100 modifikacij za Half-Life 1: stran 3

Conundrum 2

Conundrum 2 se odvija v skrivnostnem kompleksu, ki se je pojavil trideset milj južno od Black Mese. Raziskovalci so v njem odkrili skrivno dimenzijsko sobano, ki pa se je sama od sebe zaklenila, še preden bi jo lahko raziskali. Igrate dr. Gino Cross, ki je bila izbrana, da se bo prebila do sobane in razrešila uganke, ki jo zaklepajo. Čeprav je zgodba šibka, ima dogajanje vseeno precej večji smisel kot v predhodniku.

Tudi zasnova map je doživela precejšnje izboljšave, saj so mape večinoma arhitekturno bolj kompleksne in vsebujejo več podrobnosti. Pohvalne so predvsem tiste, ki vsebujejo moderno arhitekturo, saj se v njih vidi vložen trud. Uganke so ostale raznolike in so mi bile precej zanimive. Poleg skakalnih izzivov, potiskanja predmetov, izmikanja pastem in iskanja skritih nadaljevanj, boste v modifikaciji našli še hojo po nevidni brvi, labirint s fiksno kamero ter skakanje po terenu, ki se sproti spreminja. Večina nadležnosti predhodnika je bila odpravljena, še vedno pa obstajajo mesta, kjer vas skok poškoduje, in pa (na srečo redki) nelogični sprožilci. V pomoč pri premagovanju ovir vam igra nudi namige, ki pa so po mojem osebnem mnenju postavljeni na prelahkih ugankah, na težjih jih pa ni.

Spopadi so precej redki in omejeni na Xenovske nasprotnike. Streliva za človeška orožja je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, zato vam priporočam igranje na Hard. Kar se videza tiče, bi težko rekel, da igra izstopa iz povprečja, čeprav nekatere površine krasijo lepe in ostre teksture. Svetla izjema so le mape z moderno arhitekturo, kjer je uničenje izjemno dobro prikazano. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol, pri tem pa sem manjkrat potreboval pomoč iz vodnika kot v predhodniku.

Cthulhu

Cthulhu je srhljiva modifikacija, ki navdih za zgodbo črpa iz knjig H.P. Lovecrafta. Slednji je ustvaril istoimenski mit o nezemeljskih pošastih, ki so tako strašne, da vas pogled na njih pahne v norost. Zgodba se odvija leta 1928, igrate pa raziskovalca okultnega imenovanega Ranulf Stafford. Vaš svetovalec Sir Henry želi, da se z njim srečate v njegovi podeželski hiši. Ko do tja dospete, ugotovite, da so Henrya ugrabili okultisti, bil pa je dovolj hiter, da vam je razkril njihov cilj. Zgodba je zanimiva, odkrivate jo z branjem knjig in ob junakovih samogovorih med vožnjo v avtomobilu.

Stopnje so temačne in skrivnostne ter kar dobro pričarajo srhljivost, ki se drži mita o Cthulhu-ju, žal pa sama kakovost map ni noben presežek. Preveč je temnih labirintov, sobe so preveč enostavne, manjkajo skrivnosti in nagrade za raziskovalce. Je pa po drugi strani res, da vsebujejo kar nekaj pasti, skriptiranih dogodkov, skakalnih izzivov in neočitnih nadaljevanj. Nabor sovražnikov je zelo raznolik in obsega tako okultiste oborožene z različnimi orožji, kot tudi nezemeljske nasprotnike in druge pošasti. Ker gre večinoma le za preoblečene standardne sovražnike, imajo nekateri izmed njih precejšnje težave pri premikanju in napadanju. Še posebej izstopajo z nožem oboroženi okultisti, ki so popolnoma nesposobni.

Proti tako pestremu naboru sovražnikov se lahko borite z obsežnim naborom krepel, ki so pa dokaj nerodno razporejene po predalčkih. Palici in nožu se pridružijo pištola, dvocevka, mitraljez in puška, na voljo pa so tudi molotovke in dinamit. Zelo posebna pa so čarobna orožja kot so npr. palica za klicanje strupenih kač in knjige z uroki. Slednje so izjemno mogočne in vam poleg boja omogočajo tudi regeneracijo življenja (dokaj hroščato), a pri tem črpajo vašo zdravo pamet. Če slednjo izpraznite, se vam zmeša in igre je konec. Obnavlja se sama ob določenih dogodkih. Klasične municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete, ki jih je ravno prav.

Pri videzu bi bilo treba pohvaliti modele, sama postavitev elementov map pa me je pustila hladnega. V igri je prisoten tudi posnet govor, nekajkrat pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje na težavnosti Medium sem porabil okrog 4 ure in pol. Če se vam zatakne, je v mapi modifikacije na voljo tudi vodič.

CWC MapPack

CWC MapPack je modifikacija sestavljena iz med seboj povezanih map različnih avtorjev. Ker tematika ni bila dorečena, gre za zelo pester paket, ki pa nima zgodbe.

Kakovost mapiranja močno niha, žal pa v paketu ni mape, ki bi me res navdušila, saj ima prav vsaka izmed njih kakšno pomanjkljivost. Nekatere so arhitekturno preveč preproste, druge vsebujejo nelogične arhitekturne elemente, tretje pretiravajo s številom sovražnikov, četrte frustrirajo z nejasnimi nadaljevanji, zaradi katerih boste tavali v krogu, itd. Ker prehodi med mapami niso bili točno definirani, so izjemno divji in včasih celo okvarjeni, zato si redno shranjujte. Pogosto shranjevanje pa priporočam tudi zaradi hroščev in mest brez izhoda, ki jih v igri naravnost mrgoli. Tematika sega vse od notranjih do zunanjih map, prisoten pa je tudi Xen.

Sovražnike so avtorji pobrali iz izvirnika, njihovo število in postavitev pa sta odvisna od posameznika. Nekateri boji so ravno prav težki, da boste lahko v njih uživali, ponekod pa se boste lahko nasprotnikov znebili tudi na alternativen način. Municije je na težavnosti Medium dosti, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije. Močno me je motilo, da mi ni prva mapa ponudila lomilke, in sem jo lahko pobral šele skoraj na koncu modifikacije.

Vizualno me večina map ni navdušila, so pa seveda svetle izjeme (Kane), ki imajo všečno postavitev elementov, osvetljevanje in tudi skriptirane dogodke. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

Dav Sub

Dav Sub je neposredno nadaljevanje modifikacije Dav Train. V njej vam je s pomočjo zrakoplova vrste Osprey uspelo pobegniti iz krempljev G-Mana, ki vam je poskušal izbrisati spomin. Med begom začne letalo zasledovati napadalni helikopter in ga sestreli. Strmoglavljenje preživite, zdaj pa se morate prebiti do prevoznega sredstva, ki vam bo omogočilo nadaljevanje pobega.

Zasnova map sledi receptu iz predhodnika in ga tudi nadgradi ter tako nudi precej zanimivejšo igralno izkušnjo. Arhitektura je tako spet dobra s kar nekaj podrobnostmi, žal pa mape še vedno vsebujejo nerealistično dolge in zavite hodnike, ki so ponekod klavstrofobično ozki. Stranpoti s priboljški je tokrat še precej več, ne manjka pa tudi alternativnih poti do cilja, ki modifikaciji dajejo vtis nelinearnosti. Miselnih izzivov kot v predhodniku praktično ni, morate pa kar nekajkrat poiskati kartice za odklepanje vrat. Ob vračanju nazaj se mape znajo spremeniti, pojavijo pa se tudi novi sovražniki. Za popestritev igralne izkušnje poskrbijo poplavljene stopnje, ki pa bi lahko bile bolje izkoriščene. Dodaten bonus element so številni zelo dobro izvedeni skriptirani dogodki. ki si zaslužijo pohvalo.

Pot do cilja vam bodo spet ovirale kombinacije vojakov in raznovrstnih pošasti s Xena, dodane pa so bile tudi morilke. Postavitev in številčnost je spet zelo dobra, češnjo na tortici pa predstavljajo zahtevni boji znotraj podmornice. Škoda le, da tempo akcije tako niha. Nabor orožij je tokrat pestrejši, a še vedno omejen na človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov / baterij je ravno prav za igranje na Medium, višje težavnosti pa zaradi dogajanja na podmornici ne priporočam.

Vizualno igra večinoma ne izstopa, mi je pa bilo všeč, da se je vklapljala glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in pol.

Če se vam v mapi hlsub2 igra sesuva, je rešitev, da ugotovite, v katero smer morate pogledati, da sprožite sesutje, nato pa enostavno tja ne gledate več :P.

Dav Train

Dav Train se odvija po tem, ko Gordon zavrne G-Manovo ponudbo o sodelovanju. Gordona zaprejo v celico na vlaku, da bi ga premestili v skrivno bazo, v kateri mu bodo pobrisali spomin. Med postankom mu uspe umoriti njegovega stražarja in pobegniti iz celice. Zunaj pa ga ne čaka zgolj horda jeznih vojakov, saj po hodnikih mrgoli pošasti iz Xena. Večinoma se boste tolkli le s štirimi vrstami nasprotnikov: vojaki z mitraljezi in s šibrenicami, Vortigaunti in Alien Grunti. Zaradi njihovega števila, dobre postavitve, zaklonišč in premetene zasnove map, bodo boji znali biti kar hudi. Za dodatna presenečenja bodo poskrbele teleportacije in dobro postavljene strojnice. Vaš nabor orožij je omejen le na človeška krepela, municije zanje pa je dosti.

Stopnje so sestavljene iz skoraj izključno notranjih map, sestoječih iz pisarn, hodnikov in skladišč, nekaj začetne akcije pa se odvija tudi po vagonih. Zasnova map je dokaj dobra s kar nekaj podrobnostmi, negativno pa izstopajo nerealistično ozki prehodi in določena zgrešena razmerja. Potek igranja je večinoma premočrten, a so določeni deli mapi dovolj odprti, da ne dobite občutka linearnosti. Nekaj je stranpoti s priboljški, a pazljivo pri razbijanju škatel, saj včasih eksplodirajo in vas poškodujejo. Vizualno igra ne ponuja nobenih presenečenj, so pa pohvalni zanmivi skriptirani dogodki, v katerih se nasprotne frakcije tepejo med sabo. Na težavnosti Medium sem za dokončanje moda porabil okrog 30 minut, za dodatnih 15 minut pa priporočam, da se ga lotite na Hard.

Deliverance

Deliverance se odvija po zgodbi iz demota za Half-Life imenovanega Uplink. S poravnavo anten ste vzpostavili stik z zunanjim svetom in ugotovili, da želi vlada incident prikazati kot teroristični napad. Izvedeli ste tudi, da je vojska zajela dva vaša kolega in ju želi prisiliti v izdelavo orožja, ki temelji na tehnologiji, razviti v laboratorijih Black Mesa. Vaša naloga je, da infiltrirate kompleks in rešite znanstvenika.

Mape jemljejo navdih iz izvirnika, a so dovolj dobro prilagojene, da se ne boste počutili kot da igrate nekaj že videnega. Arhitektura je dobra, precej raznolika in vsebuje številne podrobnosti. Izjemo predstavljajo le določeni prazni in dolgočasni hodniki ter stopnišča, ki rahlo kvarijo vtis. Mape so med sabo dobro povezane, pogosto boste morali napraviti ovinek, da boste prišli do cilja, nekajkrat pa se boste morali tudi vrniti nazaj. Nekaj je tudi skrivnosti, kjer boste našli priboljške in skrivna orožja. Igranje je precej raznoliko, saj pred vas postavi tako zanimive uganke kot tudi skakalne preizkušnje, ključni del igre pa je gotovo spremljanje dveh znanstvenikov do njune rešitve.

Večina sovražnikov prihaja iz vrst vojakov, ki imajo pogosto pomoč strojnic, na začetku pa se najdeta tudi tank in helikopter. Bitja iz Xena so redkejša, pa še tam, kjer so, so večinoma vpletena v spopade z vojaki. Še najbolj sem si zapomnil Headcrabe, ki so me večkrat uspeli presenetiti in pa seveda nadležne Snarke. Postavitev nasprotnikov je dobra, kar nekaj pa je tudi zahrbtnih presenečenj. Težavnostna krivulja po mojem mnenju ni dobra, saj nenormalno težkemu začetku sledi dokaj lahka sredina, kjer je na voljo na kupe streliva in municije, potem pa se težavnost spet rahlo zviša. Če se vam uspe prebiti skozi začetek, boste v igri definitivno bolj uživali na Hard, kot pa na Medium. Kar nekaj živcev so mi požrli tudi znanstveniki, ki jih sicer v določenih primerih lahko puščate zadaj na varnem, ne pa v vseh. Tako sem moral kar nekajkrat postati živi ščit, kar me ni ravno razveselilo.

Vizualno igra ne izstopa preveč, so pa skriptirani dogodki izjemno dobro izvedeni. Če spregledamo nekatera nesramna presenečenja, boste nad njimi definitivno navdušeni, saj izjemno popestrijo igro in dajejo občutek, da kompleks živi ter se v njem nekaj neprestano dogaja. Zelo mi je bil všeč tudi modificiran govor. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol, s tem, da sem odigral oba konca. Ideja je sicer zanimiva, ni mi pa bilo všeč, da gre za mapi, ki sta prisotni v izvirniku; da je bila težavnostna razlika prevelika; in da je težji izmed njih bil slab.

Destination Black Mesa

V Destination Black Mesa igrate Gordona Freemana, ki mu G-Man naloži nalogo ujeti dr. Elia Vancea. Slednji naj bi se nahajal v severnem predelu Black Mese, v kateri se 18 ur po porazu Nihilantha še vedno bijejo srditi boji med bitji iz Xena in človeškimi silami. Poleg klasičnega šibkega kanonfutra se tako v mapah nahaja kopica Vortigauntov in Alien Slaves, ki se zelo pogosto zapletajo v bitke z vsemi vrstami vojakov. Oboji se znajo hipoma pojaviti na nekem področju in vas presenetiti: Xenovci s teleportacijo, vojaki pa se spustijo po vrveh ali pa enostavno razstrelijo vrata. Spopadi znajo biti kar dobri, saj vas nasprotniki pogosto pričakajo v zasedi, pogosto pa boste morali tudi zbežati, saj se na določenih delih map sovražniki pojavljajo v neskončnost. Grožnje dodatno okrepijo strojnice in helikopterji. Vaša oborožitev je zelo skromna kar se tiče vrst orožja, je pa na voljo dosti metkov in zdravilnih paketov, da boste lahko na težavnosti Medium konec dosegli brez večjih frustracij v okrog 1 uri in pol. Za razliko od drugih modifikacij, igranje Hazard Course svetujem le najbolj vztrajnim, saj je brutalno težak.

Večina map je odlično narejenih kar se tiče arhitekture in navduši s kupom podrobnosti, dobro pa je tudi osvetljevanje. Nekaj pa je tudi gnilih jajc, ki pustijo zgolj povprečen vtis, a ga izboljšajo številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane, kar nekajkrat pa se boste na določen predel vrnili po drugi poti in nadaljevali skozi novo odprto sekcijo. Uganke so izjemno raznolike in zanimive, ter vsebujejo številne spretnostne preizkušnje, pritiskanje gumbov, včasih pa bo treba poiskati tudi skrito pot naprej. Žal pa ima vsa ta hvala nekaj ogromnih črnih pik. Največja izmed njih je, da modifikacija preveč povzema izvirni Half-Life. Tako so določene sekcije skoraj popolna kopija izvirnih map, le da so rahlo modificirane, enako pa velja tudi za uganke. Z malo več izvirnosti bi lahko dobili izjemen mod, tako pa daje prevelik občutek že videnega, slednje pa sem poskušal tudi odraziti na končni oceni. Motijo tudi vsiljene eksplozije, ki vas močno poškodujejo, ter poti brez vrnitve, ki pa se jih da rešiti z nalaganjem samodejno shranjenih iger.

E7 Black Star

E7 Black Star se odvija v skrivnem Ruskem laboratorijskem kompleksu imenovanem Objekt E7 oz. Black Star. Igrate političnega ujetnika, ki v kompleksu E7 preizkuša prototip novega zaščitnega oklepa H.E.V. 5000. Med preizkušanjem vam zaradi malomarnosti uspe uiti pred nadzorniki in strojnicami ter se potuhniti v ventilacijskih sistemih. Neke resne zgodbe modifikacija ne vsebuje, je pa res, da med igranjem dobivate naloge od igre same, kar izpade hecno.

Pri izdelavi map je bil uporabljen precej nenavaden pristop. Večina prostorov, v katerih se nahajate, je orjaških. To sicer pogosto ustvari izjemen vtis, ki pa hitro zbledi, ko vidiš, kako se postavljeni predmeti znotraj njih ponavljajo. Pristop ni uporabljen le znotraj prostorov, ampak se pogosto ponavljajo cele sekcije. Večina igranja poteka znotraj laboratorijskega kompleksa, v nekaj mapah pa se tehnologija odlično prepleta z naravo. Zelo veliko je skakalnih preizkušenj, ki pa niso frustrirajoče, ponekod se pa morate celo skrivati. Kar nekaj miselnih izzivov je postavljenih tako, da morate najti določen predmet ali varnostno kartico za napredovanje, pri tem pa vrstni red pogosto ni določen, kar pripomore k večji nelinearnosti. Raziskovalci bodo bogato nagrajeni, saj lahko odkrijete kar sedem orjaških bonus map, ki pa žal niso nek arhitekturni presežek, so pa odlična postojanka za regeneracijo metkov in življenja.

Sovražniki so vzeti večinoma iz izvirnika in razširitev. V prvem delu vas bodo večinoma ogrožale pošasti iz Xena in strojnice, kasneje pa se tehtnica prevesi na stran vseh vrst vojakov in morilk. Igra trpi za ogromno pomanjkljivostjo, ki je posledica prevelikih map. Spopadi so namreč predaleč vsaksebi, ugank v vmesnih delih pa praktično ni. Posledično se v prvem delu, ko vam grozijo preredko postavljeni Xenovci, zdi, kot da igrate Simulator hoje, v drugem delu pa vojaki poskrbijo za nore skoke v težavnosti. Igranje na Hard zato ni priporočljivo, četudi vam z raziskovanjem na težavnosti Medium uspe pobrati več kot preveč municije in priboljškov. Orožja so pobrana iz izvirnika, bodo pa imeli raziskovalci bogatejši nabor, kot pa tisti, ki bodo zgolj drveli skozi stopnje.

Igra izgleda precej impresivno zaradi ostrih tekstur, podrobnih modelov in velikosti stopenj. Zelo izstopajo močno poudarjene barve, ki ponekod izpadejo odlično, spet drugje pa nenavadno. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo podobo map, za kar je treba izreči pohvale. Določeni dogodki so povezani z vmesnimi sekvencami, ki olajšajo pregled nad spremenjenimi mesti. Ponekod k boljšemu vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 4 ure, večino od tega pa je predstavljala dolgočasna hoja naokoli. Škoda!

Edge of Darkness

Edge of Darkness se odvija po Gordonovem uspešnem pobegu iz Black Mese. V svoje vrste ga pokliče organizacija Alien Counter-Insurgency Bureau, ki poskuša Zemljo obvarovati pred morebitnimi novimi nevarnostmi iz Xena. Vaša naloga je eliminirati skrivnostnega dr. Smitha (G-Mana), ki poskuša s pomočjo portalov ustvariti osebno vojsko pošasti iz Xena in zavzeti svet. Če ste že kdaj gledali kakšen film o tajnih agentih (npr. James Bonda) ali igrali igro s to tematiko, potem vam bo zgodba hitro poznana.

Mape so zelo raznolike in vsebujejo dovolj podrobnosti, da je igra arhitekturno precej prijetna na pogled. Zelo so mi bili všeč deli, v katerih se človeški elementi prelivajo z nezemeljskimi, za dodatni vizualni pečat pa ponekod poskrbijo še dobre barvne sheme in številni skriptirani dogodki. Prostori so med sabo zelo dobro navzkrižno povezani, kar pripomore k nelinearnosti. Igra vsebuje tudi kar nekaj pasti in časovno omejenih dogodkov, ki z ostalimi izzivi poskrbijo za precej raznoliko izkušnjo.

Nabor sovražnikov vsebuje tako vojake kot tudi morilke in pošasti iz Xena, vse skupaj pa začinijo še strojnice. Postavitev je zelo dobra, zato se pripravite na srdite boje, ki jih otežkočajo še skriptirana presenečenja. Težavnostna krivulja dobro raste, zato je akcije dosti vse do konca. Med igranjem se sovražniki z vami pogovarjajo, kar je narejeno preko izjemno spretne montaže obstoječih zvokov. Nabor orožij je pester, a pobran iz izvirnika, metkov pa je dovolj. Zdravilnih paketov in baterij je ravno prav za težavnost Hard, na tej težavnosti pa boste za dokončanje porabili okrog 1 uro.

Escape

V Escape igrate znanstvenika imenovanega dr. Jim West, ki je zaposlen v sekciji nenormalnih materialov. Dan, ki se čisto običajno začne z eksperimentom, se kmalu prelevi v nočno moro, ko gre nekaj narobe. Polovica raziskovalnega središča Black Mesa je v razsulu, povsod pa kar mrgoli bitij iz Xena. Vaša naloga je, da rešite sebe in kolege, situacija pa se zakomplicira, ko se vključi še vojska. V prvem delu se boste večinoma borili proti pošastim iz Xena, ki sestojijo iz vseh vrst zombijev, Headcrabov, Bullsquidov in Vortigauntov. Slednji še posebej izstopajo, saj niso le dobro postavljeni, ampak se večkrat tudi teleportirajo in tako poskrbijo za skriptirana presenečenja. Drugi del je v znamenju vseh vrst vojakov, ki so enako dobro postavljeni, podporo pa jim predstavljajo še strojnice. Vaš arzenal je zelo omejen, saj imate v prvem delu na voljo le lomilko in pištolo, šele kasneje pa dobite šibrenico, mitraljez in eksplozive. Strelivo je dokaj omejeno, bi ga pa moralo biti dosti za težavnost Medium. Enako velja tudi za zdravilne pakete, baterij pa ne morete pobirati, saj ne nosite oklepa H.E.V.

Zasnova map mi je zbujala mešane občutke. Po eni strani mape vsebujejo kupe izjemno preprostih sob brez podrobnosti in dolgočasnih hodnikov, po drugi strani pa so nekatere sekcije izjemno detajlirane, ter imajo fantastično osvetljevanje in postavitev elementov. Vizualna podoba tako v povprečju ne izstopa, jo pa rahlo izboljšajo nekateri skriptirani dogodki. Stopnje sestojijo iz večinskih notranjih map, med katerimi boste našli tudi navezavo na Blue Shift, nekajkrat pa se boste znašli tudi na površju. Vaša pot skozi igro bo večinoma linearna, čeprav boste tu in tam našli tudi kakšno stranpot. Uganke sestojijo iz redkih skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov, vožnje z vlakom, lazenja po ventilaciji in vožnje z dvigali. Sliši se sicer raznoliko, a sem imel med igranjem občutek, kot da se naloge precej ponavljajo.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Opozoril bi še na zaključek, ki sesuje Half-Life, če naložite shranjeno igro, zato se shranjevanju izognite.