p 3,205
m 2,529
b 2,228
z 1,975
č 1,644
u 1,566
g 1,376
h 1,046
c 0,958
š 0,919
ž 0,705
f 0,083

Služi pri dešifriranju kriptogramov pri katerih vsaki črki odprtega besedila ustreza en znak šifriranega.

Pri polialfabetskih sistemih šifriranja preprosto primerjanje ferkvenc posameznih znakov navadno odpove

Slike

Hebrejska tabela
Stari Hebrejci so za šifriranje uporabljali tabelo (na njej je "pravi" vrstni red črk hebrejski, od desne proti levi), ki so jo dobili tako, da so abecedo 22 črk razdelili na dva dela ter ju v obrnjenem vrstnem redu zapisali drugega pod drugim. V svetem pismu je metod šifriranja uporabljena na več mestih
Šifrirna palica
Šifrirna palica
Leon Battista Alberti
Leon Battista Alberti (1406-1472)
Albertijeva plošča
Albertijeva plošča za šifriranje je prvič omogočila neprestano menjavanje šifrirnega ključa. Z njo si je izumitelj prislužil naziv "oče zahodne kriptografije"
Voynichev rokopis
Voynichev rokopis je knjiga, ki je nastala ob koncu 15. stol., njenega skrivnega sporočila pa do danes ni uspelo prebrati. V nekem italijanskem samostanu jo je leta 1912 odkril zbiralec William Voynich