Stari običaji

Pust v Radljah

V Radljah so pustu rekli pustnjak. Pustnjaki se še konec prejšnjega stoletja vozili ploh (hlod drevesa) in se ustavljali pred hišami deklet, ki se v prepustu še niso omožila. Vsaki so odžagali kos debla, rekoč: "Da bi še eno leto na njem sedela!"

Pegl

Pegl ne pomeni nič več in nič manj kot butara, ki se jo na cvetno nedeljo nese k maši. To se je ponavadi opravilo okoli desete ure. Včasih so na veliko nosili butare k maši na cvetno nedeljo. Saj jih tudi danes, vendar te večinoma niso izdelane doma, ampak se jih da kupiti. Kdor je včasih prinesel največji pegl k maši, oziroma največjo butaro, je bil najbolj pohvaljen in zato so mladeniči kar tekmovali kdo bo naredil večjo butaro.
V cerkvi se je pegl blagoslovil. Ko se je prišlo domov, se je ponavadi teklo okoli hiše in to trikrat. To naj bi odvrnilo lisico od tega, da bi v tem letu kradla kokoši. Pegli so bili pogosto zelo okrašeni: z jajci, s pisanimi trakovi in drugimi okraski.
Preprost pegl je pokazan na spodnji sliki.Kot lahko opazite so šibe povezane s belimi vezmi, kar naj bi predstavljalo jajca, rjave vezi pa naj bi predstavljale klobase. V pegl so zataknjene tudi vejice pušpana

Žegen

Žegen pomeni v mojem narečju blagoslov (pravzaprav prevzeto iz nemščine "segen"). Žegen je eden izmed običajev, ki ga poznajo še danes. K žegnu se je na velikonočno soboto, ponavadi ob šestih zjutraj, neslo v cerkev gobo (leseno - tisto, ki raste na drevesih) in hrano. Gobo so ponavadi imeli čez fantje, hrano pa dekleta. Pred cerkvijo so zanetili velik ogenj. Vanj so vtaknili gobo in čakali dokler se ni vnela. Da bi že enkrat zagorela so jo tudi močno sukali (privezana je bila na žici). Gobo je nato prišel blagoslovit duhovnik (župnik po naše). Odnesli so jo domov in doma kadili okoli hiše, v hiši, po poljih in drugih objektih. V košari so bila torej razna jedila. Običajno se je v njej znašla svinjska krača, trdo kuhana jajca, hren, klobase potica, pa tudi krompir, koruza in žita, ki naj bi prinesla dobro letino. Žegen se je lahko jedel dan po njem in sicer v nedeljo (pa tudi dni po njej, če je še kaj ostalo). To je bil včasih praznik za kmete, saj je bil to eden izmed redkih dni, ko so se lahko zares dobro najedli.