Življenje v starih časih

Orali so z voli. Plug je imel lesen gredelj, lesene platle, rezalo, spredaj je bil padivčič. Pri brananju so uporabljali leseno brano, kjer si moral držati za vrv, ki je bila pritrjena na obeh zadnjih koncih. Sejali so iz ročno pletenih korpov (košar) in želi s srpi. Snope so zvezali in zlagali na lesene ostarve (dolge lesene kole). En je s podajalnikom podajal snope, drug pa jih je nalagal. Mlatili so jih s cepemi (cepci), veli (ločevanje zrna od plev) pa z leseno binto. Zrno so nato peljali na mlin.

Koruzo so sadili ročno. Z motkami (motikami) so jo okopavali in potem trgali ročno. Sledilo je šopinanje (ličkanje), kjer se je zbralo več delavcev (tudi sosedi) in se je znalo zavleči dolgo v noč. Luščili so jo z rajbarom (luščilna priprava) ročno.

Pri izdelavi drv so drevesa podirali in rezali s cug žago (velika žaga) in nato razcepili s sekiro.

Kosili so s koso in grabili z lesenimi grabljami, ki so bile narjene kar doma. Kose so klepali s posebnim kladivom na posebnem stolu in jih nato še pobrusili s brusilnim kamnom, ki so ga imeli v votlem volovskem rogu zataknjenim za pasom. Posušeno so naložili na karple (lesena deska povezana s vrvmi), ki si jih je nato en moški naložil na hrbet in nesel domov.

Živino so napajali v lesenih koritih. Pasel jo je pastir na pašniku. Gnoj so vozili z žlovfemi (posebna vrsta samokolnice). Bile so podaljšan voz, kjer je zadaj les drsal po tleh, da so lahko nanj več naložili. Imele so leseno kolo imenovano kolunder, katerega so nadeli kadar so vozili po strmi njivi, da se voz z gnojem ali senom ni prevrnil

Da so pridelali mošt (alkoholna pijača iz katere so nato dobili tudi kis), so jabolka tolkli v lesenem koritu s štokom, ki se je imenoval tolkec.

Hiše so bile lesene z majhnimi okni, krite s slamo ali šintli (lesenimi skodlami). Kuhali so na zidanih štedilnikih, v kuhinji je bila še dimnica. Imeli so glinaste lonce. Na steni je bil sklidjenk (na steno pribita shramba za posobo). Vilice in kuhle (daljše lesene žlice) so bile lesene. Vodo so nosili v lesenih škafih. Na ribežlih (lesena rebrasta deska), so si ročno prali oblačila.
Pri velikih družinah so morali otroci služiti pri drugih kmetih, da so preživeli. Hodili so bosi, pozimi so imeli gajble ali pa cokle in volnene nogavice. Šuhov (čevljev), sploh niso poznali. Nosili so lodnaste (lanene) hlače in volnene puloverje, ki so jih štrikale (pletle) stare babice. Babice so tudi predle volno na kolovratih.
Ker ni bilo elektrike in denarja za lučolej (olje za petrolejko), so si otroci morali svetiti z lesenimi trskami ali pa s svečnikom.

V šoli niso poznali zvezkov in ne svinčnikov. Pisali so na tablice s kamenčki ali pa kredo, ki so jih nosili v malem nahrbtniku iz lanenega prta.

V tistih časih so obstajali tudi grofje in ljudje so morali delait od ranega jutra do večera za uborno hrano. Plačani niso bili. Hoditi so morali k grofom voziti z voli. Zgodilo se je, da si tja gnal vole, nazaj pa si prinesel le jarem.