Andrejev blog » Objave

Previdno v krožiščih

Andrej — Fri, 07 Jan 2011 07:41:30 +0000

V dnevih, ko temperature nihajo okrog ničle, je treba biti posebej previden na cesti, saj pogosto prihaja do poledic. Posebej nevarni so slabo narejeni ovinki, ki visijo v napačno smer ali pa krožišča. Današnja izkušnja me je pripravila do tega, da opozorim bralce na nevarnost v krožišču ob E-Leclercu na Rudniku v Ljubljani. Vanj sem namreč pripeljal z običajno hitrostjo (med 30 in 40 km/h) ter se vključil na notranji pas, saj je izvoz je bil do izvoza dobršen del kroga. Na približno polovici je sledil šok, saj je zadek avtomobila odneslo. In to precej. Podzavestno (morda sem se to naučil iz računalniških iger, igram sem namreč že precej Rally iger ) sem sunkovito obrnil volan, sedaj me je rahlo zaneslo v nasprotno smer in nato uspel v hipu izravnati avtomobil ter se odpeljati naprej kot se ne bi nič zgodilo. Na zaviranje sploh nisem pomislil, saj bi situacijo še poslabšal. Krožišče je bilo na srečo prazno. Kasneje sem opazoval druge avtomobile in eden izmed njih ni uspel obvladati avtomobila, saj ga je obrnilo za 180°. Naj opomnim še, da se mi to še nikoli ni zgodilo v kakem drugem krožišču, zato sumim, da je enostavno slabo narejeno.

Kako torej ravnati v takšnih razmerah? Oglejte si spodnji video:

Grozdni čaj

Andrej — Tue, 13 Oct 2009 16:56:37 +0000

Čeprav me bo kdo ožigosal kot nepopisno neumnega (grozdje seveda sodi v vino in ne v čaj , bom vseeno opisal izdelavo toplega čaja z grozdjem. Najprej sem v lonec nabral “jagode” ustrezno opranega grozdja, ki je bilo že preveč poškodovano, da bi ga z užitkom jedel, in sicer približno 0,5L. Nato sem nanj vlil 1L hladne vode. Pokrit lonec sem postavil na peč dokler ni zavrelo. Nato sem zmanjšal ogenj in kuhal še 20 minut. Na koncu je bilo potrebno vse skupaj še odcediti in sladkati. Moram reči, da je bil odličen. Čaj sem kuhal prvič, recepta nisem poznal. Našel sem ga preko spleta in sicer na Kulinariki.net.

Brez pitne vode

Andrej — Wed, 24 Jun 2009 09:38:43 +0000

Obilno deževje, ki je poskrbelo za marsikateri plaz, poplavljeno klet ali polje, ni prizaneslo tudi nam. Že drugič v tem mesecu smo ostali brez pitne vode. Iz pipe namreč teče umazano rjava voda, s katero ne bi eksperimentiral in je pil. Gre za vaško zajetje, katero dosedaj ni imelo takih težav (vsaj kolikor se jaz spomnim), ampak enkrat je vedno prvič. Na srečo se da dobiti cenovno ugodna ustekleničena voda, tako da ni težav. Naj omenim še, da so potoki temno rjavi in so ponekod prestopili bregove, na polju ob Radljah ob Dravi pa se je pojavila manjše jezerce. Nič bolje ni z Dravo. Da bi omilili prirastek vode, morajo na elektrarnah odpirati po vse štiri zapornice.

Delavec

Andrej — Sun, 21 Jun 2009 17:29:04 +0000

Danes sem bratu pomagal pri postavljanju “šolnnge za plato”. Dan sem pričel ob 6:36, saj sem se namreč zaspal. Kljub temu se mi je uspelo do sedmih najesti, umiti in obleči. Odhitel sem k avtu, kjer me je pričakalo neljubo presenečenje. Na prednji pokrov so namreč padla garažna vrata, ki jih je prevrnil veter. Udrtina je bila kar velika (vanjo bi lahko položil prst), ampak besnel nisem -> se pač zgodi, šola za drugič. Odhitel sem delu naproti (konkretno sem hitel) in zamudil sem le 15 minut (dogovorjeni smo bili ob sedmih). Vmes na poti, sem srečal še kuno, zaradi katere sem obzirno upočasnil, da je ne bi povozil.
Delalo nas je pet. Postavljali smo stebre in nosilce, da se bo kasneje nanje nabilo deske in zalilo z betonom (“plata”). Petero nas je bilo le polovico časa, nato smo ostali le štirje. Delali smo od 7:00 (oni so začeli že prej) do 18:40. Vmes smo imeli dva premora (po 20 minut) za malico. Pri tem smo postavili 130 18 kilogramskih stebrov in nanje položili 73 2,65m dolgih lesenih nosilcev (okrog 10 kg). Nad tretjino teh številk sem postavil jaz in moram povedati, da sem trenutno hudo izčrpan.
Vse je bilo seveda potrebno umeriti, da bo zadeva ravna. Najnapornejše delo je bilo prilagajanje višine stebrov. Za zvišanje/znižanje moraš namreč zasukati steber in ob zarjavelosti nekaterih je bilo to prav mukotrpno delo. Če ne bi imel rokavic, bi imel sedaj verjetno krvave roke. O tem kako svinjska sem imel oblačila pa ne bi. Nekaj časa pa smo morali delati tudi v 1 cm globoki vodi, ampak na srečo mi čevlji niso premočili.
Na koncu dneva je sledila še večerja, brat pa mi je tudi pomagal izravnati vdrtino (se še vidi, vendar precej manj). Konec dober, vse dobro.

P.S: Delovnih poškodb ni bilo. Najhuje sem se poškodoval, ko sem si pri kosilu med nalaganja krompirja z njim opekel prst

Pirhi

Andrej — Thu, 16 Apr 2009 09:11:02 +0000

Ste že videli takšne pirhe?

Poskušajte uganiti kateri živali pripadajo

50 let igrače Barbie

Andrej — Mon, 09 Mar 2009 09:27:02 +0000

Pred natanko 50 leti so napravili prvo punčko Barbie. Napravila jo je Ruth Handler, ki je svoj navdih našla v nemški igrači Bild Lilli. Avtorica je igračo poimenovala po svoji hčerki Barbari. Prve Barbike so izgledale nekako tako:

Leta 1961 je dobila spremljevalca, Kena. Do danes je pridobila že cel kup “sorodnikov”, “prijateljev”. Ogromen seznam si lahko ogledate na Wikipediji.
Do danes naj bi prodali že več kot milijardo! Barbik v preko 150 državah.

Barbika je bila tarča številnih kritik. Očitali so ji, da kvari pogled otrok s svojo nerealistično suhostjo, zato so jo okrog leta 2000 minimalno “odebelili”. Nekatere verzije so podpirale govor, ena izmed fraz (Math class is tough) je izzvala ostre kritike združenja American Association of University Women. V marcu letos pa se je celo pojavila zahteva po prepovedi Barbik v državi Zahodna Virginija.

Kakorkoli že. Barbikam vsekakor niso šteti dnevi. Z orjaško bazo dodatkov, Kenom, posebnimi porcelanskimi verzijami in še čim, bo zagotovo še nekaj časa ostala ena izmed najbolj prodajanih igrač na svetu.

Anketa na vlaku

Andrej — Sun, 08 Mar 2009 22:49:35 +0000

Danes sem se izjemoma peljal z vlakom in naletel na prijetno presenečenje. Slovenske Železnice so se namreč očitno odločile, da bodo prisluhnile javnem mnenju in tako mi je sprevodnik dal anonimno anketo, če bi želel sodelovati. Bila je tipična anketa, kjer barvaš krogece in me je spraševala o zadovoljstvu nad voznimi redi, sprevodniki, postajami in podobnem. Na koncu je bilo še polje, v katerega si lahko vpisal lastno mnenje. Zanimiva poteza.

Mobitel mi je podaril eko majico

Andrej — Tue, 17 Feb 2009 15:53:35 +0000

Danes sem na Mobitel odnesel kakih 5 odsluženih mobilnikov. Vsi so imeli zanič baterijo, eden je imel poškodovan ekran, eden ni lovil signala, eden pa je imel, poleg tega, da je bil polomljen, še popolnoma izbrisane tipke. Za vse prinešeno sem dobil eko majico, ki mi je mimogrede zelo všeč. Dobite jo lahko tudi vi, tako da prinesete svoj odslužen mobilnik v katerikoli Mobitelov center.

Sibirija

Andrej — Tue, 03 Feb 2009 20:41:23 +0000

Že en teden skoraj pošteno sneži. Začelo se je prejšnji teden v torek. Takrat sem se zaradi nepričakovane bolezni, ki mi je pokvarila načrte odpravil proti domu. Vožnja je potekala dokaj mirno. Na nekaterih postajališčih so bili parkirani številni tovornjaki, drugi so trmasto vztrajali. Imeli smo zamudo, vozili smo se namreč počasi. Prestop je bil pod vprašajem, a je šofer, ki je čakal hvalabogu poklical, če je kdo za naprej. Bila sva dva.

V Dravogradu torej prestop. Zapeljemo se čez most in tu že stojimo. Dva tovornjakarja sta zablokirala križišče. Zapora v obe smeri. Eden je celo zablokiral dovoz do Spara, tisti, ki so prišli nakupovati z avtomobilom so se morali domov odpraviti peš. Čakali smo na srečo le 10 minut, saj so s traktorjem in dvema kamionoma cesto nahitro splužili. Tovornjakarja sta ostala tam, mi smo nadaljevali. Upam, da sta dobila mastno kazen.

Vožnja je bila zanimiva. Avtomobil pred nami je v divjem manevru zaneslo počez po cestišču in iz 60 km/h je zmanjšal na 20 km/h. Avtobus teh težav ni imel, praktično se ni poznalo, da je sploh kaj snega na cesti. Med vožnjo smo prehitevali še enega tovornjakarja, ki je obtičal na klancu in je obupano tiščal vzvratno, da bi se umaknil s ceste.

V Radljah nisem bil z avtomobilom, zato so mogli priti pome. Ata je na srečo v prtljažnik dal motorko, pot si je namreč moral izkrčiti sam – veliko drevo je podrlo v cesto. O kakšnih cestarjih, ki bi splužili cesto, ni bilo ne duha ne sluha. Višina snega je bila takšna (med 20 in 30 cm), da je z avtomobilom (Golf) plužil sam. Pot nazaj je bila razburljiva. Še vedno nihče ni plužil (cestarje očitno plačujemo, da sedijo na riti), zato je avto metalo sem ter tja. Volkswagnov 4-motion se je odlično izkazal, saj nama je uspelo priti čisto do doma.

Na tem mestu bi se znesel nad cestarji. Ni čudno, da vsi besnijo čeznje, saj čakajo na zadnji moment. Le kdo pri zdravi pameti lahko pričakuje, da bo splužil vse ceste, če začne pri višini 10 cm? Sneg naletava in na enih odsekih bo 20, na drugih celo 30 cm preden bodo prišli do tja. Sami biseri.

Ceste so seveda cel teden ostale slabo splužene. Nikjer ni bilo izmikališč, le 1 m visoka ograda iz spluženega snega. Na to, da se bi mogoče dva avtomobila na tisti cesti srečala, očitno tisti, ki je plužil ni pomislil. Na srečo je sosed vzel stvar v svoje roke in dodatno splužil cesto ter uredil izogibališča.

No, pustimo cestarje ob strani. Sneg je naletaval in kar nekaj dreves je klonilo pod njegovo težo. Danes je recimo eno drevo je povzročilo padec drugega in tretjega, ki se je nemarno naslonilo na našo hišo. Zadeva se je zgodila praktično v trenutku, na srečo ni bil nihče poškodovan. Fasada in streha pa sta jo tudi dobro odnesli.

V vseh teh dnevih so me najbolj jezili izpadi elektrike, ki zagotovo niso ugodno vplivali na računalnik. No nič hudega, sem v svetlobi telefona sestavljal Tangram . Sedaj se je stanje stabiliziralo in nemoteno lahko napišem ta prispevek. Kako je pa trenutno stanje?

Takšno :S

Počitnice so me potegnile za nos

Andrej — Sun, 26 Oct 2008 21:40:47 +0000

Presenetljivo, danes kljub premaknjeni uri, nisem imel težav s časom. So se pa pojavile druge, ki so vezane na šolske in srednješolske počitnice. Čisto sem namreč pozabil nanje in sem veselo čakal na avtobus. Poleg mene je čakala tudi neka gospa.

Deset čez pet je avtobus tudi prišel, vendar ni bil pravi. Na njem je namreč pisalo le Slovenj Gradec in ne Ljubljana. Gospa je pogumno stopila nanj, jaz pa sem okleval. Šofer jo je začudeno pogledal, ko je rekla do Ljubljane in rekel, da to ni pravi avtobus, nakar je ona dejala, da je včeraj vprašala nekega drugega šoferja in bo potrebno prestopiti. Po slišanem je šofer še meni rekel, da naj stopim gor za vsak slučaj.

Odpeljali smo se do Dravograda, kjer je že čakala množica 13 ljudi in šofer je rekel, da naj kar greva dol, ker očitno bus pride. Napaka!
Z gospo sva nato poleg množice čakala, a avtobusa ni bilo od nikoder. Šel sem si ogledati vozni red na tabli nedaleč vstran in takrat me je prešinilo. O ne, saj so počitnice!
Drugi so do enakega sklepa prišli po drugi poti: telefonirali so na Koratur. Naslednji avtobus naj bi prišel šele čez 2 uri. Medtem ko sem tuhtal kam naj grem zabiti 2 uri, se je množica redčila. Eni so imeli srečo in so ponje prišli z avtomobilom, drugi so se zatekli v bližnjo kavarno.

Tako sem se odločil, da sam grem na čaj in pridružila se mi je neka druga starejša gospa (ta ni tista, ki je z mano prišla na avtobus do Dravograda). Sedla sva za isto mizo in plačala mi je čaj
Nato sva klepetala in zvedel sem, da je njej (in najverjetneje ostalemu ducatu nesrečnikov iz Črne in Raven na Koroškem) šofer zagotovil, da ima prestop v Dravogradu, kar se je seveda izkazalo za neresnico.

Med čakanjem sem tudi prejel klic od znanke, ki se je, ko sem opisal mojo zgodbo, spomnila, da bi bilo pametno preveriti, če njen vlak res vozi. Uganite kaj je bilo: vlak ni peljal

Torej če zadevo seštejem, so počitnice, ki so letos malce nenavadno postavljene, za nos potegnile 18 ljudi! Ne pustite, da tudi vas!